Prišepetovalci. Sedeminštiridesetič.

Prišepetovalci. Sedeminštiridesetič.

Oddaja

UVODNIK

V soboto sta se, kot že tolikokrat doslej, na isti dan zgodila dva shoda – in javnost je bila, jasno, že pripravljena, da ju razume kot shod in antishod. A ko sta se zgodila, ju je kot zrcalni podobi istega lahko videl le še predsednik vlade, medtem ko so vsi ostali morali priznati, da se je do konca zlizana shema, kjer je na eni strani Janša, na drugi pa anti-Janša, popolnoma podrla. Od sheme je ostalo le še golo dejstvo, da sta se zgodila na isti dan, od nje je ostala le še gola inercija naših starih šablon.

Shod Revni za revne se je iz sheme shoda in anti-shoda želel iztrgati zavestno, na ravni ideje. »Janša ni alternativa Cerarju in Cerar ni alternativa Janši,« so zapisali v napovedi. »Oba sta obraza istih elit, tistih, ki plenijo državo že 25 let. Sta del politične kaste, ki ni nikoli služila delovnim ljudem, ampak le najbogatejšemu procentu.« Pa vendar, če so organizatorji v želji, da bi v problem, ki smo mu bili vajeni reči Janez Janša, kot enakovrednega akterja vpisal tudi Mira Cerarja, je na plakatu še vedno ostalo pol Janše preveč. Na Janšo so želeli pozabiti, a na drugi strani so ga vendarle ohranili – in če shod ni uspel tako, kot je bilo zamišljeno, ne gre za naključje. Da bi se formirala množica, ki je več kot manifestacija ideje, da bi se formirala množica, ki začne misliti sama, kot množica, mora dobiti jasen fokus. In šele ko bomo ugotovili, kaj je tista konkretna poteza trenutne oblasti, ki nas moti, ko bomo ugotovili, v čem sta Janša in Cerar različna, ko bomo oblikovali koordinate, v katerih trenutni predsednik vlade ne bo le enak, temveč še slabši od drugih – šele takrat se bo revolt zgodil iskreno, onkraj naše volje.

Če se je v soboto zgodil kakšen dogodek, se ni zgodil na tem, temveč na tistem drugem shodu, ki je prav tako – pa čeprav na povsem drugačen način – želel izsiliti nov začetek. Shod na Trgu republike je bil zamišljen kot dogodek, ki naj bi prinesel začetek nove slovenske pomladi. Želel je biti ponovitev stare pomladi, a hkrati je želel biti nekaj novega, želel je biti še en nov začetek, še enkrat več dokončni začetek resnične, prave in čiste Slovenije. Ta začetek bi moral biti do konca čist, osvobojen vseh tistih primesi, ki bi ga nekoč kasneje lahko izpridile – kot se je, če poslušamo Janšo, zgodilo v času Demosa.

In res, sprva je vse kazalo v to smer. Janko Kos, novi predsednik Zbora za republiko, je bil točno tak, kot so si želeli, nastopil je kot intelektualec, ki poda racionalno podlago totalnega nesprejemanja vsega resnično tujega. Tudi Aleš Hojs je bil tak, kot so pričakovali, v njem ni bilo niti sledu kompromisa. In ko smo med njunima govoroma lahko prisluhnili koračnici Moja domovina, himni slovenskega domobranstva, je bil scenarij popoln.

A potem se je zgodilo, česar so se bali že vnaprej, zgodila se je Ljudmila Novak. Predsednica NSi, ki na tovrstni shod ni sodila že v izhodišču, se je odločila, da dokončno afirmira razliko, ki jo je gradila v zadnjih letih, izrazito pa v zadnjih mesecih, ko so se ideje NSi ena za drugo prelivale v vladno politiko. Z govorom, kjer je v isti gesti uprizorila samo sebe, Janeza Drnovška iz Ambrusa ter Angelo Merkel, je dejansko začela nekaj novega: a to ni bil novi začetek, temveč prej definitivni konec slovenske pomladi, o kakršni sanja SDS in njene izpostave.

Množica na Trgu republike je bila šokirana. Vedeli so sicer, da Ljudmila Novak ni čisto njihova, a ko je to tudi dejansko izrekla, so lahko le nemočno bevskali in očitno je bilo, da je zabave konec – pa čeprav je govoru sledila poskočna polka. In dejansko: tudi potem, ko jih je, bolj medlo, kot so upali, nagovoril Janša, so se lahko zgolj zavrteli v krogu. Namesto evforije novega začetka slovenske pomladi so lahko le ponovili tisto, kar ponavljajo že ves čas: »Jan-ša, Jan-ša«. Ostal jim je Janša, a obenem so ostali sami.

Veliko vprašanje je sicer, ali bodo mediji ta razhod vsaj zdaj prepoznali kot nepovratno emancipacijo Ljudmile Novak, kot emancipacijo, po kateri NSi noče biti le zmerna različica SDS, temveč stranka, ki jo bodo v SDS še prosili, ali smejo sodelovati z njo – a dejstvo je, da desnica po tem dnevu nikoli več ne bo enaka. In dobro bi bilo, da bi to dojeli čim prej. Pa ne zaradi simpatije do žlahtne desnice. Ta se bo uveljavila na tak ali drugačen način. A če bomo še naprej mislili, da pojem desnice sovpade z Janšo, bomo na koncu izbirali med tremi podobami desne politike: med skrajno desnico, med normalno desnico in med desnico, ki se je rodila iz do konca iztrošenega levega centra.

T. T.

MONOLOG: Goran Lukič

Glasba: Melodrom - Ko čakaš na večere, Joni Mitchell - A case of you.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Posnetek prosim

Evo ga

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness