Prišepetovalci. Sedemindvajsetič.

Prišepetovalci. Sedemindvajsetič.

Oddaja

UVODNIK

Slovenska politika po četrt stoletja pozabe ponovno nestrpno pričakuje 25. maj – in jasno, tako kot so se nekoč mladinci že mesece vnaprej pripravljali na veliki dogodek, se učili koreografije ali se cufali za to, kdo bo daljši čas in na bolj javnem mestu v rokah držal štafeto mladosti, so tudi sodobni slovenski družbenopolitični delavci ta čas že v nizkem štartu, koga bo ta veliki dan izstrelil v sam center naše nove širše domovine. Letos se bodo na ta dan zgodile volitve v evropski parlament.

A seveda, ker smo v demokraciji, ta center ni tako jasno definiran kot nekoč. Če je bilo v Jugoslaviji jasno, da je končni cilj Tito, pa naj je šlo za Josipa Broza osebno ali napis, ki so ga z lastnimi telesi kolektivno izpisali na beograjskem stadionu, ima vsaka politična grupacija zdaj svojega Tita. Kar zadeva slovensko politiko, imamo, recimo, štiri Tite: Guya Verhofstadta, Alexisa Tsiprasa, Martina Schulza in Jeana-Clauda Junckerja.

Nobenega dvoma ni. Vzpostavitev transparentne in neposredne povezave med grupacijo, ki bo zmagala na evropskih volitvah, ter osebo, ki bo v tem primeru prevzela vodenje Evropske komisije, je tudi v našo lokalno evropsko kampanjo vnesla nekaj zelo dobrodošle dinamike. Evropske volitve so imele doslej samo dva namena: ustreči privatnim željam nekaterih izbranih posameznikov, ki so si zaželeli do vrha napolniti svojega prašička, in pokazati trend podpore, ki je postala pomembna šele na državnozborskih volitvah. Zdaj se stvari spreminjajo – slovenske stranke se bodo morale bolj jasno umestiti v evropski kontekst.

Prišlo je torej do nove dinamike, a jasno je tudi, da ta dinamika ne poteka v štirih vzporednih in enakovrednih različicah. Ne gre torej za to, da bi vsaka grupacija enako pristno in enako direktno verjela v svojega Tita in avtonomno sledila svojemu kurzu. Če drži, da je nova ureditev prinesla novo dinamiko, pa ne gre povsod za isto dinamiko, nekje je bolj, nekje manj neposredna, nekje je bolj, nekje manj iskrena, nekje je bolj in nekje manj samostojna.

Najprej, obstajata dve grupaciji, pri katerih je konkretno ime dejansko precej nerelevantno – a tudi tu ne gre za dve verziji istega. Medtem ko je nerelevantnost Guya Verhofstadta, kandidata evropskih liberalcev, vsaj iz stališča slovenskih liberalnih strank tako neposredna, da ga sploh ne bodo omenjali (če ga sploh poznajo), pa bo pri slovenskih izpostavah Evropske ljudske stranke ime Jeana-Claudea Junckerja nerelevantno na povsem drugačen način. O njem bodo govorili, njegovo ime bodo omenjali – a ne zato, ker bi ga tako neznansko cenili, temveč zato, ker reprezentira univerzalno odločitev grupacije, ki samo sebe že ves čas razume kot drugo ime za Evropsko unijo kot tako in se pri izbiri česarkoli po definiciji ne more zmotiti.

Torej, medtem ko praznost in nevidnost figure Guya Verhofstadta kar najbolje odseva dezorientiranost slovenskih liberalnih strank, za katere je povsem možno, da bodo na teh volitvah plačale absolutno ceno in ostale brez vsega, pa utegne ime Jeana-Claudea Junckerja, ki simbolizira nezmotljivo enotnost Evropske ljudske stranke, v slovenskem političnem prostoru igrati neko mnogo bolj paradoksno vlogo, vlogo dinamike anti-dinamike.

Vemo, da sta se NSi in SLS nedavno odločili za korak vstran, za samostojno združeni nastop na volitvah, s katerim naj bi se na določen način distancirali od SDS. A poglejmo, kakšen je rezultat tega dogovora. Nosilec liste bo Lojze Peterle, medtem ko bosta Ljudmila Novak in Franc Bogovič zasedla zadnji dve mesti na listi, računajoč na preferenčne glasove. A kot vse kaže, na drugem mestu ne bo predstavnika SLS; še več, drugo mesto naj bi zasedel Aleš Hojs, torej natanko tisti element Nove Slovenije, za katerega je vsem jasno, da znotraj NSi nastopa kot agent SDS. In seveda, odtod je povsem logično, da Lojze Peterle, ki je, kar se njega samega in njegove evropske pozicije tiče, svoje tako ali tako že dosegel in bo v Bruslju užival še naprej, že poziva k ponovnemu skupnemu nastopu treh sestrskih strank: »Mislim, da bi bilo nenavadno,« pravi Peterle, »da se tri sestrske stranke Evropske ljudske stranke, ki jih zavezujejo jasne vrednote in načela, ne bi dogovorile, kako bi šle na te volitve, ne da bi izgubljale v bojih med seboj.« In zdaj postane jasno: če EPP stavi na enega kandidata, je absurdno, da se slovenske izpostave, ki prav tako kot enotni kandidat same po sebi ne štejejo nič, sploh ločujejo.

A poglejmo še na drugo stran slovenske politike. Najprej, bistveno je in jasno je, da je vpeljava transparentnega kandidata za predsednika komisije status političnega dogodka dobila le zato, ker se je na to mesto prijavil Alexis Tsipras. Tsipras, in to je dejstvo, je v tem smislu edina resnična persona, edini resnični evropski novi obraz teh volitev, in je edini, ki lahko neposredno pridobi glasove tudi na lokalni ravni. Nanj zato upravičeno stavijo tudi stranke Združene levice, za katere so te volitve najbrž nepovratna priložnost, da se vtihotapijo v etablirane strukture.

Toda – ta vrata že skrbno čuva zmerna levica, v prvi vrsti Socialni demokrati, ki nam namesto Tsiprasa ponujajo Martina Schulza, predsednika Evropskega parlamenta. Res je, imajo srečo, Schulz ni najbolj antipatična figura na svetu, a če mislijo, da je recept za uspeh na evropskih volitvah v tem, da od danes na jutri izumijo zvezdnika evropske politike, se bridko motijo. V evropski parlament bodo sicer nekako prišli, a ne po zaslugi te geste – pa vendar, če vsaj malo poznamo slovenske volilce, se nam najbrž upravičeno dozdeva, da bo to vseeno dovolj za triumf na levici. To pa je, žal, najbrž tudi edini cilj Socialnih demokratov.

T. T.

MONOLOG: Natan Vitežnik

Glasba: Annette Funicello - Pajama party, Laurie Anderson - Born, never asked.
 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ob poplavi prispevkov so prišepetovalci (skoraj) edina zadeva, ki nikoli ne razočara.

+1

+2

+3

+4

A to je lajkanje?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.