Prišepetovalci. Štiriindevetdesetič.
Ko smo novembra in decembra čakali, da minejo vse volitve in vsi referendumi, se nam je najbrž zdelo, da čakamo na ero političnega dolgčasa. Osebno sem sicer sumil, da bi bil dolgčas lahko mučen, da ga ne bo mogoče vzeti kot takega in da se bo treba začeti obešati na malenkosti. V najboljšem primeru na malenkosti, ki na neki ravni niti slučajno niso malenkosti, a vseeno so malenkosti – na nekaj takega, recimo, da je predsednica parlamenta na Dunaj skočila z vladnim letalom, nato pa se je namesto posipanja s pepelom odločila, da se vkoplje in predstavi celotno paleto možnih izgovorov. Da o tipu transporta itak odloča vlada; da short notice; da sicer družina sama za novo leto, kar slabo, ali pa družina z njo na Dunaju, kar spet slabo, ker spet očitki; da sicer bi bi rezultat hiper drag hotel in nikakor ne samo en avto, ampak več avtov; da ogljični odtis sicer problematičen, ampak da kaj pa nima ogljičnega odtisa; da naslednjič, naj vam bo, grem v Avstrijo z avtom, a ne zato, ker bi priznala napako, ampak zato, ker smo lahko v urnik stisnili še obisk manjšine v Grazu in je potem avto mogoče res racionalen, pri čemer pa naj povem, da ne bo samo en in da je treba všteti še vse tiste avte, ki jih bo za varovanje angažirala avstrijska policija.
Skratka, mogoče smo pričakovali, da se bomo v prisilni želji, da bi participirali pri dogajanju, morali obešati na malenkosti. Mogoče smo pričakovali, da bomo v situaciji, ki se nam bo spontano zdela dolgočasna, malo pred sabo in malo pred drugimi zaigrali nezadovoljneže – medtem ko bomo v totalu vendarle morali priznati kvaliteto nekaterih sistemskih premikov. Da se bomo torej trudili nergati, ker nas bo po malem motila naša pogrešljivost v splošnih javnih temah, v svojih zmernih levosredinskih srcih pa bomo vseeno zadovoljni, da se na področjih, kjer probleme že v nedogled opazujemo, vendarle nekaj premika. Ja, zgradilo se bo manj stanovanj, kot bi jih potrebovali, a končno se vseeno začenjajo priprave, da se stanovanja začenjajo graditi. Ja, še vedno bomo odvisni od premoga in nafte in plina in avtomobilov, a vseeno bomo vsaj začeli resno razmišljati o najbolj samoumevnih rešitvah, ki so v globalu sicer že dolgo nezadostne, a bomo vseeno imeli občutek, da v katastrofo korakamo s stilom. Ja, sicer ne bo čudežev, a imeli bomo oblast, ki bo po svojih idejah vsaj nekje na ravni poljubne okrogle mize iz leta 2005 – pa naj gre za stanovanja, okolje ali enakopravnosti vseh vrst.
Treba je seveda dodati: nihče ni bil tako naiven, da v srednjeročno politično prognozo ne bi vključil pričakovanja, da bo levo-liberalna naveza na svoji hrbtni, svoji podmizni strani zahtevala določeno ceno. Da bomo na papirju sicer govorili o nujnosti javnega zdravstva in ga v nekaterih aspektih morda celo realno sanirali, a da se bo nekje v drobnem tisku na inovativne, krizi primerne načine brisala meja med javnim in privatnim. A tudi to bi, zavoženi situaciji primerno, sprejeli po enakem vzorcu. Ne določeni ravni bi se že vnaprej predali, na določeni ravni bi razkorak med deklaracijami in podmizno realnostjo utajili sami pred seboj, ga sprejeli kot žalostno objektivno nujnost – na drugi strani pa bi prav iz tega razkoraka črpali minimalno energijo za vztrajanje v naši javni aktivnosti, v raznih bojih, kot se temu reče. To smo nedvomno pričakovali, a kaj več, kaj bolj konkretnega, kaj bolj zanimivega, kaj bolj sociopsihološko oprijemljivega – to pa je bilo onkraj konsenzualnega pričakovanja.
Pa vendar, zgodilo se je ravno to: osrednji politični subjekt, ki se je rodil z lanskimi volitvami in ki se je, zelo iskreno, poimenoval Gibanje Svoboda, je iz neoprijemljive tvarine nepričakovano hitro prešel v polno pojavljanje – in postal, enostavno rečeno, zanimiv. In naj bo kristalno jasno: ne zaradi njegove neposredne personalne sestave. Tudi pri Gibanju Svoboda se je zgodilo nekaj, kar smo videli že v več primerih novih političnih projektov, ki se pojavijo pred volitvami. Tudi tokrat je bila konkretna sestava nove skoraj večinske stranke izrazito drugačna od tega, kar si vedno znova zamišljamo v vmesnih obdobjih. Dve leti po in dve leti pred volitvami je ideja potencialnega novega političnega projekta namreč vedno ideja združbe že znanih in že izpostavljenih javnih figur – ko pa se tak projekt realno zažene, nas vselej preseneti, in nikoli ne izuči, da ne nastopi zgolj kot negacija že obstoječih strank, temveč tudi vseh imaginarnih prihodnjih strank.
Standardne razlage so tukaj prekratke: ne gre le za to, da se nove stranke oblikujejo tako hitro, da zmanjka časa za prepoznavne kadre, in ne gre le za to, da se ljudje »bojijo vstopiti v politiko«. Pri kreaciji čisto nove stranke – ki se v tem pogledu vedno dojema kot gibanje – je vsaj v učinku, če že ne v nameri, vedno upoštevan isti pogoj: množica, ki je v prvih korakih vključena v novo stranko, mora biti množica relativno anonimnih posameznikov, posameznikov torej, ki niso nanovačeni od zgoraj, ki za panoramski sken javnega prostora sploh niso zaznavni, pač pa so dosegljivi in pritegljivi le prek horizontalnega mreženja, le z osebnim posredovanjem v projekt že vključenih.
Recept se zdi vedno enak: če hočemo intervenirati v politični prostor, se moramo postaviti kot konkurenca ne le tistim, ki so v politiko že vključeni kot akterji, temveč tudi tistim, ki so v politiko preveč aktivno vključeni že kot zgolj opazovalci. Resnični in čisti politični akter ne sme nastati kot pretvorba iz ene v drugo obliko javnega – nastane lahko le v pretvorbi iz zasebnega, iz aktivacije inherentnega momenta javnega, bolj javnega, bolj pristno javnega, ki se skriva v zasebni sferi, kjer se po prepričanju novih akterjev odvijajo najbolj pristni družbeni procesi. To so lahko facebook skupine, to so lahko lokalne navezave, to so lahko podjetniške relacije in to so, v nekaterih primerih, lahko tudi poznanstva v političnih strukturah, zlasti v mejnih slojih med politiko in državno upravo, v tistih kabinetno-podsekretarskih plasteh politike, ki so javnosti nevidne, a zato toliko bolj obstojne – kolikor gre za poznanstva, ki se spletajo na operativnih sestankih, ne pa na odprtih sejah. In kjer se pol-politiki ne dojemajo niti kot pol-politiki.
Gibanje Svoboda za zunanjega opazovalca pred volitvami ni bilo kaj več kot bolj ali manj nevtralno ozadje, provizorij množice, ki jo je že bil osvojil energetsko nabiti kandidat za predsednika vlade, množica predodločenih volivcev, ki nas vabijo, da se jim z oddajo glasu horizontalno pridružimo. A kako kvaliteto, ki jo imajo zgolj relativno anonimni novi politiki, sploh uprizoriti? Kako naj gibanje spregovori, še preden je sploh zares zaživelo? Kako javno neprepoznavnost prikazati kot kvaliteto, pri tem pa se vendarle dotakniti pričakovanja zunanjih volivcev, ki še niso del gibanja in se še ne zavedajo, da je javna prepoznavnost v zaenkrat še starih razmerah precenjena kategorija? Kako se izogniti vtisu, da gre za gibanje čistih in absolutnih anonimusov – in s tem svojega voditelja izpostaviti očitku ali vsaj občutku, da si je sledilce nabral z žrebom?
Rešitev je lahko zgolj uporaba dozdevka, nepristne reprezentacije, ki ponudi zaznamek sedanjosti in obljublja določeno prihodnjo podobo – a ne čisto takšne, kakršno bi gibanje lahko obljubilo, če bi že znalo govoriti in bi mu že znali prisluhniti. Robert Golob seveda že pred volitvami ni bil sam in tudi ni smel dajati takega vtisa. Samemu sebi, samemu sebi in samemu sebi ter Urški Klakočar Zupančič, ki je minimalno javno prepoznavnost dobila kot facebook-antijanšistka in žrtev režima, je bilo takrat treba dodati še eno, na precej bolj tradicionalen način znano figuro. Marta Kos, ki bo zdaj, po obratu usode, najbrž do konca življenja znana kot odstopljena kandidatka Gibanja Svoboda, je bila točno tak dozdevek: brez nje si Gibanja Svoboda ne bi mogli predstavljati kot definirane stranke, ki lahko prevzame oblast, a zaradi njene vključitve smo si to stranko predstavljali kot minimalno drugačno. Sploh ne nujno kot boljšo, najbrž kot manj impulzivno in bolj kontrolirano, nedvomno pa kot stranko, ki bo nova le po tem, da se bodo v njej sčasoma združile nekatere javno že znane, le da politično latentne figure visoke leve sredine. Ontični razlogi za njen umik so eno in jih nikoli ne bomo zares izvedeli, če nas to sploh še zanima in če so sploh sporočljivi. A na bolj strukturni ravni, in to zdaj vemo, je za določen čas sicer znala biti članica stranke, ni pa znala postati element gibanja, ni se znala transformirati v figuro, ki se v bistvenem pusti gibati gibanju.
Če je Marta Kos politično pozabljena in se spomin nanjo vrne le kot prisilna misel v specifičnih momentih, kot je ta, v momentih rekapitulacije razvoja Golobovega gibanja, pa je na drugi strani treba ugotoviti, da Gibanje Svoboda vse bolj deluje kot pristno oblastno gibanje. Torej kot politični aparat, ki osebe, ki vstopijo vanj, navdaja s presežkom ekipnega duha, kolektivnega dinamizma, kolektivne poklicanosti – in ki k skupni stvari zavezuje vse, ki z njim stopijo v bližnji stik. Oblastno gibanje je v tem smislu nalezljivo in je v tej dinamiki zvesto čistim začetkom, čisto prvim stikom z vodjo.
Ujemanje na kvantnem nivoju z vodjo je, jasno, redek privilegij, ki ga ni mogoče izsiliti – ima pa, ko ga prestavimo na sekundarno raven, na raven ujemanja posameznika z gibanjem, isti nujni nasledek. Da bi ga lahko aktivirali, da bi mu lahko ostali zvesti, moramo ves čas ostati pozorni na inercijo starih pomislekov, starih izgovorov, starih predstav o možnem in nemožnem, starega svetovnega nazora in stare zdrave pameti, ki lahko zavrejo našo lastno transformacijo, posledično pa ošibijo tudi dinamizem gibanja. Dokler zadeve tečejo spontano po standardnem religioznem vzorcu, s tem ni težav – problem nastane, ko kvantnega ujemanja ne čutimo na povsem tak način, kot o njem pričajo posvečeni. V teh primerih lahko začnemo samo na drugi strani, samo na koncu, samo pri zaželenem rezultatu procesa. Namreč tako, da uprizorimo svojo presežno zavezanost stvari, svoj presežni ekipni duh, nasprotnika, ki smo dejansko mi sami in naša lastna inercija, pa projiciramo v zunanjost. Moja vključenost v gibanje je pristna, tudi sam sem z njim povezan na kvantnem nivoju, problem so očitni nasprotniki na drugi strani. Če hočemo slišati, kako se to sliši, nam dober primer daje državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Rudi Medved s svojo obrambo stvari pred napadom poklicnih gasilcev.
Rudi Medved, jasno, ni del notranjega Golobovega kroga, temveč del tiste nekdanje stranke LMŠ, ki se je zato, da ne bi šla v nič, dala anektirati Gibanju Svoboda. Kot tak je svojo poklicanost lahko začutil le kot dvojno posredovano, le tako, da se je postavil kot podaljšek svojega nekdanjega in sedanjega šefa Marjana Šarca, ki se je v gesti prostovoljnega anektiranja z Gibanjem neogibno povezal v vertikalni smeri, torej s strukturno podreditvijo. Koliko je ta podreditev na nekih drugih nivojih realna in kdo je kje na vertikali, o tem naj razmišljajo in/ali fantazirajo bolje informirani – a na kvantnem nivoju, na nivoju dinamizma gibanja, dvomov ne more biti. Že Šarec je gibanju sekundarno pridružen, in to še toliko bolj velja za njegovega državnega sekretarja. Kar seveda pomeni: pristna oblastna samozavest se lahko v njegovem primeru izrazi le na način grotesknega pretiravanja, s presežkom afekta, za katerega sam pri sebi, vsaj zaenkrat, nedvomno dobro ve, da je zaigran.
Da bi razumeli učinke pristnega kvantnega ujemanja, ki pritiče le notranjemu krogu, bo treba najti drugo figuro. Če pustimo ob strani Loredana in Urško Klakočar Zupančič, ki iz vključenosti v oblastno gibanje sicer črpa dodaten zagon, v strogem smislu pa ni zgolj njegov notranji element, prej figura dopolnilne voditeljice gibanja, nam tako ostane še ena, posredno že omenjena in zadnje čase močno izpostavljena persona – ministrica za javno upravo, v bistvu pa ministrica za plačno reformo Sanja Ajanović Hovnik. Ajanović Hovnik, ki sicer vodi tudi programski odbor stranke, morda ni videti kot rojena pro et contra debaterka. A če se spomnimo referendumske kampanje o zakonu o vladi, postane jasno, da je v določenih pogojih, ob vključenosti v to konkretno gibanje s tem konkretnim voditeljem s tem konkretnim značajem, zmožna reproducirati pristno, osebne psihologije osvobojeno oblastno samozavest.
KLIP Ajanović Hovnik (RTV SLO)
A eno je debatirati z Grimsom, drugo je debatirati z realnostjo. Grims se bo igrico igral, mogoče bo celo malo navdušen nad tem, da mu nekdo še hoče parirati in pred njega postavljati nove izzive – problem pa se pojavi takrat, ko se ista zahteva po poštenem, argumentiranem, nevtralnem dialogu, kjer vladajo kot da čiste številke, obrne na družbeni razred, ki v svojem poklicu uživa precej manj kot Grims. Tudi poklicni gasilci, ki pridejo na protest pred vlado, so po prepričanju ministrice tam zato, da se pogovarjajo, kar pomeni, da poslušajo tudi drugo stran, da ne ropotajo in se tudi nasploh ne obnašajo, kot da so na ulici. Zato je ministrica tako zelo presenečena, ko na protestu sicer končno dobi besedo, za katero je zaprosila v želji, da utemelji svojo fizično prisotnost, nazaj pa dobi žvižge, petardo in baklo, ne pa šopka, kot bi rekel Rudi Medved – ko pa je vendarle poskušala zgolj na kratko povzeti temeljne pozitivne ideje plačne reforme, v prvi vrsti novost, da se bo plača po novem začela pri minimalni plači in ne pod njo. Hotela je samo govoriti, samo povedati – tisti na drugi strani pa je niso želeli slišati, niso želeli slišati rešitve, ki je v principu edino pravilna. Zakaj? Zato, ker so jo oni podrobno domislili.
Če je treba eksplicirati: seveda so korekcije plačnega sistema iz notranjih razlogov nujne, seveda obstajajo nesorazmerja, in ne gre za to, da je ideja plačne reforme v javnem sektorju na sebi slaba. Problem je vedno v presežku nad nujnim. Ko bo ministrica govorila z večino sindikatov, bo po naravi stvari poudarek vedno postavljen na odpravo kompresije na dnu lestvice. Vedno bo šlo za to, da vlada primarno rešuje problem večine, problem manj premožnih, ki jih bo iz revežev dvignila na raven tako imenovanega dostojnega življenja, ki objektivno, ko ga namreč primerjamo s stilom višjega sloja, ni drugega kot životarjenje. Sporočilo bo v teh pogovorih vedno zamejeno na spodnjo polovico ali v najboljšem primeru spodnji dve tretjini razredov – delavci in njihovi zastopniki pa bodo v teh pogovorih morali odmisliti vse tiste iz zgornje polovice ali zgornje tretjine. Razredov bo spet več kot šestdeset, a tisti, ki bodo uvrščeni v šesti, deseti, petnajsti ali trideseti razred, bodo svoje realne razrede morali pomnožiti z dva. Se vam zdi, da ste »samo« v šestem razredu? Dejansko ste v dvanajstem! Se vam zdi, da ste »samo« v tridesetem razredu, nekje v žalostni sredini odličnosti? Odmislite tiste zgoraj, pomnožite z dva in videli boste – dejansko ste na vrhu, na vrhu tega, kar vam pritiče.
Skratka, v debatah z nižjim in nižjim srednjim slojem bo vedno nujno odmisliti drugo tendenco plačne reforme – namreč tisto, ki si želi javni sektor narediti tržno privlačen za odlične posameznike, namreč tiste, ki bodo sicer veselo odhiteli v zasebni sektor. Okej, nekaj od tega je res – so poklici, za katere je javni sektor dejansko nekonkurenčen in kjer je dejansko težko dobiti ljudi, ki bi za polovično plačo opravljali isto delo in jim tega ne gre zameriti. A to večinoma niso kadri iz zgornje tretjine – ti so v javnem sektorju v veliki meri zato, ker je javni sektor njihov edini možni zaposlovalec v Sloveniji. Če odštejemo, recimo, zdravnike – kjer pa, žalibog, obstajajo tudi drugi mehanizmi.
Nekaj od tega je res – a to še ne pomeni, da glede odločitve o povečanju razmerja na ena proti sedem, ki jo je koalicija sprejela že vnaprej in je poleg dviga prvega razreda na raven minimalne plače edina nespremenljiva predpostavka te reforme, vlada družbeni konsenz.
Ker gre za očitno arbitrarno odločitev, ki jo je treba prezentirati kot konsenzualno, je možno poseči po vsem – tudi po primerjavah s Socialistično republiko Slovenijo. Z jasnim sporočilom, seveda: dvig na ena proti sedem v resnici ni povečanje razmerja, dejansko gre za postavitev razmerja na še najmanjši možni minimum, kakršnega še dopušča kapitalizem, na točko, kjer se ta dotakne socializma in samoupravljanja. To je bilo razmerje, s katerim ste bili zadovoljni v socializmu – zato ga morate v kapitalizmu najmanj slaviti, višjim slojem pa priznati asketsko gesto. V resnici gre za odrekanje odličnih v dobro skupnosti. In da bi to odrekanje ponazorili, da bi ga začutili, da bi nas navdal z občudovanjem, je vlada povlekla še eno potezo.
Ta manever je, jasno, poveden že kot znak neizbrisljive osebne psihologije. Tudi funkcionarji, ki se odrekajo, so v jedru samo ljudje, kot taki pa dovzetni za v principu neskočno željo po vedno višjem standardu – in odrekanje je v tem smislu zgolj odmik nagrade, s tem pa še večji, še močnejši, skoraj libidinalni motiv za zavzeto delo. A zanimiv je še v drugem aspektu. Tako kot je bil konsenz prezentiran vnaprej, povlečen iz zraka in kondenziran v okvirih gibanja, kar vse bolj pomeni: v okvirih koalicije, bo naknadno, z naslednjimi volitvami, ljudstvo spregovorilo v jeziku gibanja, v kvantnem, nepomenskem jeziku. Volili bodo proti Janši, proti Logarju, proti Toninu, proti komur koli že – a dejansko bodo glasovali o odličnosti dosedanje vlade. Kar pomeni: o tem, ali je tudi ta vlada del novega visokega razreda, ki si, ker je tako prav, pošteno zasluži do sedem minimalcev.
T. T.
Glasba: Cristobal Tapia De Veer – Renaissance, Garbage – Time Will Destroy Everything
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj