Fiskalna unija je mrtva, naj živi zdravstvena unija

Mnenje, kolumna ali komentar
28. 1. 2021 - 16.00

V zadnjih letošnjih mesecih smo obeležili dva svetovna dneva: svetovni dan varčevanja in svetovni dan boja proti revščini. Ob tem smo bili seznanjeni tudi s stanjem svetovnih milijarderjev in z lestvico stotih najbogatejših Slovencev.  In kaj imajo omenjene teme skupnega? Odražajo dva pola; na eni strani blagostanje, denar in bogastvo, na drugi pomanjkanje, revščino in socialno izključenost. To je nedvomno tema, ki je vredna posebne pozornosti. Ob iztekajočem se letu radi delamo bilance. Pa poglejmo, kakšno je stanje na omenjenih področjih. Če kar na začetku na kratko povzamemo: zmanjšuje se ekonomska neenakost med državami, znotraj njih pa se povečujejo dohodkovne neenakosti. Čeprav se počasi zmanjšuje število tistih, ki živijo pod pragom revščine, obstaja velika verjetnost, da bo kovidkriza ta trend zaustavila ali celo obrnila.

Forbesova lestvica milijarderjev kaže, da se je od začetka svetovne finančne krize leta 2008 število milijarderjev na svetu skoraj potrojilo. Število se ni povečalo le v razvitih državah, ampak tudi v manj razvitih, kot so Indija, Latinska Amerika ter nekatere azijske in afriške države. Lani so milijarderji dnevno povečevali svoje premoženje za povprečno 2,5 milijarde dolarjev, medtem ko se je premoženje revnejšega dela človeštva vsak dan zmanjšalo za več kot 500 milijonov dolarjev. Forbes ugotavlja, da je pandemija koronavirusa zmanjšala doslej naraščajoče skupno število milijarderjev na 2095, kar polovici od njih pa se je zmanjšalo tudi premoženje.  

V Sloveniji se je vrednost premoženja stoterice najbogatejših Slovencev letos povečala in znaša 5,8 milijarde evrov. Pravijo, da na račun športnikov, ki jih doslej v stoterico niso uvrščali. To premoženje večinoma sestavljajo deleži podjetij, ki jih imajo v lasti. V zadnjih letih pa so pomembne tudi kupnine – letos te predstavljajo že približno tretjino premoženja.
 
Vztrajno se povečuje tudi varčevanje gospodinjstev. V prvem polletju letošnjega leta se je stopnja bruto varčevanja v evrskem območju zvišala v vseh državah razen na Švedskem. Vendar pa je do varčevanja prišlo na račun nižje potrošnje, kar pa slabo vpliva na gospodarstvo. Pandemija nas je prisilila v neprostovoljno in previdnostno varčevanje. Prvo se je povečalo zaradi ukrepov za zajezitev posledic pandemije - gospodinjstva so morala nakupe nenujnih proizvodov in storitev preložiti. Previdnostno varčevanje pa se je, kot pove beseda sama, povečalo zaradi negotovosti, povezane z nadaljnjim širjenjem okužb, in razmer na trgu dela.
 
Neto finančno premoženje slovenskih gospodinjstev se že osemnajst let povečuje. Ob koncu leta 2019 je znašalo 43,4 milijarde. V prvem letošnjem polletju so gospodinjstva namenila za varčevanje dobrih 13 odstotkov razpoložljivega dohodka. V primerjavi z drugimi državami evropske povezave se varčevanje gospodinjstev pri nas povečuje nadpovprečno. Prevladuje pa konservativna oblika varčevanja, ki daje prednost varnosti pred donosom, tako da gospodinjstva v največjem deležu varčujejo v obliki gotovine in bančnih vlog.

Po izračunih nevladne organizacije Oxfam ima 85 najbogatejših ljudi na svetu v lasti toliko premoženja, kot ga ima polovica najrevnejšega svetovnega prebivalstva. Kljub temu ugotavljajo, da se je precej zmanjšalo število tistih, ki živijo pod pragom revščine, kar direktor organizacije Matthew Spencer ocenjuje kot enega od največjih dosežkov svetovne civilizacije v zadnjih petindvajsetih letih, vendar dodaja, da temu napredku grozi čedalje večja dohodkovna neenakost. Meni, da je krivdo treba pripisati gospodarskemu sistemu, ki je zasnovan tako, da v rokah privilegirane peščice konča večina svetovnega premoženja, medtem ko se preostali milijoni prebivalcev vsak dan borijo za preživetje.

Po navedbah Združenih narodov živi v absolutni revščini kar 736 milijonov svetovnega prebivalstva. Antonio Guterres, generalni sekretar Združenih narodov, ocenjuje, da lahko pandemija letos v revščino potisne dodatnih 115 milijonov ljudi po vsem svetu.
 
Podatki evropskega statističnega urada kažejo, da se v Evropski uniji sicer delež tistih, ki jim grozi revščina, zmanjšuje, vendar pod pragom revščine še vedno živi dobrih 11 odstotkov ljudi. Razlike med članicami so velike, v nekaterih je izpostavljena revščini skoraj četrtina prebivalstva. O velikih razlikah v Evropski uniji priča tudi razlika v višini praga tveganja revščine, ki se giblje od 2.310 evrov v Romuniji do 18.430 evrov na Danskem. V Sloveniji znaša 8.440 evrov za enočlansko gospodinjstvo.
 
Predpostavka, da je zaposlitev izhod iz revščine, v neoliberalni ekonomiji ne drži. V Evropski uniji narašča delež zaposlenih, ki so izpostavljeni revščini, zdaj je takih že desetina. Razlog za revščino zaposlenih so nizke plače. Minimalna plača ali še manj ne zagotavlja niti preživetja, kaj šele dostojno življenje. Med razloge za revščino prištevamo tudi prekarne oblike dela, kot so prisilna samozaposlitev, pogodbeno delo, zaposlitev za skrajšan delovni čas in začasne zaposlitve, ki so povezane s prekinitvami zaposlitve ter neenakimi socialnimi in delavskimi pravicami. Zaradi pandemije je pričakovati naraščanje prekarnosti in drugih atipičnih oblik dela.
 
Tudi slovenski Varuh človekovih pravic Peter Svetina opozarja, da se med ekonomsko ogroženimi pojavljajo nekatere skupine, ki so se prej preživljale s svojim delom, zaradi ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa pa ne smejo delati in počasi drsijo v revščino. V centrih za socialno delo zaznavajo povečanje števila prošenj za pomoč. Humanitarne organizacije ugotavljajo, da se število oseb, ki jim pomagajo, iz dneva v dan povečuje in da so stiske vedno večje.
 
Ob prelomu tisočletja je v Sloveniji pod pragom revščine živela desetina ljudi. Finančna in gospodarska kriza je ta delež povečala za polovico, lani smo končali tako, da je pod pragom revščine živel vsak osmi prebivalec Slovenije. Med njimi je bilo največ upokojenih žensk, in sicer vsaka tretja ženska, ki je starejša od 75 let. Med njimi je dobra desetina vseh otrok v Sloveniji, med njimi je množica brezposelnih, prekarnih delavcev, pa tudi zaposlenih, ki prejemajo prenizke plače. V najslabšem položaju so enočlanska ženska gospodinjstva in enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom.
 
Socialna država sicer blaži problem revščine, vendar je pri tem premalo učinkovita. Vedno več ljudi išče pomoč pri humanitarnih organizacijah. Te prevzemajo vedno večje breme reševanja revnih in socialno izključenih. Pomagajo jim s prehranskimi paketi, oblačili, plačili položnic za tekoče stroške, otrokom zagotavljajo šolske potrebščine in računalnike za šolanje na daljavo in še bi lahko naštevali. Številke, o katerih poročajo, so presenetljivo velike. Tako socialna država kot humanitarne organizacije pa problema revščine ne rešujejo, zgolj blažijo njene posledice. Najbrž je čas za večje spremembe in bolj enakomerno porazdelitev bogastva. Ali je to univerzalni temeljni dohodek?

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness