Feniks iz Rožne doline

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 6. 2021 - 14.00

Čas med letoma 1988 in 1993 je bil ena izmed burnejših petletk v zgodovini Radia Študent, in to ne le iz občih razlogov, v kakršnih se vidi in zrcali trenutno osamosvojiteljsko zgodovinopisje. Zadeva je namreč še nekolikanj banalnejša. Tik po vrhuncu z enormno poslušanostjo je namreč nekdanji urednik in sodelavec prišel na Radio z blasfemično idejo in kovčkom denarja, kakor se reče, češ da se v tem obdobju velja privatizirati in da bomo tako naposled zares samostojni. Ni jih bilo malo, ki jih je v sen zazibal do tedaj močno preziran liberalni zanos, a je k sreči zmagalo prepričanje, da RŠ pač ni in ne more biti na prodaj.

Leta so minevala, republika se je odcepila, privatne poteze so se množile, na površje so splavali razni povzpetneži in špekulanti, ki se je zanje zdelo, kakor da komaj čakajo na razmah kapitalističnega produkcijskega načina, na ukinitev družbene lastnine in strogo nadzorovan dostop do produkcijskih sredstev. Septembra 1993 se je Radio Študent suvereno pripeljal s kombijem mimo varnostnika tukajle zelo blizu na Metelkovo, sto metrov proti severozahodu od mesta, s katerega gre zdajle glas v eter, drago poslušalstvo, tam postavil svoj drugi, dodatni studio in začel oddajati v podporo mlademu zasedenemu oziroma osvobojenemu ozemlju v vojašnici. Za to svojo gesto je Radio, kakor še nekaj drugih ustanov, krepko plačal. Ista klika, ki se je proslavila z rušenjem hiš in obeležij po Ljubljani, tako tudi stavb, ki nam nudijo zavetje tale trenutek, je odgovornega urednika Radia Študent v tistem času povabila na »informativni razgovor«, kakor se reče v policijskem žargonu. Župan in njegovi so odgovornemu uredniku na magistratu direktno zagrozili, da bodo v hipu zaprli pipico, če bo Radio Študent nadaljeval s pozivi prebivalstvu, naj pride podpret zaskvotirano Metelkovo.

Toda v tem trenutku vse omenjeno zveni kot romantika. Najbrž tudi zato, ker je že mimo. Slavni pruski vojno-politični teoretik Carl von Clausewitz je v snovanju strateških in taktičnih posebnosti svojčas zapisal tudi tole: »Ne troši topništva, kadar zadošča grmenje.« Ta moment pri nas živimo vojni čas višje eskalacije, v katerem velja povsem drug princip – streljati je treba z vso razpoložljivo artilerijo, pri tem pa še ohraniti pamet in slog, torej dvoje, kar vladni ideologiji in večno paralelnemu, sopotnemu liberalizmu primanjkuje. Sovražnik računa na atomizacijo, na vse pretege se trudi, da bi družba povsem razpadla, javnega, družbenega in političnega prostora pa bi bilo tako malo, da bi ga vsakdanji škandali kvečjemu še dodatno skrčili. Dejansko je težko sproti slediti dogodkom, kar je vsekakor del podle nakane.

Udarec je tokrat dvoj. Z ene strani se ŠOU petelini s klanjanjem hegemonistični liberalni ideologiji, z druge strani Ministrstvo za kulturo udriha s fašistoidnimi uzancami. Oboje skupaj je tudi v širšem smislu realnost, peza, spričo katere ječi večina populacije. Ministrstvo za kulturo skuša s svojimi potezami, med katerimi nas je včeraj jako razveselila odobritev statusa društva v javnem interesu neonacistični in identitarni grupaciji, temeljito počistiti z vsemi odvečnimi elementi, iracionalna in škodljiva dejanja ŠOU pa so prav obrnjena od tistih študentskih nagibov, s katerimi se je leta 1968 lahko sploh nastali pogoji za nastanek Radia Študent. Zato nemara ni odveč, da si na tem mestu za pouk in osvežitev gradiva privoščimo malo zgodovine. Na presečišču umetnosti, kulture, zabave in tehnike tako prebiramo arhivske dokumente, ki jih je pred leti našel in v članku Alter zore objavil Neven Korda. V 2. številki biltena Informacije, glasila Foruma in Sindikata Zveze študentov Jugoslavije v Študentskem naselju, ki je izšla marca 1968, namreč v prispevku »Kaj je Forum in zakaj je nastal v taki organizacijski obliki?« najdemo razlago, da sta zaradi »preveč politične in premalo kulturne usmeritve Zveze študentov Jugoslavije« v »zadnjih dveh letih v Študentskem naselju nastali dve novi obliki organizacije: Forum in Sindikat Zveze študentov Jugoslavije v Študentskem naselju«. Nove kulturne potrebe, ki jih je bilo treba šele zadovoljiti oziroma ustvariti, je članek jedrnato povzel s temile besedami: »Za formiranje celovitega človeka ni dovolj nuditi le posteljo in hrano.« V tistem času je Forum obstajal kot »organ skupščine stanovalcev študentskih domov« oziroma »organizacija za študijsko in obštudijsko dejavnost študentov Študentskega naselja«. Vodil ga je »odbor za obštudijsko dejavnost«, ki je tesno sodeloval s ŠOLTom – Študentsko organizacijo ljudske tehnike. Za rojstvo radijske postaje je bila ključna izredna skupščina stanovalcev Študentskega naselja 26. marca 1968. Na vabilu k skupščinski razpravi pod 2. točko dnevnega reda najdemo tale zapis: projekti Foruma – radijska postaja in minigolf. Dileme o preživljanju prostega časa so bile presenetljivo podobne današnjim, prepreke in sistemske možnosti za financiranje pa radikalno drugačne. Omenjena skupščina je ugotovila in zapisala tole: »Forum namerava v Študentskem naselju postaviti srednjevalovno radijsko postajo (20 W). Za izvedbo tega projekta se zanimajo tudi ŠOLT, Univerzitetni odbor Zveze študentov Jugoslavije in Univerza. Postaja bi imela lokacijo v Študentskem naselju. Vodili naj bi jo študentje (tehnična ekipa in uredniški odbor) [...] Tako bi lahko predstavili tudi umetnike, ki se zaradi določenih razlogov v družbi niso mogli uveljaviti oziroma so bili potisnjeni vstran. Poleg tega bi lahko predvajali kvalitetno zabavno glasbo, saj bi se lahko posvetili neposredno študentskem okusu [...] Verjetno bomo šli v eksperiment, ki bo imel dvoj pomen: 1. raziskati potrošnikove potrebe; 2. biti avantgarda v kulturi. Pri vsem tem se nam vsiljuje vprašanje materialne baze tega kulturnega projekta.« Začela se je burna, a vsekakor izjemno bogata in plodna zgodovina, ki je 9. maja letos dopolnila 52 let rednega oddajanja radijskega programa.

Stremuhi in mračnjaki, torej ŠOU in Ministrstvo za kulturo si, seveda, mislijo, da sta RŠ in njegova organizacijska struktura ostanek nekih davno preživelih časov, zlasti pa sta jim odveč skrb za pretočnost, za izobraževanje novih kadrov, in vsebina, ki z njo ne vedo, kaj bi pravzaprav sploh počeli in kam bi jo umestili. Zato je radijsko postajo, ki ne razume novih časov, kajpak najbolje kar pospraviti s tega sveta.

Sodelavke in sodelavci črnomaljskega Radia Osvobodilna fronta so šli nekega zgodnjespomladanskega dne leta 1945 v hosto po kukavico, da njen posnetek ponesejo v osvobojeno Ljubljano kot živ signal za mlado radijsko postajo v komaj rojeni republiki. Kukavica je preživela in še zmerom poje. Radio Študent danes pošilja v eter sokole, sove, srakoperje, sinice, smrdokavre, slavce, sive čaplje. Naj se njihovi glasovi razlegajo v svet, ki bo osvobojen postfašizma, liberalne navlake in zatiranja ustvarjalne svobode. V krizi, ki ni prva, je pa najhujša do zdaj, poslušalstvo pozivamo k donacijam. Obiščite RŠ tudi na terenu, pridite na jutrišnji pohod proti Novemu trgu. Kolektiv, ki je eden izmed redkih strukturnih ostankov nekdaj bogate in avtohtone alternativne kulture, bo brez dvoma znal ceniti vašo zvestobo, raznolike ptičje glasove bo povedel sam častitljivi kolovodja feniks.

Fotografija Jože Balas (Foto note)

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.