Prišepetovalci. Sedemintridesetič.

Prišepetovalci. Sedemintridesetič.

Oddaja

UVODNIK

Že leta in leta si prigovarjamo isto mantro, pri kateri nikoli ne znamo do konca vztrajati: da bi bilo najbolje, če bi Janeza Janšo absolutno in do konca ignorirali. Upamo, seveda, da bi ga na ta način lahko politično pokopali in se končno osredotočili na bolj aktualne politične figure, torej na vsakič druge politične akterje, ki morajo, če želijo delati škodo, v nasprotju z Janšo tudi dejansko priti na oblast. Pa vendar, tako kot kapitalizma ni mogoče premagati z neposredno preobrazbo v drugačen sistem, se tudi Janše ni mogoče odrešiti tako, da ga odmislimo – prav nasprotno, mogoče, čisto mogoče je, da slovenski javni prostor trpi za povsem drugo hibo in da problem ni v tem, da je Janše v naši zavesti preveč, temveč da ga je še premalo. Mogoče, čisto mogoče je, da je prav prizadevanje, da bi nanj vedno znova sproti pozabili, resnični substrat, ki mu omogoča večno življenje.

Oglejmo si oba nedavna primera, zgodbo na ustavnem in zgodbo na vrhovnem sodišču. Najprej prva. Ko sta na ustavnem sodišču padli ustavni pritožbi Krkoviča in Črnkoviča, smo lahko opazili, da je javni prostor končno začel izrekati tisto, kar je bilo jasno že prej. Saj ne gre za to, da bi ta zgodba kam pripeljala, a kar naenkrat je javni prostor ozavestil dejstvo, da je Janša na začasno prostost morda odšel samo zato, ker je politik; ker je, kot radi blebetajo novinarji, šef, vodja, lider opozicije. Še enkrat, vse to je bilo že jasno vsakomur, ki je prebral takratni sklep Ustavnega sodišča – a čeprav je javnost to videla, tega ni zares opazila. Ustavno sodišče je takrat eksplicitno zapisalo, da je pri odločitvi »treba upoštevati predvsem možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic v širšem pomenu«, torej morebitne nepopravljive škode, ki bi nastala zaradi njegovega izostanka v političnem opozicijskem delovanju, a javni prostor – na njegovem čelu pa Matevž Krivic – se je nekako pretvarjal, da je stvar še vedno odprta in da bo postala jasna šele ob primeru Krkoviča in Črnkoviča. Če bosta iz zapora izpuščena tudi Janševa nepolitična pajdaša, bo vse v redu, če pa ne bosta, se bo izkazalo, da je bil Janša deležen privilegijev.

A kdor je razmišljal na ta način, je bodisi bil neumen ali pa se je delal neumnega. Če bi namreč že moral izbirati, kateri od scenarijev bi bil slabši, bi sam izbral tistega, ki se ni zgodil – pa ne le zato, ker si iz privoščljivosti prav nič ne želim, da bi Krkovič in Črnkovič korakala naokoli, temveč zato, ker v tem primeru privilegija tudi zdaj in tudi za hip ne bi zares opazili. Ko bi zaradi razlogov, ki so skupni tako Janši kot Krkoviču in Črnkoviču, na prostost odšla tudi slednja, bi se namreč celotna argumentacija o ogrožanju normalnega delovanja oblasti, ko je vodja največje opozicijske stranke v zaporu, izkazala kot povsem odvečna – in bi v pravni zgodovini ostala kot zapis poklona velikemu politiku, ne da bi se tega zares zavedali.

A kakorkoli, bistveno je naslednje: če bi samo malo vklopili možgane, bi morali privilegij opaziti že ob Janševem izpustu in ne šele sedaj. Vse je bilo že vidno. Toda zakaj je javni prostor to morda videl, pa tega ni zares opazil? Enostavno: sáma novica, da je na prostosti Janez Janša, sámo to dejstvo je bilo za našo javno sfero premočno, da bi lahko opazili pravi razlog – samo njegova prezenca, samo njegova podoba nas je lahko zaslepila za privilegij, ki so mu ga namenili ustavni sodniki. Samo Janša kot fetiš, samo Janša kot stvor, ki zakriva realno moč Janeza Janše kot osebe iz mesa in krvi, je lahko močnejši od učinkov, ki jih proizvaja v sistemu. Da bi bolje razumeli, čemu bi mu, če ga ne želimo več gledati, morali nameniti ne manj, temveč več pozornosti, si oglejmo še njegovo drugo aktualno sodno zgodbo – namreč razsodbo, s katero je zaradi procesnih razlogov odpravljeno poročilo KPK. Janša, ki ni le politik in pisatelj, temveč tudi ljubiteljski filozof, je pred nas postavil zanimiv problem: čeprav je poročilo KPK za nazaj nično, čeprav se moramo delati, da ni nikoli obstajalo, je to poročilo vendarle povzročilo nepopravljive posledice, ki jih ne odpravi tudi retroaktivna odprava. Obstaja objekt, nam govori, ki več ne obstaja, a v učinkih je vedno in vedno bo tu. Da se ti učinki merijo v stotinah milijonov evrov, je zgolj približek – tako kot povojni poboji, ki jih ne more odpraviti nobena sprava, je tudi to poročilo za večno tu, pa čeprav ga več ni – in njegova škoda je neizmerljiva.

Ne le Janša, tudi mnogi kolumnisti se danes sprašujejo o morebitni zasilni popravi nepopravljivega – in vsi, ki nam gre Janša na živce, ob tem razmišljamo, ali je res nujno razpravljati o čisto vsaki temi, ki nam jo nastavi. A pozor, če bi ga res poslušali, bi ta problem opazili že pred dobrega pol leta, ko se je vrhovno sodišče prvič opredelilo do tega primera in zadevo poslalo v ponovno razsojanje. Kaj je takrat govoril Janša? Nič drugega kot to, kar govori danes: citiram: »ta sodba je velika klofuta KPK in vsem tistim, ki so na podlagi tega sprejemali odločitve. Posledice pa so nepopravljive. Zaradi tega sta padli dve vladi.« Govoril je isto kot danes, a če bi ga poslušali takrat, bi ga morali soočiti z dejstvom, da je vrhovno sodišče na njegovo stran stopilo tako rekoč tik pred volitvami, torej s situacijo, v kateri bi se sesula njegova običajna interpretacija, ki jo je, jasno, predstavil tudi pred dnevi. Kar težko je verjeti, da smo to takrat videli in slišali, pa vendar nismo zares opazili tega, kar nam je govoril, a tako je bilo in na to smo pozabili – in seveda, le zaradi te kolektivne amnezije, zaradi počitka, ki si ga včasih privoščimo od njega, nam lahko vedno znova prodaja iste zgodbe. Samo čakamo lahko, da ponovno pride na oblast in ob kakšni posebni priložnosti ponovno oznani: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Morda bomo takrat zares in dokončno opazili, da nikoli ne počne drugega kot kopira samega sebe.

T. T.

MONOLOG: Tanja Lesničar Pučko

Glasba: Sibylle Baier - Tonight, Jamie Lidell - Your sweet boom.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness