Je IKEA socialistično podjetje?

Trgovsko mrežo IKEA seveda vsi poznamo.  Na Švedskem jo je leta 1943 ustanovil pred kratkim preminuli Ingvar Kamprad. V sedemdesetih letih obstoja je zrasla v eno največjih in najbolj prepoznavnih trgovskih družb na svetu. Blagovna znamka IKEA se uvršča med najbolj znane in vredne svetovne blagovne znamke. Zaposlujejo 155 tisoč ljudi in letno prodajo preko 30 milijard evrov predvsem pohištva in ostale opreme za dom. Vsa ta leta njeno poslovanje zaznamuje stalna rast in samo v zadnjih desetih letih so podvojili obseg prihodkov iz prodaje, s 328 trgovskimi centri pa so prisotni na vseh celinah.

Glede na njene rezultate, bi bila tržna vrednost družbe IKEA mogoče preko 40 milijard evrov, podobno kot vse slovensko gospodarstvo skupaj. Pred spremembami lastništva v osemdesetih letih je bil edini lastnik družbe prvotni ustanovitelj Kamprad. Verjetno je bil že takrat v dilemi, kaj naj z družbo naredi, kakšna bo njena usoda, ko njega več ne bo, ko je ne bo več mogel braniti pred finančnimi trgi in njihovimi idejami. Iskal je lastniško obliko, ki bi preživela tudi njega. Mogoče je tehtal tudi idejo, ki smo jo preskusili v Sloveniji.

Za trenutek si namreč predstavljajmo, da bi se gospod Kamprad preselil v Slovenijo. Tako bi se skupno premoženje vseh državljanov Slovenije, ki bi ga mogoče lahko ocenjujemo na približno 150 milijard evrov, statistično povečalo skoraj za četrtino. Seveda bi s tem kar naenkrat postali tudi ena najbolj razslojenih držav. Vemo, da so razlike med prejemki in premoženjem ljudi v Sloveniji med najmanjšimi na svetu. Z upoštevanjem premoženja gospoda Kamprada, pa bi kar naenkrat imela samo tisočinka državljanov kar petino vsega premoženja. To je primerljivo s porazdelitvijo premoženja na primer v Združenih državah Amerike, kjer so razlike med premoženjem ljudi med največjimi. Statistično bi se torej slika neenakosti močno poslabšala, čeprav se premoženje ostalih državljanov ne bi nič spremenilo.

Denimo, da bi gospoda Kamprada to povečanje neenakosti med prebivalstvom motilo (kot vseh ostalih dva milijona) in odločil bi se, da svoje premoženje razdeli med vse Slovence. Da ne bi bilo razlik, bi ga razdelil kar vsem enako, vsakemu državljanu 20 tisoč evrov. Vsak državljan bi torej dobil lastniško upravičenje (delnice) v družbi IKEA. Gre torej za nekaj podobnega kot je bila razdelitev družbenega premoženja v letih 1993-1995 v obliki certifikatov. Seveda pa imamo v tem primeru samo eno družbo, predvsem pa je vrednost družbe (te naložbe posameznika) precej bolj znana kot so bila znane vrednosti lastniških upravičenj, ki smo jih državljani preko certifikatov dobili daljnega leta 1995.

Nadaljujmo zgodbo naprej. S takšno prerazporeditvijo bi kar naenkrat postali premoženjsko izjemno enaka družba. Nekaj takšnega, kar je trenutno pogosto mogoče slišati kot največje mogoče blagostanje. In kaj bi se verjetno zgodilo s tem premoženjem ljudi v naslednjih desetih, dvajsetih letih? Tu je podobnost te zgodbice z dejanskim dogajanjem v slovenski zgodovini že precej večja. Ljudje bi prejeto darilo, delnice družbe IKEA, postopno prodali. Ko se nekdo z minimalno plačo ali celo samo s socialno podporo prebija iz meseca v mesec, vsekakor ne bo gledal nekega razpoložljivega premoženja dvajsetih tisoč evrov, temveč ga bo postopno trošil. Poleg premoženjsko najšibkejših, ki bi se jim z razdelitvijo bistveno izboljšalo gmotno stanje, tudi večina ostalih državljanov slej ko prej pride v situacijo, ko zamenja avto, opremlja stanovanje ali pa ima celo kake večje načrte z nakupom hiše ter mogoče vikenda. Verjetno bi le malo ljudi to premoženje držalo kot neko (dodatno) rezervo za stara leta, za potomce in s tem ostali dolgoročni lastnik.

S precej veliko verjetnostjo lahko zapišemo, da čez deset, dvajset let Slovenci prav veliko lastniškega deleža v družbi IKEA ne bi imeli več. Pokupili bi ga v glavnem ljudje s presežki premoženja, ki jih v Sloveniji prav veliko ni. Prav tako tudi ne bi bilo nakupov s posojilnimi viri, ker posojila seveda nihče ne bi več dobil, pa tudi ne upal najeti. Seveda pa bi državljani Slovenije v tem času nekaj bolje živeli, marsikdo bi izboljšal vozni park, zrastel pa bi tudi kak dodatni prizidek, mogoče celo vikend in tudi za nakup stanovanja bi se kdo hitreje odločil.

Takšna hipotetična zgodba, ki se seveda ne bo zgodila, odpira kar nekaj razmislekov. Marsikdo bo v njej našel precej podobnosti z dogajanji v Sloveniji v preteklih dvajsetih letih. Dravljani so pred dvajsetimi leti brezplačno dobili v roke sicer precej manjše premoženje kot omenjenih 20 tisoč evrov delnic družbe IKEA. Tržna vrednost slovenskega gospodarstva leta 1995 ni bila veliko večja kot na primer 5 milijard evrov. Ne da bi bilo gospodarstvo v tako slabem stanju, preprosto ni bilo kupcev, ki bi jih naložbe zanimale. Tveganja so bila prevelika, odprtih dilem o prihodnem razvoju še več, na voljo pa tudi ni bilo veliko denarja. Seveda pa je z rastjo, umiritvijo razmer, vse večjim optimizmom ter tudi konjunkturo v svetu, vrednost slovenskih podjetij postopno rasla in se pred nastopom krize gibala že na podobni višini kot danes govorimo za IKEO. Kriza je sicer pomemben del vrednosti "odnesla", a  na osnovi rezultatov poslovanja gospodarskih družb zadnjih let, bi ga ponovno lahko ocenili na vsaj 40 milijard evrov. Toda kot rečeno, ljudje niso čakali s svojimi deleži, temveč so v prvi primerni priliki ali potrebi, ta lastniška upravičenja prodali in večinoma prelili v tekočo potrošnjo.

Kakršnikoli so bili že vzgibi za prodaje - dejstvo je, da so bili državljani Slovenije v začetku devetdesetih let pretežni lastniki naših podjetij, a so to postopno prodali. Nekateri poceni, nekateri pa tudi dokaj ugodno. Ne glede na to, pa se ljudje danes sprašujejo, kdo jim je to nekdanje družbeno premoženje ukradel in zakaj ga moramo prodajati tujcem. Prodali smo ga dejansko s prvo prodajo delnic, ostalo pa so samo še nadaljnje prodaje med investitorji, seveda večinoma tujci, ker domačega presežnega premoženja ni na razpolago.

A vrnimo se nazaj k naši zgodbi z IKEO za katero lahko zaključimo, da bi v primeru sicer poštene razdelitve med vse državljane, končala podobno kot slovensko gospodarstvo - v rokah tujcev in ožjega kroga ljudi, državljani pa bi si nekoliko povečali svoje premoženjsko stanje ali začasno izboljšali življenjski standard. Zato predpostavimo, da bi bil v naši zgodbi Kamprad bolj »pogolten« in lastništva ne bi razdelil med vse državljane Slovenije. Imeli bi sicer močno statistično razslojenost in razmere bi verjetno ocenili kot nepravično družbo, saj bi samo ena oseba imela kar petino premoženja celotnega prebivalstva. Vendar gledano realno, premoženje in dohodki tako bogatega posameznika ne funkcionirajo bistveno drugače kot je funkcioniralo nekdanje družbeno premoženje – le da je bolje upravljano. Premoženje je res njegovo in dobički tudi, a Kamprad tudi če bi bil zelo razsipniški (pa ni, menda se je dolga leta vozil s starim Volvom) ni mogel porabiti niti delček tega. Ustvarjene presežke je v celoti vračal nazaj v družbo IKEA, ki raste, se razvija, zaposluje in gradi. Čeprav je bila v lasti le enega človeka, je njena perspektiva bistveno večja v takšni lastniški strukturi, kot če bi jo po načelu pravičnosti razdelili med vse državljane, ki bi svoje deleže, kot smo v preteklosti že videli, skozi leta prodali.

Tega se je dobro zavedal tudi gospod Kamprad in zato je leta 1980 naredil nekaj drugega. Lastništvo je prenesel na posebni sklad (INGKA Foundation), ki upravlja družbo popolnoma samostojno, tudi neodvisno od družine Kamprad, zaslužke pa v celoti puščajo v podjetju. S tem je ustanovitelj zagotovil neodvisnost in dolgoživost svojega »otroka« ter preprečil razdrobljenost lastništva do katere bi prišlo v primeru kotacije na borzi ali sprememb v družini. Seveda si je družina Kamprad nekaj premoženja že dala na stran in s 3 milijardami se še vedno uvršča med 500 najbogatejših zemljanov. Če bi zadržal IKEO, bi bil sicer med prvimi desetimi, a verjetno bi si samo povečal skrbi, tako pa je z odločitvijo o prenosu premoženja na sklad zagotovil trajni obstoj in razvoj družbe IKEA. Lastništvo se sicer vodi kot privatno – a kakšna je pravzaprav razlika v funkcioniranju in pomenu za široke množice med tako lastniško koncipirano družbo in družbenim premoženjem (razen, da je bolje upravljano in učinkovitejše)?

S takšno lastniško spremembo v IKEI je dejansko naredil nekakšno socialistično (družbeno) podjetje, v lasti vseh in nikogar. Skrbno postavljen nadzorni svet izbira upravo, ki vodi poslovanje v dobro družbe in vse kar ustvari, se vanjo tudi vrača. Podjetje deluje kot zaokrožen poslovni sistem, v katerega ne more nihče poseči in ki bo čez deset let mogoče dajalo delo že 250 tisoč ljudem. Ali ob tem štejemo, da je imel Kamprad teh 40 milijard ali ne, sploh ni pomembno. In vsekakor je za obstoj in delovanje družbe to bolje, kot da bi v imenu pravičnosti premoženje razdelili.