Prišepetovalci. Osemintridesetič.

Prišepetovalci. Osemintridesetič.

Oddaja

UVODNIK

Daleč so časi, ko so tudi naši voditelji trdili, da je kriza priložnost, iz katere bomo, če bomo pridni, izšli kot zmagovalci. Sicer ni dvoma: tovrstne govorance so bile smešne in popolnoma neskladne z odločno pasivno vlogo, ki jo je Slovenija dejansko igrala v procesu stopnjevanja razlik med evropskim centrom in periferijo, a vendarle je bilo v njih še zaznati kanček vsaj zaigrane ambicije. Danes so stvari drugačne. Danes, ko se razlika med centrom in periferijo prodaja kot zabetonirana, nam politična in ekonomska elita vse bolj servira drugačno zgodbo.

Po novi verziji kriza v resnici ni bila dogodek, ki bi lahko bistveno premešal karte. Po novi verziji kriza ni bila produktivni proces z neodločljivim iztekom, ki bi razlike šele proizvedel, temveč je bila v svojih učinkih zgolj odraz že obstoječih naravnih razlik med akterji. Proces evropske krize je zdaj razumljen kot proces razodevanja resnice o evropskih narodih – in čeprav nekaj takega kot kriza še vedno vztraja, čeprav je situacija še vedno težka, javne finance pa bolehne, je proces krize v bistvenem končan. In jasno, zdaj je nastopil čas, da se sprijaznimo z njegovim naukom. Nemčija ve, da je najboljša in mora postati še boljša; Grčija bi zdaj morala vedeti, da je njena politična revolucija le bleferski paravan, za katerim se skriva infantilnost mediteranskega bonvivanstva; in Slovenija – Slovenija mora spoznati svoje limite in v njih najti užitek. Nismo kaj prida država, nimamo kakšnih posebnih kadrov, nimamo kakšnih posebnih idej. Nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši, a tudi najboljši ne bomo nikoli, vsaj ne v absolutnem smislu. Lahko pa smo najboljša periferija – država, ki svojo ambicijo v kapitalizmu reducira na zasedanje kakršnih koli novih delovnih mest, ki jih odpira tuji lastnik.

A če je to osnovno sporočilo, kakšne so potem konkretne strategije prepričevanja? S čim konkretno nas želijo privesti v situacijo, ko ne bomo želeli več nič? Prva, neposredna in dokaj elementarna raven prepričevanja poteka na ravni ekonomije – in tu se, jasno, vse suče okrog vprašanja privatizacije. Pri tem pa ne gre več le za abstraktno neoliberalno mantro o nujni odpravi državnega lastništva. Tudi to stališče sicer še ima svoje zagovornike, a v prvi plan stopa neka druga strategija. Sprijazniti se moramo, je pred časom oznanil guverner Jazbec, da imamo v Sloveniji le kakih 30 ljudi, ki so sposobni sedeti v upravah podjetij. Enostavno nimamo znanja in kompetenc, da bi glumili resne akterje – in jasno, najbolj evidentna pot je, da vodenje – skupaj z lastništvom – prepustimo drugim. Ne gre, skratka, le za to, da moramo državna podjetja prodati iz načelnih razlogov. Zdaj, ko vsakdo ve, da nas želijo kupiti tudi državna podjetja drugih držav, tak argument ne bi več deloval. Argument mora biti bolj preprost: podjetja moramo prodati, ker smo pač taki, da enostavno ne obvladamo vloge lastnika.

Toda – da bi ljudje sprejeli to raven, mora na pomoč priskočiti tudi pravo politično prepričevanje. In če se osredotočimo na ravnanje osrednjega akterja, ravnanje stranke moderne periferije, lahko hitro opazimo njihov osrednji signal. Spomnimo se, Miro Cerar pred volitvami ni obljubljal veliko, a obljubil je vsaj to, da bodo skrbno pretehtali dinamiko postopka privatizacije. In namesto da bi njegovo povolilno ravnanje prehitro razumeli kot prelomljeno obljubo, ga moramo razumeti kot na bizaren način izpolnjeno obljubo. Držali so besedo, problem so zares skrbno pretehtali – a če vemo, kako hitro in kategorično so se odločili, je sporočilo lahko le eno: pravi razlog hitrosti odločitve je otročja enostavnost problema.

Tehtali smo le kakšen dan, nam sporočajo, pa vendar smo pretehtali: s privatizacijo moramo naprej tako, kot je bilo načrtovano. Še več, prodajmo vse, tudi infrastrukturo, ki je nismo nameravali. Prava pot je evidentna, zato ne komplicirajmo in se sprijaznimo, da so naše ambicije omejene. Nismo tako naivni in nagajivi kot Grčija, da bi se igrali z iluzijami – le realizem, po katerem smo, kar smo, nam bo prinesel najboljšega od možnih svetov, svet novih delovnih mest, v katerem bodo dobički dobički nekoga drugega, tistega, ki je realno gledano vendarle premočan za nas.

Sistem, v katerem poleg politične oblasti veselo sodelujejo tudi nevtralni mediji in politični analitiki z obeh strani politike, pa ima še eno nalogo. Da bi ljudstvo resnično globinsko prepričal, kako otročje lahek je problem privatizacije, mora uprizoriti tudi negativ – namreč probleme, ki so zares zahtevni. Recimo, neskončno zahtevno je najti normalnega ministra za izobraževanje, znanost in šport. Neskončno zahtevno je najti človeka, ki bi sam napisal svoj magisterij in neskončno zahtevno je dokončno presoditi, ali je plagiat res plagiat. Tudi o tem se moramo pogovarjati. Preučevati moramo rezultate računalniških programov in čakati na dokončne odločitve fakultetnih komisij – tudi ob takih vprašanjih se moramo, skratka, delati neumne.

Res je, Cerar je ob razkritju plagiata ukrepal hitro – pa vendar je tudi v to hitrost znal vtkati zavlačevanje. »Z ministrico sem opravil pogovor,« je pojasnil, »in takoj, ko sva ugotovila, da je šlo za povsem nedopustno dejanje, je tudi sama ocenila, da je treba storiti potezo in je ponudila odstop, kar je bila edina možnost v tem trenutku.«

Ta izjava je sicer kratka, a še vedno je to 38 besed preveč. Tak problem ne zahteva tehtanja in presojanja, sploh ne zahteva procedure – razrešiti se mora avtomatično in hipno. Njen odhod ne sme postati gesta, ne njena ne Cerarjeva, o tem nimata kaj razpravljati. Ministrica se mora od sramu vdreti v zemljo, Cerar pa prositi za odpuščanje, da smo se ukvarjali s kandidatko, ki je še pred izvolitvijo vedela, da ne bo ostala dolgo.

V tem primeru nam je Cerar razodel celoten postopek razsojanja - povsem nasprotno pa smo ob problemu privatizacije soočeni zgolj s sklepom, natančneje, soočeni smo s procesom, ki poteka po avtomatizmu in v katerega naša država tudi načelno ne more intervenirati. In skoraj se zdi, da nam v resnici sporočajo tole: tudi mi, ki smo popolni diletanti in moramo napenjati možgane ob kar najbolj samoumevnih vprašanjih, smo v privatizaciji našli problem, ki smo mu kos. Kar se nas tiče, se imate lahko tudi za pametnejše in sposobnejše, a vendarle priznajte: da je ena plus ena dve, znamo izračunati tudi sami.

T. T.

MONOLOG: Gorazd Kovačič

Glasba: Galt MacDermot - Come away death, The Cars - Just what I needed.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness