Prišepetovalci. Enaindevetdesetič.

Oddaja

Predsedniške volitve se bodo zgodile 23. oktobra – in že dejstvo, da nam ta datum ni avtomatičen, je dokaj dober signal, da jih ne dojemamo kot povsem realnih. Res je, do onemoglosti se bomo naposlušali avtogenega treninga kandidatk in kandidatov o tem, da se potegujejo za položaj, ki sicer nima velikih operativnih pristojnosti, a ima vendarle posebno težo – ker gre vendarle za funkcijo, ki je voljena neposredno. Do onemoglosti se bomo naposlušali in nabrali muk profesionalnih komentatork in komentatorjev, ki bodo morali iz tedna v teden iskati nove motive, da jih tekma pritegne – in nove argumente, da volitve, ki bi jih sami najraje preskočili, predstavijo kot na nek način odločilne in s tem urgentne za volivce. Do onemoglosti se bomo napol prisilno zabavali ob fringe in cringe kandidatih in kandidatkah ter se zraven tresli v priučeni slabi vesti, da bomo s pretirano pozornostjo na njihove ekscese pozabili, da gre kljub vsemu za resno tekmo s potencialno resnimi posledicami. V vsem tem bomo nekako participirali, a do enostavnega občutka njihove realnosti se ne bomo dokopali vse do konca drugega kroga, ki bo 13. novembra. Takrat bomo dobili, kogar bomo dobili – in že razmišljali o tem, da nas teden za tem čakajo še lokalne volitve. Ki so nerealne še za stopnjo bolj.

Ta percepcija manka realnosti je do določene mere produkt neogibnih objektivnih okoliščin. O predsedniški funkciji, njeni družbeni vlogi in njenem razvrednotenju smo na dolgo in široko razpravljali nekje do zadnjih volitev leta 2017 – na katerih je prav figura, ki je vzpodbudila vse te razprave, vseeno dobila nov mandat. Ko smo jo z nekaj ostanki protestiranja vendarle sprejeli kot dano dejstvo in se sprijaznili z žalostno usodo, pa to ni moglo ostati izolirano na konkretnega nosilca: da bi odmislili, da obstaja, smo morali poleg njega odmisliti tudi samo funkcijo, s katero se je zlepil – in obnovitev njenega pomena se bo lahko, če sploh, začela dogajati šele z novo figuro na tem mestu. 

A to ni edina neogibna objektivna okoliščina, zaradi katere se nam te volitve zdijo nekako čudne: ob vseh nepredelanih ali lažno predelanih in lažno razrešenih krizah, v katere smo globalno in lokalno zaribali, nam demokratični avtomatizem, zaradi katerega se morajo po petih letih te volitve pač zgoditi, pade kot birokratska nadlega, kot dolžnost, vsiljena iz stare normalnosti, v katero se več ne moremo spraviti. Kot od zunaj odrejeni tujek ne obetajo nobene odrešitve, nobene razrešitve, nobene rešitve in celo nobene iluzije rešitve, samo zgodile se bodo v skladu s tem, kar po svojem bistvu so, nič drugega kot pač še ene volitve – kar pa je v teh časih premalo, da bi jih vzeli resno in jih v polnem smislu dojeli kot resnične. Sploh ker bo na dan volitev preteklo šele pol leta od tistih volitev, ki jim je sicer uspelo ustvariti mobilizacijski in motivacijski presežek prelomnega dogodka, a so nas ob dejstvu, da smo jih v določenem registru živeli vse od začetka leta 2020, nesorazmerno izmozgale.  

Te predsedniške volitve bi v danih okvirih delovale smiselno le pod pogojem, da sploh ne bi hotele biti avtonomne, samozadostne volitve predsednika republike, temveč bi se prezentirale kot dopolnilne volitve, bistveno navezane na tisto, kar se je zgodilo aprila – bodisi kot logični podaljšek parlamentarnega rezultata in s tem dokončna afirmacija zmagovitega liberalnega gibanja, bodisi kot desna ali, bolj verjetno, desnosredinska negacija tega istega projekta, bodisi kot leva korekcija, v kateri bi svojo realizacijo našel tisti glas ljudstva, ki naj bi v Golobu sicer našel pragmatični operativni kompromis, ne pa svojega pristnega glasnika. Prevedeno v kandidate bi ta scenarij pomenil: imeli bi kandidatko ali kandidata Gibanja Svoboda, kandidatko ali kandidata ne najbolj ekstremne desnice in kandidatko ali kandidata, ki bi ga brez večjih dvomov za svojega vzel pretežni del volivcev Levice in SD, z nekaj oklevanja pa tudi njihove stranke. Tovrstne volitve ne bi bile ne spektakularne, ne posebej odločilne in ne posebej pomembne – a ker bi se utirile v ravnokar izoblikovani politični prostor, ne bi imeli večjih težav z dojemanjem njihovega smisla.

A v realnosti se je ta scenarij zgodil v za Slovenijo standardni pokvečeni obliki. Če pustimo ob strani, da se je ne najbolj ekstremna desnica do relevantnosti uspela dokopati s figuro, ki je na skrajnem robu ne najbolj ekstremnosti, torej ne s kakšno Ljudmilo Novak, ampak z Anžetom Logarjem, se je ključni problem teh volitev začel na točki, ko sta kandidaturo praktično hkrati najavili kandidatki, za kateri po vsej verjetnosti in po mnogih indicih ni bilo mišljeno, da sta sploh dve – Marta Kos, ki je dobila Golobovo podporo, a za funkcijo, ki je v izhodišču bržkone ni nujno hotela, in Nataša Pirc Musar, ki je na Golobovo podporo verjetno računala, a je za funkcijo, ki jo je hotela, na koncu ni dobila. 

Sámo dejstvo, da sta se pojavili dve liberalni kandidatki, ki sta nedolgo pred tem združili sile pri projektu Ona ve in za kateri bi zaradi očitne vzajemne naklonjenosti nekako pričakovali, da bi svoje primaries izpeljali v medsebojnem dogovoru – sámo to dejstvo še ne bi bilo zares problematično. Medtem ko je Marta Kos postala kandidatka Gibanja Svoboda, je Nataša Pirc Musar v tekmo vstopila s podporo Milana Kučana in Danila Türka, pa tudi Dragana Petrovca, torej dveh bivših predsednikov in enega predsednika, ki to sicer nikoli ne bo postal, a so ga na tej funkciji videli mnogi najbolj vztrajni kolesarski protestniki. Skratka, če se je Marta Kos postavila kot kandidatka avtomatičnega podaljška na volitvah zmagovitega projekta, je Nataša Pirc Musar z listo podpornikov signalizirala tesnejšo povezavo z, recimo, levo sfero – s tem pa vzpostavila minimalno razliko, ki bi lahko osmislila njun vendarle enigmatičen spopad. A pri tej liniji je vztrajala mogoče kakšno uro. Takoj po koncu uradne novinarske konference se je odločila, da razgovore z novinarji nadaljuje v, recimo, bolj iskrenem tonu.

KLIP Nataša Pirc Musar 23. 6. 2022 / TOP TV

Na določeni ravni nam Nataša Pirc Musar ni povedala nič novega. Vemo, da je liberalka in da ni ljubiteljica ekstremov – a v tem, da se kandidatka s svežo podporo Milana Kučana odloči, da se kategorično odreče morebitni podpori Levice in v čudno pozicijo spravi njene volivce, v tem je vseeno neka presežna resnicoljubnost, ki je bila preveč globoka, da bi se jo dalo izbrisati, in preveč čudaška, da bi pri njej lahko vztrajala.

KLIP Nataša Pirc Musar 12. 7. 2022 / TV SLO

Tovrstnih manevrov smo v politiki, jasno, vajeni. Kako je kategorična izjava z jasnim začetkom in jasnim koncem lahko iztrgana iz konteksta, pa čeprav »malce«, sicer ni jasno, a recimo, da nas lahko pomiri, da se Nataša Pirc Musar ne bo raje zaletela v vrata, kot da bi pustila stranki, ki ji ni simpatična, da ji vrata pridrži. A pri tem se zadeva ni končala. Ko je ugotovila, da si s tem ni napravila kakšne resne škode, in ker ve, da bodo breme paradoksa, ki ga je ustvarila, nase prevzeli drugi, je v bolj sproščenem okolju TV Ideja našla samozavest za še en obrat.

KLIP Nataša Pirc Musar 23. 8. 2022 / TV Idea

Ta prostodušnost je za kandidatko, ki v naslonitvi na kritično lajno iz prejšnje volilne kampanje obljublja, da bo prevzela pozicijo moralne avtoritete, precej zgovorna in precej žalostna. A objektivno je vendarle upravičena. Precej dobro ve, da je trenutek, ko bi Levica še lahko presenetila z resno kandidatko ali kandidatom, objektivno zamujen. Ve, da Levica v tem trenutku nikakor ne bo tvegala očitkov, da z nedorečenimi motivi nasprotuje dvema solidnima opcijama za prvo predsednico. Ve, da bo Levica v najslabšem primeru storila to, kar so na koncu storili v SD – in odločitev v prvem krogu preložila na volivce in njihovo zmedeno lastno vest. Ve, da volivci v takih situacijah volijo s pol možgani – in ve, da je pol možganov ravno tista količina, ki je jamstvo za volilni uspeh.

...

Ostanimo še malo pri Nataši Pirc Musar, trenutni favoritinji predsedniških volitev. In da ne bo vse samo zmrdovanje in špekuliranje, lahko obrnemo perspektivo. Torej, bo v primeru zmage znala biti koristna? Bo na kratki rok znala spodbuditi obstoječo vlado, da se problemov loti bolj resno, kot bi se jih brez nje? Bo predsednica pravnica, ki bi pod prejšnjo vlado sicer podpirala dobre rešitve, kot se temu reče, a bi glasno protestirala ob pravnih čudaštvih, koristna tudi v času te vlade – ko bo, vsaj tako se zdi, potrebe po tovrstnih intervencijah občutno manj? Ima, skratka, ob dejstvu, da se bo njen mandat predvidoma vsaj tri leta pokrival z Golobovo vlado, načrt za delovanje v tej konkretni konstelaciji?

Zastavila si je, pravi, štiri točke, na katerih bi kot predsednica želela poseči s, kako drugače, svojo moralno avtoriteto: zdravstvena reforma, pokojninska reforma, podnebne spremembe in obramba. In če pri preostalih treh točkah zaenkrat ostaja pri diagnozi, ob problemu podnebnih sprememb poskuša biti bolj konkretna. A ob vsem priznanju za načelno dobronamernost je njena trenutna vizija obenem začetniško naivna in globoko problematična.

KLIP Nataša Pirc Musar 25. 8. 2022 / ePosavje TV

Ko politiki ali bodoči politiki svoje ideje za reševanje podnebne krize črpajo iz kratkih izvlečkov, je vedno najbolj indikativno razmerje med dozdevno realističnim spoznanjem o tem, kaj moramo vzeti kot absolutno nemožno, in narativom čudežne rešitve, ki problem kompenzira na drugi strani. In če se danes standardna leva pozicija umešča v dvojico spoznanja absolutne nemožnosti ohranitve statusa quo in nujnostjo zelenega in pravičnega prehoda, je Nataša Pirc Musar tudi ob tem problemu klasična liberalka. Enačba podnebne nevtralnosti se mora iziti, začne; kolikor je izpusta, toliko ga moramo nevtralizirati; in če industrijskega razvoja, bodimo realisti, pač ni mogoče ustaviti, bo treba nevtralizirati toliko več izpustov. In na točki, ko bi razum moral stopiti korak nazaj, se zažene fantazija: bolj ko industrijskega razvoja ni mogoče ustaviti, bolj ko mu moramo priznati status večnega in neizogibnega dejavnika, bolj ko naturaliziramo njegov obstoj, bolj se bomo na drugi strani zanašali na čudežno moč originalne narave, da ob minimalni asistenci za nas opravi delo podnebne nevtralizacije. In jasno, ko čudežni odgovor za vse dosedanje in vse prihodnje neizogibne emisije najdemo v pogozdovanju, smo samo še korak daleč od Slovenije, tiste lepe dežele, ki se v reševanje podnebne krize vključuje že s samim dejstvom, da obstaja – ko je s svojimi vzornimi 60 odstotki pokritosti z gozdovi svoje v bistvu že opravila in primarno služi kot zgled drugim. 

Pozor: ko rekonstruiramo fantazijsko tvorbo tega tipa, je seveda jasno, da Nataša Pirc Musar tega v čisto polnem smislu ne misli. Seveda je jasno, da je že našla ali še bo odkrila tudi druge instrumente za približevanje podnebni nevtralnosti, in seveda je jasno, da je tudi v postulatu nezaustavljivega industrijskega razvoja bržkone vračunano standardno upanje, da bo ta razvoj že po sebi manj agresiven in bolj zelen. A kot je običajno, tudi v tej fantazijski tvorbi ne gre za vprašanje pristnega osebnega stališča. Tovrstne fantazije vedno živijo v korespondenci med politikom in njegovo publiko – in pripravljenost morda bodoče predsednice, da ob ultimativnem kriznem vprašanju v prvem koraku publiko zamotivira za problem in opozori na njegovo globalno dimenzijo, v drugem koraku pa ponudi rešitev, ki je tako otročje enostavna, da jo konkretna lokalna publika dojame kot že izpeljano in si takoj oddahne, ta piarovska lahkotnost resnično ne obeta. Od kandidatke, ki se ne naveliča slaviti svojega poguma in brezkompromisnosti, od kandidatke, ki oznanja, da ne bo tiho, bi pričakovali kaj drugega od tega, da je ne le uteha, temveč aktivna potuha zaležanosti v statusu quo – a limite svetovnega nazora in seznanjenosti z dimenzijami problema tudi tukaj opravijo svoje.

V časih krize so lažne rešitve najbolj trdovratne. V določenem registru je že res, da je družba v krizah popolnoma dezorientirana in ne zna več reševati niti tistih problemov, ki so sami po sebi še vedno rešljivi – a ko dobi v roke narativ, ki dezorientiranost uokviri od zunaj in ji ponudi psevdoracionalno podlago, da se lahko ohranja in se mirno opazuje v svojem kaosu, ga bo težko izpustila iz rok. Tu pa imamo, roko na srce, vsaj dve stopnji. Prva, najbolj osnovna, je tista, kjer politik ali kakšna pomembna družbena skupina v svoji kritiki pravilno detektira in opredeli problem, a se ta kritika izmuzne osnovnemu namenu in je vprežena v funkcijo potuhe iracionalnosti: tak je bil, recimo, primer kritike tistega početja Janševe vlade, ki ga Pirc Musar imenuje pravno huliganstvo, torej upravljanje epidemije z odloki brez zakonske podlage. Tudi ta kritika je v situaciji dezorientiranosti postala več, kot se je namenila postati. Ko so kritiki primarno merili na to, da morajo ukrepi države, kakršni koli že naj bi bili, dobiti pravno podlago, je družba ob prešibko artikulirani alternativni orientaciji kritiko pograbila kot fetiš, ki vase posrka sam obstoj epidemije, in sklenila: ker se vlada z odloki in ker se na cesti ne sme jesti bureka in krofa, je prav, da se čim prej in čim bolj za večno pozabi tudi epidemijo kot tako. In ko gre za to stopnjo, bi avtorji osnovne kritike morda lahko naredili še kak korak več in poskusili preprečiti njeno instrumentalizacijo, a odgovornosti jim, jasno, ni mogoče pripisati.

Ta neposredna odgovornost se začne na drugi stopnji. In primer za to najdemo na samem vrhu. Spomnimo se, kako nas je predsednik vlade sredi julija potolažil, da bodo poletni epidemijski val nevtralizirali fizični morski valovi in sonce – in s tem celotno družbo spodbudil, da se vsaj ne upira, če že ne prepusti poletnemu prekuževanju in protikovidni ozimnici, ki jo prinaša. To je izjavil in dobil kritike, pa spet izjavil in spet dobil kritike – in nato pred dobrim tednom spet izjavil, tudi on v sproščeni atmosferi TV Idea.

KLIP Robert Golob 16. 8. 2022 / TV Idea

Tovrstne pravljice, ki minimalni stik z realnostjo napihnejo v razdelan program, delujejo drugače kot po nesreči instrumentalizirana upravičena kritika iz prejšnjega primera. Tukaj je politik, vrhovni politik tisti, ki postane nosilec odkrite iracionalnosti – a ne zato, da bi na ljudi prenesel neposredno vsebino svoje fiksne ideje, temveč da bi pri večini spodbudil vero, da je ignoranca problema, ignoranca epidemije kot taka utemeljena, pa čeprav zanjo ne poznamo natančnega razloga. Jaz, Robert Golob, vem, da je poletni val dober, ker ga spremlja obilje vitamina D in slane vode – vi pa lahko verjamete samo svoji intuiciji, ki vam pravi, da so zaščitni ukrepi nadležni, čudni in počasi res nenaravni. Prav vidimo vsi, in če ne verjamete meni, verjemite sebi. Oboji vemo, da od problema ni smiselno bežati – ker, saj veste, ko smo poskušali bežati, so nam vladali z odloki. Jaz vam ne bom – in zato od problema ne bomo bežali, temveč bomo z njim živeli. 

Da so takšne naracije možne le po tem, ko se fantazija v družbi že zabetonira, je jasno. A politiki, naj gre za predsednika vlade, ministre, poslance ali predsedniške kandidate, imajo vedno izbiro. Lahko so populisti enostavnega tipa, ki se opirajo na že artikulirane signale in že artikulirane vedenjske vzorce. A lahko so tudi populisti drugega tipa – namreč tisti, ki zmorejo zaznati golo dezorientiranost, golo zmedenost, goli in iskreni kaos in se z njim soočiti. In namesto pravljice, ki bo razumljena takoj, ponudijo idejo, ki bo razumljena z zamikom. In če ima funkcija predsednika ali predsednice v trenutni situaciji še kak smisel, je to najbrž to.

T. T.

Glasba: Lokier – Tmrrw, Kiesza – Giant In My Heart (Arches Remix)

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.