Prišepetovalci. Triindvajsetič.

Oddaja
10. 12. 2013 - 12.00

UVODNIK

Čudaška in vse večja skupina bolj ali manj neprištevnih oseb, ki se po avtocesti vozijo v napačno smer, je pred kratkim dobila novega člana, 75-letnega upokojenca iz okolice Kranjske Gore. A pozor, pri njem v igri niso bili običajni razlogi. Ni šlo za poznovečerno pir-plus-šnops-plus-dodatki stavo. Za to je najbrž prestar. In tudi ni šlo za običajno senilnost, zaradi katere bi izvoz nevede zamenjal za uvoz in se hudoval nad predrzneži, ki bi mu vozili v napačno smer. Za to je mogoče še premlad.

Kot pravi policija, se je na avtocesto vključil pravilno in se šele nato obrnil – namreč takrat, ko ga je prešinilo, da na avtomobilu nima vinjete. Primer morda zveni absurdno in skoraj ne more biti dvoma, da je njegovi odločitvi botrovala kakšna okvarjena sinapsa, pa vendarle se sčasoma izkaže, da ima tudi ta patologija svoje družbene vire.

Oglejmo si najprej uradno reakcijo policije, kot jo je povzela STA:

»Zakon res predpisuje, da je za uporabo cestninskih cest obvezna vinjeta, vendar predpisuje tudi, da je na vozišču avtoceste in hitre ceste prepovedano obračanje, vzvratna vožnja, ustavitev ali parkiranje in še, da na avtocesti in hitri cesti z dvema ali več prometnimi pasovi za vožnjo v eno smer ni dovoljeno voziti po smernem vozišču, namenjenemu vožnji v nasprotni smeri.«

Hja, čeprav se sliši malo zapleteno, je vse res. Pred nami sta dve določili, dve prepovedi, ki sta se v konkretnem primeru, ko se je voznik brez vinjete znašel na avtocesti, znašli v konfliktu. In jasno, policija ima načeloma prav, da jih rangira na ta način, da vožnjo v napačno smer, pa naj je še tako previdna in obzirna, ocenjuje kot hujšo in bolj nevarno kršitev zakona. Vse je res, a problem je v tem, da je vse to še preveč res, da je zgornja izjava policije preprosto preveč resnična, preveč samoumevna, da bi še bila nevtralna.

Ko namreč dve tako različni kategoriji tega, kar je človek zmožen storiti na cesti, postavimo v eksplicitno argumentacijsko konfrontacijo, si zlahka zamislimo tudi nasprotno stališče:

»Zakon res predpisuje, da je na vozišču avtoceste in hitre ceste prepovedano obračanje, vzvratna vožnja, ustavitev ali parkiranje in še, da na avtocesti in hitri cesti z dvema ali več prometnimi pasovi za vožnjo v eno smer ni dovoljeno voziti po smernem vozišču, namenjenemu vožnji v nasprotni smeri, vendar predpisuje tudi, da je za uporabo cestninskih cest obvezna vinjeta.«

Ta, recimo mu »vinjetni imperativ«, po katerem od banalne nalepke na vetrobranskem steklu zavisi celoten svetovni red, pa ni bil le hipno in začasno gonilo našega 75-letnega voznika, temveč predstavlja konstantno in vsakdanje gonilo Darsovih nadzornikov, tiste specifične birokratske brigade, katere člani so svoje življenjske funkcije primorani reducirati na eno samo nalogo – na iskanje vozil brez veljavne nalepke.

Podobno kot varnostniki v večini privatnih klubov, podobno kot knjižničarji v večini javnih knjižnic in podobno kot uradniki na večini upravnih enot so tudi Darsovi nadzorniki v izvrševanju nalog popolnoma brezkompromisni. Kdor se brez vinjete znajde na avtocesti, za katero odgovarjajo, pa četudi gre za nič hudega slutečega turista v poletnem navalu ali zmedenega Ljubljančana, ki je prvega februarja po inerciji zapeljal na obvoznico, ta bo brez pregovarjanja moral a) kupiti novo vinjeto in b) plačati najmanj 300 evrov globe.

Medtem ko za prometne policiste velja, da se kdaj pa kdaj oprejo na moč presoje, demonstrirajo milost in izrečejo zgolj ustni opomin, se ti para-policisti med opravljanjem svoje funkcije preobrazijo v čiste izvrševalce, ki ne smejo/nočejo/ne znajo prepoznati najbolj očitnih izjem – pa čeprav bi šlo za 75-letnega upokojenca, ki je po nesreči zapeljal na avtocesto in ki bi mu plačilo globe in vinjete, ki je, pozor, ne potrebuje, pobralo več kot polovico pokojnine. (In kjer bi kazen za banalnost, kakšna ironija, trikrat presegla letni davek za nepremičnine, ki ga bo, o groza, plačal od svojega stanovanja. Če ga seveda ima.)

In naj je poteza našega voznika videti še tako ekscesno, je dejansko le do konca realizirani proizvod prav te mentalne strukture, ki živi na način, da partikularno banalnost preobrne v življenjski smoter, ki ga kot nalogo pripiše vsem. Ta mentalna struktura, v kateri seveda ne sodelujejo le terenski, temveč tudi pisarniški birokrati in nadbirokrati, sicer rada pozabi na širša vprašanja – kam je, recimo, izginil denar od avtocest –, a nikakor ne more razumeti tistega, ki v času pred prvim februarjem, ko veljavnost stare vinjete dokončno poteče, razmišlja še o čem drugem kot o nakupu nove ter o tem, s kakšnimi pripomočki prejšnjo vinjeto spraskati s stekla.

In kdo bi ob tem zameril našemu 75-letnemu junaku, ki je v strahu, da bi plačal kazen, sredi avtoceste obrnil avto in se odpeljal v smer, za katero je v tistem trenutku mislil, da je prava? Mar niso vinjete top tema, še ena od tistih bedastih top tem, ki jih poslušamo dan za dnem? Mar ni usodnega pomena za državo, kdo bo naslednje leto plačeval dražjo in kdo cenejšo? Mar ni DARS ravno prejšnji teden predstavil posebne merilne kletke, ki nam pove, kaj je več in kaj manj kot 130 centimetrov in ki zaenkrat še stoji na sedežu družbe, nameravajo pa jo prevažati po državi? Kdo ve, naš junak je morda mislil, da je kletka večnamenska.

T. T.

MONOLOG: Grega Repovž

Glasba: Pierre Cavalli - Un soir chez Norris, Laurie Anderson feat. Lou Reed - In our sleep.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.