Štekaš splav?

ROE PROTI WADE - NJEGOVO SPREJETJE IN RAZVELJAVITEV

Za 54. rojstni dan radia aktualnopolitična redakcija na svet spravlja Šteker, oddajo za stresanje političnih možgan. V Štekerju bomo opisovali, povezovali, pojasnjevali in analizirali procese, ki so preveč skriti, da bi jih ujel dnevnoinformativni ritem, a preveč pomembni, da bi jih pustili v tišini. Danes preučujemo, kaj se je zgodilo z reproduktivnimi pravicami žensk v Združenih državah, natančneje, z dostopom do umetne prekinitve nosečnosti od razveljavitve precedenčnega sodnega primera Roe proti Wade. Mineva slabo leto od odločitve vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, da razveljavi sodbo, ki je več kot petdeset let ščitila pravico do splava v Združenih državah. 

V 60. letih prejšnjega stoletja je bil poseg splava, tako za pacientke kot izvajalce, v mnogih zveznih državah prepovedan. Navadno so veljale izjeme v primerih ogroženosti življenja nosečnice, v nekaterih zveznih državah tudi v primerih posilstva. Za razumevanje precedenčnega sodnega primera Roe proti Wade moramo najprej poznati primer Griswold proti Connecticutu iz leta 1965. Tedanja izvršna direktorica organizacije Planned Parenthood League, Estelle Griswold, je vložila tožbo, v kateri je zahtevala razveljavitev zakona zvezne države, ki je prepovedoval tako distribucijo kot informiranje o kontracepciji. V tožbi se je sklicevala na pravico do zasebnosti, eno osrednjih v listini pravic, ki je del ameriške ustave. Gre za območje zasebnosti, v katerega državne institucije ne smejo posegati. Podlaga za reproduktivne pravice je po sodbi postala pravica do odločanja o uporabi kontracepcije kot del pravice do zasebnosti. 

V primeru Roe proti Wade se je pritožnica sklicevala prav na pravico do zasebnosti. Norma McCorvey, v sodnem postopku imenovana s psevdonimom Jane Roe, je leta 1969 zanosila s svojim tretjim otrokom, a je želela svojo nosečnost prekiniti. McCorvey je živela v Teksasu, kjer je bil splav takrat nezakonit v vseh primerih z izjemo, ko je bilo ogroženo življenje matere. Odvetnici Sarah Weddington in Linda Coffee sta istega leta v njenem imenu na ameriškem zveznem sodišču vložili tožbo zoper okrajnega državnega tožilca Henryja Wada. V tožbi je pritožnica trdila, da so teksaški zakoni na področju pravice do splava protiustavni. Okrožno sodišče za severno okrožje Teksasa je razsodilo v prid McCorvey. Primer je nazadnje pristal na vrhovnem sodišču, ki je januarja 1973 s sedmimi glasovi za in dvema proti podprlo McCorvey, ki se je v svoji obrambi prav tako sklicevala na zasebnost. Sodišče je tedaj pritrdilo, da ustavna pravica do zasebnosti varuje pravico do splava. Dodalo je, da pravica do umetne prekinitve nosečnosti ni absolutna in jo je, podobno kot dostop do kontracepcije, treba uravnotežiti z državnimi interesi za zaščito zdravja žensk in življenja zarodka. Citiramo sodbo:

»Oseba se lahko odloči za splav, dokler plod ne postane sposoben preživeti, na podlagi pravice do zasebnosti, ki jo vsebuje klavzula o pravilnem postopku štirinajstega amandmaja. Sposobnost preživetja pomeni sposobnost življenja zunaj maternice, kar se običajno zgodi med 24. in 28. tednom po spočetju.«

Štirinajsti amandma ameriške ustave je torej sodišče interpretiralo kot zaščito pravice do splava kot ene temeljnih svoboščin. Pri tem je pomembno poudariti, da ustava eksplicitno ne omenja dotičnih reproduktivnih pravic in njihove zaščite. Kljub temu je primer Roe proti Wade bistvenega pomena, saj je reproduktivne pravice žensk prvič postavil ob bok drugim temeljnim pravicam.

Precedenčni primer je bil sestavljen iz dveh ključnih delov. Prvič, noseča oseba je tista, ki pred obdobjem možnosti preživetja ploda odloča o nadaljevanju nosečnosti, ne pa vlada. Skladno s tem vlada oziroma druge državne institucije ne morejo prepovedati splava. Drugič, kakršno koli omejevanje na področju temeljnih pravic, med katere je po sodbi spadala tudi pravica do umetne prekinitve nosečnosti, lahko državne institucije uvedejo le, če prestane najstrožjo presojo. 

Roe proti Wade je obdobje nosečnosti razdelil na tri 12-tedenska obdobja. Nobena državna institucija skladno s tem ne sme posegati v prvo trimesečje, v drugem trimesečju lahko država ureja dostop do splava, a mora ob tem pripraviti dokaze, da je to storjeno zaradi varovanja zdravja žensk. V zadnjem trimesečju govorimo o obdobju možnosti preživetja ploda, zato lahko država splav v tem obdobju prepove, razen ko je ogroženo zdravje oziroma življenje nosečnice. 

Delen poseg v pravico do splava, ki jo je zagotavljala sodba v primeru Roe proti Wade, je vrhovno sodišče naredilo leta 1992. V primeru Planned Parenthood proti Casey je namreč dovolilo, da lahko države omejujejo poseg oziroma pred njim zahtevajo določene prakse, če ne pomenijo oteženega dostopa do umetne prekinitve nosečnosti. V to danes uvrščamo 24- do 72-urno čakalno obdobje pred posegom, ki je namenjeno razmisleku, obvezen ultrazvok in svetovanje pred posegom, ki v praksi pogosto pomeni novačenje za nadaljevanje nosečnosti. Poleg tega je sodišče razveljavilo tri trimesečne sklope in definiralo le obdobje možnosti preživetja ploda, ki ga je sodišče pomaknilo med 24. in 28. teden. 

Lanskega junija je nato vrhovno sodišče razveljavilo svojo odločitev v primeru Roe proti Wade. To je storilo v okviru sodnega primera Dobbs proti Jackson Women’s Health Organisation. Srž spora je bil zakon v zvezni državi Mississippi, ki je prepovedoval splav po 15. tednu nosečnosti, razen v primeru hude ogroženosti zdravja in življenja matere ter hude deformacije ploda. Jackson Women’s Health Organization, edina takrat delujoča klinika za opravljanje umetne prekinitve nosečnosti v Mississippiju, je takoj po sprejetju zakona leta 2018 vložila tožbo. Zakon naj bi namreč kršil z Roe proti Wade določeno obdobje možnosti preživetja ploda. Šlo je za direkten izziv precedenčnega sodnega primera, ki je zagotavljal pravico do splava. Maja 2022 je tednik Politico objavil prvi osnutek večinskega mnenja, ki ga je napisal konservativni vrhovni sodnik Samuel Alito. V njem je zapisal, citiramo: »Menimo, da je treba razveljaviti tako Roe kot Casey. Čas je, da upoštevamo ustavo in odločanje o vprašanju splava vrnemo izvoljenim predstavnikom ljudstva.« 24. junija je vrhovno sodišče s petimi glasovi za in štirimi proti razveljavilo tako Roe kot Casey. Ena glavnih argumentacij vrhovnega sodišča je bila, da pravica do splava ni zakoreninjena v zgodovini ali tradiciji ameriškega naroda. 

 

PRAVNI OKVIR PO RAZVELJAVITVI ROE PROTI WADE

Foto: Posnetek zaslona

 

Po razveljavitvi Roe proti Wade je vsaka zvezna država lahko pravico do splava uredila po svoje. Glede na odzive držav bi jih lahko v grobem razdelili na dve glavni kategoriji: zvezne države, ki ščitijo pravico do splava, in tiste, ki je ne.

Osredotočimo se sprva na države, ki so poskrbele, da je pravica do splava zaščitena. Tudi te se med seboj ločijo – v nekaterih se je stanje glede umetne prekinitve nosečnosti še izboljšalo, medtem ko je drugod ostalo na podobni ravni kot pred razveljavitvijo sodbe. Primer izboljšanega stanja je viden v Washingtonu, kjer je bil splav dovoljen že od leta 1970, leta 1990 pa so sprejeli tudi Zakon o reproduktivni zasebnosti, ki dodatno ščiti pravico do splava. Podobno je v Kaliforniji, ki je pravico do splava v svoji ustavi priznala leta 1969, lani pa je sprejela zakon, ki dodatno ščiti izvajalce posega. Tudi v Vermontu so lani v ustavo zapisali pravico do reproduktivne svobode. S tem je Vermont poleg Kalifornije in Michigana postal tretja zvezna država, ki eksplicitno zagotavlja pravico do splava v svoji ustavi. Zaščita pravice do splava je trdna še v Illinoisu in Connecticutu, ki sta nekoč sicer veljala za državi, ne ravno naklonjeni pravici do umetne prekinitve nosečnosti. Illinois je leta 1995 sprejel tako imenovani sprožilni zakon, o kakršnih bo govora nekoliko kasneje, a je bil ta kasneje razveljavljen. Connecticut pa je bil prva zvezna država, ki je umetno prekinitev nosečnosti definirala kot kaznivo dejanje. 

Za države, kjer je stanje ostalo enako kot pred razveljavitvijo Roe proti Wade, bi do sprememb lahko prišlo le z glasovanjem na referendumu ali amandmiranjem ustave. Za razliko od prej omenjenih držav, kjer imajo premoč demokrati, je ta kopica držav mešana, zato je stališče do pravice vezano tudi na posamezne guvernerje in njihove kabinete. V nekaterih zveznih državah veljajo dodatne omejitve oziroma postopki pred posegom umetne prekinitve nosečnosti, ki so bili dovoljeni s sodbo v primeru Casey. Tako v Michiganu kot Montani morajo nosečnice prestati 24-urno čakalno obdobje, ki naj bi bilo namenjeno razmisleku o posegu. Prav tako jim zdravniki ponudijo možnost, da vidijo ultrazvok. Zlasti negotovo je stanje na Floridi, kjer so republikanci sprejeli zakon, ki bi splav prepovedal po šestem tednu nosečnosti, a še ni stopil v veljavo, saj ga je zadržalo floridsko vrhovno sodišče. V zvezni državi Maine je kongres sprejel zakon o conah zdravstvene varnosti. Gre za območja okoli bolnišnic, kamor nasprotniki splava nimajo vstopa in tako ne morejo nadlegovati pacientk, ki so se odločile za splav. 

Če smo doslej govorili o zveznih državah, kjer je pravica do splava vsaj za zdaj zaščitena, moramo spregovoriti še o drugem, večjem številu držav. Te pravice do umetne prekinitve nosečnosti ne ščitijo, nekatere jo močno omejujejo, tretje pa so splav v celoti prepovedale. Med tistimi, ki sicer dovoljujejo splav, a ta pravica ni zavarovana ne z zakonom ne z ustavo države, so Virginia, Nova Mehika in Novi Hampshire, prav tako pa v ZDA nevključen teritorij Portoriko. Nekatere zvezne države, kjer je pravica do splava ogrožena, omejena ali prepovedana, sicer v svojih zakonih navajajo izjeme. Te vključujejo hude okvare ploda, ogroženost zdravja ali življenja matere ter nosečnost, ki je posledica incesta ali posilstva, pri čemer morata biti obe kaznivi dejanji predhodno prijavljeni policiji. Prijava za žrtve sicer pogosto pomeni obremenitev, prav tako pa se zanjo ne bi odločile, če ne bi zanosile. Postopki v primeru teh kaznivih dejanj so lahko pristranski, prav tako pa svetovanje, ki so ga ženske deležne pred posegom umetne prekinitve nosečnosti. 

Mnoge države, ki so sprejele dodatne omejitve, so to storile z zmanjšanjem časovnega okna, v katerem je poseg lahko opravljen. V Arizoni je splav mogoče opraviti do 15. tedna nosečnosti, v Utahu do 18. tedna. V Ohiu so splav omejili na šest tednov od oploditve, ko mnoge ženske še ne vedo za nosečnost. Argumentacija teh držav, tako kot tistih, ki splav v celoti prepovedujejo, navadno temelji na moralni dolžnosti obvarovanja še nerojenega otroka. Nebraska se na primer sklicuje na fetalne bolečine kot razlog za omejevanje pravice do splava, kljub temu da te niso medicinsko priznane.

Države, kjer želijo pravico do splava dodatno omejiti, pripravljajo restriktivno zakonodajo, ali pa je ta že pripravljena in čaka na sprejetje. Ponekod so bili sicer omejujoči zakoni preklicani. Vrhovni sodniki v Južni Karolini so januarja letos razveljavili zakon, ki prepoveduje splav po šestem tednu nosečnosti, s čimer je v veljavo stopil nekdanji zakon, ki dovoljuje splav do 20. tedna nosečnosti. Države, ki splav močno omejujejo ali prepovedujejo, so navadno to storile na enega od treh načinov. Z vrnitvijo na prejšnjo zakonodajo, ki je veljala pred primerom Roe proti Wade in ni bila nikoli razveljavljena, s sprejetjem novih zakonov ali sprejetjem sprožilnih zakonov. 

Sprožilni zakoni so zakoni, ki omejujejo ali prepovedujejo pravico do splava. Te zakone so kongresi držav že sprejeli, a so stopili v veljavo skladno s predpisano časovnico v primeru razveljavitve primera Roe proti Wade. V nekaterih zveznih državah, kot so Kentucky, Louisiana in Južna Dakota, je prepoved umetne prekinitve nosečnosti nastopila takoj. V drugih državah je prepoved splava s sprožilnim zakonom stopila v veljavo po 30 dneh, tako je na primer v Teksasu, ponekod pa mora sprožilni zakon pred njegovo uveljavitvijo ponovno potrditi še guverner ali državni tožilec. To lahko sprožilni zakon nekoliko zadrži, a ponekod lahko traja le nekaj dni in posledično prepoved stopi v veljavo še hitreje. Tako časovnico sprejetja sprožilnih zakonov imata na primer Mississippi in Missouri. 

Sprožilni zakoni se sicer ne razlikujejo le po omejitvah dostopa do splava in začetku veljavnosti. Nekateri zakoni so bili sprejeti že v zgodnjih dvatisočih, druge zvezne države pa so svoje oblikovale po tem, ko je nekdanji ameriški predsednik Donald Trump imenoval tri nove vrhovne sodnike. S tem se je število republikanskih vrhovnih sodnikov povečalo na šest proti tri in postalo je jasno, da je mogoč padec Roe proti Wade. 

Ena od možnosti je tudi stara zakonodaja na področju umetne prekinitve nosečnosti, ki je države niso razveljavile in je ponovno postala veljavna z razveljavitvijo precedenčnega sodnega primera. Mnoge zvezne države, kot je Arizona, so sicer odločile, da takratne zakonodaje ni mogoče izvajati, a so namesto tega sprejele nove prepovedi. Oklahoma je po preklicu Roe proti Wade uvedla zakonodajo iz leta 1910. V državi so kasneje sprejeli tudi novo, restriktivno zakonodajo.

 

POMEN PRIMERA ROE PROTI WADE

Pogovorni zaključek

 

Naslovna fotografija: kolaž