Prišepetovalci. Oseminsedemdesetič.

Prišepetovalci. Oseminsedemdesetič.

Oddaja

Ko se klasični levičarski intelektualec znajde pred izzivom, da abstraktno pravilnost svojega uvida v ustroj sveta demonstrira v konkretni krizni situaciji, je operacija vselej enaka: v trenutku, ko zazna, da je situacija pretirano kompleksna, da bi se v njej počutil domače, angažira svoj najljubši in dejansko edini obrambni ukrep, ki ga ima na voljo. Da bi se umaknil, se ne spodobi. Nekaj mora povedati, imeti mora mnenje, ki pa nikakor ne sme biti navadno zdravorazumsko mnenje. In se domisli: res je, problema ne razumem in ne vem, kako bi ravnal, a problem, ki ga ne razumem, morda sploh ni problem, ki bi ga moral razumeti. Namesto tega problema moram razumeti neki drugi problem, zastaviti si moram neko drugo vprašanje, uvideti moram višjo resnico – da je namreč problem, ki ga ne razumem, le maska z njim nekako povezanega pravega, globljega problema, ki se mu moram dejansko posvetiti.

Ko sem soočen z begunsko krizo, se bom osredotočil na kritiko zlagane humanitarnosti in zahteval reševanje problema pri izvoru, a ko bo krize zame konec, bom svojo zahtevo spet odmislil. Ko sem soočen s podnebno krizo, bom v prvi plan postavil idejo pravičnega prehoda, za katero sem slišal na protestih in ki me bo, ker me opominja na zvijačnost kapitalizma, za nazaj in za naprej odrešila tudi tega, da bi se odrekel svojim turističnim skušnjavam – kolikor bom spoznal, da je od hitrega izleta na Tajsko ali enodnevnega sestanka v Bruslju hujši le še hipokritski asketizem, ki od mene terja, da se letu odpovem. In jasno, ko se bom soočil z grožnjo epidemije, ki se je, v nasprotju z begunci in podnebno katastrofo, tudi čisto privatno vsaj malo bojim, bom fokus nemudoma prenesel na neko drugo, menda še bolj nevarno epidemijo, epidemijo strahu.

KLIP Studio City

Tudi če pustimo ob strani nesrečno dejstvo, da se je že sam kontekst oddaje, od katere sta minila slaba dva tedna, precej slabo postaral in se je tako pričakovana »katarza« zgodila že dan dva za tem, ko je bila zadžinksana, je treba reči, da so bile teze pogovora stare že v trenutku, ko so bile izrečene. Res je sicer – nekaj momentov panike smo v dveh intervalih dejansko doživeli tudi v Sloveniji, a če smo se uspeli izogniti shematiziranju in poskusili opaziti dejansko stanje, smo morali opaziti, da je v trenutku, ko je Studio City tematiziral paniko in virus strahu, v večjem delu javnosti in v večjem delu družbe prevladoval nek drug, prav tako iracionalen afekt, afekt sramu pred strahom, ki je z nepričakovano hitrostjo proizvedel fantazijo, da problema za nas ni in ga ne bo – kar je v praksi rezultiralo v praktično popolni odsotnosti preventivnih in samozaščitnih ukrepov. Da bi se odrekel koncertom, drenjanju v vrsti pri štantu s točno tistim kislim zeljem in točno tistimi jajci, v kateri sem se navajen drenjati, ali smučanju v Dolomitih, pa čeprav sem zdravnik – na to ni nihče več pomislil.

Skratka, teza o paniki kot osrednjem problemu koronavirusa vzdrži le pod pogojem, da jo razumemo kot kompleks obeh njenih pojavnih oblik, tako panike kot njene negacije. Prav negacija primarne panike, prav poskus njene preprečitve namreč ni bil le stranski cilj, temveč osnovno praktično vodilo najvišjih državnih inštitucij – kar pa je, še enkrat, rezultiralo v seriji zamujenih simbolnih gest. Ko imamo opraviti s problemom eksponentne narave, kakršno je širjenje virusa, in mislimo resno z njegovo karseda popolno zamejitvijo, hkrati pa države nočemo pripeljati v situacijo, ko se mora spraviti v umetno komo, je, jasno, ključen tajming – in v tem smislu je poziv zunanjega ministrstva, s katerim odsvetuje potovanje v severno Italijo, prišel vsaj teden prepozno. Da bi Miro Cerar, veliki varuh schengenske meje, v času tehtanja, ali bi mesto predsednika državnega zbora zavrnil zaradi načelnosti ali zaradi premočnega konkurenta, imel čas za tovrstno proaktivno gesto, seveda nismo mogli pričakovati – a četudi je bil ta kvazi-radikalen ukrep blokiran na višjih evropskih ravneh, bi vseeno lahko pritisnil kdo drug. Če bi obstajal.

In tudi ko je v nedeljo isti poziv še malo bolj direktno ponovil samoodpravljeni premier, bi bilo bolje, če bi se pogovoril s svojo štirinajst dni mlajšo verzijo.

KLIP Šarec_01

Na prvi pogled se morda zdi, da je Marjan Šarec na tej točki spet srečal samega sebe in odkril prav tisti aktivni zdravi razum, ki ga je de facto pripeljal na oblast. Bolje preprečiti kot zdraviti – prav to bi lahko bila osnovna formula, ki bi ji v tej situaciji lahko sledila oblast. Pa vendar, namesto tega tipa zdravega razuma, ki so mu, v svoji specifični, s teorijo zarote pomešani formi znali slediti tudi najbolj ekstremno desničarski komentatorji, se je v rokovanju s koronavirusom uveljavil neki drugi tip zdravega razuma – namreč tisti, ki v sodelovanju pri preprečevanju globalne pandemije stavi na idejo sorazmernosti, idejo ravnopravšnjih, ne pretiranih in ne preskromnih ukrepov. In če se v praksi kriteriji tega, kaj je preveč in kaj premalo, sproti prilagajajo povečevanju kompleksnosti situacije, je bila sama odločitev za sorazmernost produkt obzirnosti do gospodarstva.

KLIP Šarec_02

Da kot eksplicitna referenca nuje po sorazmernosti nastopa minister Počivalšek, sicer eden famoznih »izdajalcev«, na osebni ravni zveni precej bizarno, a je hkrati izjemno indikativno: prav tisti član vlade, ki ob menjavi vlade predstavlja kontinuiteto, prav tisti član vlade, ki bi moral delovati kot zastopnik prihodnje vlade, prav tisti politik, ki bo v kratkem sedel v vladi najglasnejšega kritika odlašanja in cagavosti trenutne vlade, prav Zdravko Počivalšek je torej tisti faktor, ki je v dilemi med preveč in premalo, med prezgodaj in prepozno, težišče dodatno prevesil v smer strukturnega zamujanja, v smer odlašanja in cagavosti, v katero se država, kakršna je ta, nagiba že spontano – sploh ko so v igri nelinearni procesi, ki se ne prilagajajo našemu mentalnemu tempu in pri katerih je sorazmernost smiselna le še kot anticipirana sorazmernost, kot sorazmernost, ki v svoje izračune med drugim vključi tudi nenadejane kaprice iracionalnih posameznikov, ki se iz sramu pred strahom kljub načelni seznanjenosti s tveganjem vendarle odločijo, da bodo izkoristili svoje počitnice in krajše vrste za sedežnice.

KLIP Šarec_03

Marjan Šarec zdaj kot da ve, da prava pot ni ne ena ne druga, ne panika in ne brezbrižnost. Marjan Šarec zdaj ve, da je nepotovanje v Italijo in prek Italije postalo »sorazmerno« in da ni nobene potrebe, da se svoje racionalnosti sramujemo. Pa vendar – da bi pri nas, v Sloveniji, umaknili roko, ko nam jo nekdo ponudi, da bi se pri nas, v Sloveniji, odpovedali veri v skupno upoštevanje higienskih standardov, da bi pri nas, v Sloveniji, priznali, da bi si roke raje ne dali, ker si lahko tudi pomahamo – to bi bil nesorazmeren ukrep. In dejansko, če je absurdnost tega piarovskega teatra zmožen opaziti tudi Janez Janša, iz tega še nikakor ne sledi, da moramo emigrirati na drugo pozicijo. Lahko si ne damo roke, lahko se potrudimo anticipirati tveganje, tudi sami se lahko poslužimo zdravega razuma in raje preprečujemo kot zdravimo. Da bi nam to pozicijo zasedel SDS, ki bi in bo prav tako prisluhnil tožbam gospodarstva, da bi nam to pozicijo zasedel Janez Janša, ki bo problem sorodne vrste, podnebno krizo, ker slučajno ravno ni poročen s klimatologinjo, reševal z Andrejem Vizjakom, Zdravkom Počivalškom in Jernejem Vrtovcem; da bi nam to pozicijo zasedel SDS, ki je v kriznih razmerah, ko je vsega že preveč, v parlamentu težil z uvedbo naborništva – prav to bi bilo najbolj iracionalno.

...

Če Marjan Šarec in Damir Črnčec slučajno nista tako neskončno zvita, da sta se po novem letu z vlade umaknila zaradi anticipacije epidemije koronavirusa, moramo ugotoviti, da še vedno nismo slišali zadostnega razloga za odstop. Seveda, lahko je vse res, lahko da so se Šarcu uprle zavarovalniške struje, lahko da ga je nategnil Zdravko Počivalšek, lahko da so bili do njega grdi grdi v drugih koalicijskih strankah in ga lastnoročno prisilili, da se je odpovedal idilični zvezi z Levico in njenim gentlemanskim koordinatorjem. Skratka, kdo bi vedel – lahko so krivi vsi drugi. A če je vse to razlog za razpad, še vedno ni zadostni razlog za odstop, za tip kapricioznega odstopa, ki malodane ukaže razpis predčasnih volitev, ker se predčasne volitve, kot je Šarec ekspliciral, kažejo kot korak, ki koristi njemu in njegovi stranki.

Če smo še ohranili spomin na prve dni po odstopu, vemo, da je prva reakcija medijev v celoti sledila kaprici predčasnih volitev – kaprici, ki je bila v prvem hipu povsem razumljivo percipirana kot objektivno prihodnje dejstvo. Ko je namreč v svojem odstopnem govoru Šarec namignil na sodelovanje s SMC, je bila stvar videti zaključena – in nikakor ni čudno, da sta tako nacionalka kot POP TV že takoj organizirala debate, ki so bile v vseh pogledih videti kot predvolilna soočenja: razen da se na njih nista pojavila ne SDS in ne LMŠ. Da so debate v tej okrnjeni sestavi kljub postanim temam na trenutke delovale nenavadno sveže in da je na teh debatah nenavadno sveže in energetizirano deloval tudi Dejan Židan, ta morda najbolj ignorirani predsednik Državnega zbora, vse to bi lahko razumeli kot signal možne ozdravitve političnega prostora. A dejstvo ostaja: ker na debatah vendarle ni šlo za prikaz celote političnega prostora, nas ne more čuditi, da se je kmalu izkazalo, da se je prihodnost naposled odvila v realnosti.

A spet – ko se je prihodnost odvila v realnosti, ko je SDS vendarle zbral toliko pameti in izkoristil zlato priložnost, da se na oblast usede tako rekoč brez volitev, torej z le posredno, matematično navezavo na volitve, se je levičarska javnost odločila, da bo še naprej živela v fantazmi, pa naj gre za rizmanovske zaskrbljene profesorje ali za drugo edicijo protestov proti koaliciji sovraštva. Obe gesti sta kljub dejstvu, da je bila stvar očitno ad acta, vendarle vztrajali pri tem, da tam, na drugi strani, še vedno ostajajo subjekti z naše strani; da tam, na drugi strani, še vedno obstajajo naslovniki, ki bodo prisluhnili svoji vesti in izkoristili zlato priložnost, da postanejo politiki.

Takole so zapisali protestniki v pozivu. [citiram] »Drage poslanke in poslanci DeSUS ter SMC: čas je, da ste zgled vsem osnovnošolcem, ki jih terorizira šolski nasilnež. Tako kot oni, si tudi vi zaslužite dostojanstvo. Zaslužite si, da se vam ljudje opravičijo, ko lažejo o vas, vas ozmerjajo z udbaši, mafijci in grozijo vašim družinam. To ni trenutek, ko morate pohlevno skloniti glavo in požreti grožnje in laži. Hlapci že znamo biti, za to ne potrebujemo zgleda. Kar potrebujemo, so ljudje, ki svojega dostojanstva ne bodo prodali za 28 plač. To je trenutek, na katerega ste čakali vso politično kariero. Izkoristite ga!«

V trenutku, ko je prototip nemoralnega dejanja povzdignjen v junaško gesto par excellence, lahko namesto brez strahu ostanemo le brez besed – pisci poziva pa brez vsakega učinka. Naslovnika, ki ga iščejo, naslovnika, ki bil na drugi strani zmožen slišati poziv, pač že dolgo več ni: in prav to osnovno spoznanje, spoznanje, da je nepreklicno konec ne le iluzije levosredinske SMC, temveč tudi iluzije, da so bile zadnje volitve zavezujoče še v čem drugem kot v matematičnem rezultatu, prav to spoznanje je tisto, ki se mu določen segment javnosti noče in noče odreči. Tehnično seveda drži, da je SMC izvedel volilni nateg, pri katerem je najbolj tvorno sodeloval prav tisti famozni načelnež, ki je takoj po volitvah prebegnil v SD in v Evropski parlament – a ker nikakor ni šlo za nateg, ki ga kolikor toliko informirani volivci ne bi mogli razkrinkati, bi obtožbo izdaje morala pospremiti tudi samorefleksija izdanih. A seveda, ker to ni prijetno, se je bolje še malo zadržati v vzporednem svetu, v katerem se fini fakti in fine razlike razpustijo v istem. V tem svetu je nenadoma popolnoma vseeno, ali je ta ali ona stranka dejansko vstopila v novo koalicijo ali ni –  bistveno je namreč, ali je ali ni zmožna sodelovati v fantazmatskem projektu leve vlade, vlade, za katero bi po vzporednih volitvah na čudežen način poskrbeli neoliberalcev očiščena Lista Marjan Šarca in stranka Levica.

Realnost nove koalicije, v kateri so se znašle desničarsko-podjetniška SDS, krščansko-podjetniška NSi, socialno-podjetniški Desus in podjetniško-podjetniški SMC, je realnost, ki bi jo volitve sicer težko proizvedle – a v nasprotju z levo vlado, za katero, v prvi vrsti, preprosto zmanjka politične reprezentacije in je v doglednem času preprosto ne more biti, se je ta lahko pojavila vsaj znotraj mandata. In realnost, ki jo imamo, ni le realnost Janeza Janše, temveč hkrati realnost Andreja Širclja, Anžeta Logarja, Andreja Vizjaka, Zvoneta Černača, Helene Jaklitsch, Aleša Hojsa in Vaska Simonitija, realnost Zdravka Počivalška, Lilijane Kozlovič, Simone Kustec eks Lipicer in Boštjana Koritnika, realnost Aleksandre Pivec in Tomaža Gantarja, realnost Mateja Tonina, realnost Janeza Ciglerja Kralja in Jerneja Vrtovca ter realnost še mnogih državnih, kabinetnih in drugih sekretarjev. Seznam bi težko bil slabši – a kot nam je verjeti, je to šele začetek. 

In če bi takšno vlado želeli nadomestiti s kakšno drugo, če bi želeli nevtralizirati moč SDS, ne bo pomagalo, da v njej iščemo vnaprejšnjo kopijo Fidesza ali vnaprešnjo kopijo Alternative za Nemčijo. SDS je avtohtona, etablirana, zabetonirana stranka, ki ima, tako kot druge stare stranke, volivce različnih vrst – tudi takšne, ki so njen ekstremizem zmožni odmisliti. In resnično, če želimo zaznati njeno realnost, se je treba tudi v praksi izogniti, da bi, recimo, nasedali na vabe o uvedbi naborništva – na vabe ideje, ki je pred nekaj leti zrasla na nekem drugem, precej bolj levičarskem terenu. 

T. T.

Glasba: Westbam – Götterstrasse No. 1, D'Marc Cantu – How Are We Doing

[posneto v ponedeljek, 9. 3. 2020]

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.