Je prezadolženost povezana z vzponom fašizma?

Je prezadolženost povezana z vzponom fašizma?

Mnenje, kolumna ali komentar
28. 9. 2017 - 16.00

 

Beležimo desetletnico finančne krize in politiki ponovno ignorirajo znake, ki so povzročili največji finančni zlom po letu 1929. Dolžniška kriza, ki se je začela avgusta 2007 je posledično prinesla uničenje in svetovno recesijo. Istega leta 2007 smo postali enakopravni člani Euro skupine, to je bilo leto atentata na Benazir Bhutto, prvo žensko, ki je vodila večinsko muslimansko državo, Pakistan, in to je bilo leto rojstva iPhon-a.

Zamisel, da je finančno krizo leta 2008 in poznejšo "veliko recesijo", povzročila dekadenčna državna poraba in posledično javni dolg, je preprosto laž in manipulacija. Zgodilo se je ravno nasprotno. Kriza se je zgodila zaradi nevarno visokih ravni zasebnega dolga, zaradi česar so profitirale banke in špekulanti, saj se še spomnimo hipotekarne krize v ZDA, ki je skoraj uničila svetovno gospodarstvo in potopila milijone v revščino. To ni bila kriza javnega dolga, ampak kriza zasebnega.

Kljub favoriziranju radikalnega umika države iz gospodarstva, so bile banke rešene z javnim denarjem, z državno intervencijo v podporo finančne industrije. Medtem ko so njihovi šefi bili še vedno izplačani pa sta delavski in srednji razred plačevala krizo, jo še vedno plačujeta in jo bosta plačevala še naprej v naslednjih desetletjih.

Toda medtem ko so ostali okušali varčevalne ukrepe, je ostal gospodarski in poslovni model nedotaknjen ne glede na tehnične reforme, ki so sledile finančnemu zlomu. Varčevanje je pomenilo stagnacijo, padec plač, zmanjšanje porabe za socialne izdatke in višje davke za prebivalstvo ter depresijo. To vse skupaj pa je povzročilo velike pritiske na gospodinjske proračune in ljudje so bili tako prisiljeni v sposojanje denarja in najemanje različnih posojil.

Obenem pa varčevanje predstavlja kvazi moralni argument, saj so nas politiki prepričevali, da se je moralno odrekati in prispevati, da se moramo žrtvovati za ekonomijo, za uravnoteženi proračun. Politični centri so ugotovili, da zastraševanje s Trojko deluje in da tako lahko tudi s formulami varčevalnega sistema politično uspejo.

Ob bančnem propadu, so vladajoče elite zmožne "prodati" paničnemu prebivalstvu tudi potrebe po zmanjšanju socialne države in hkrati "podtakniti" ogromno finančno pomoč industriji, ker bi po njihovo bila alternativa popolna ekonomska in družbena apokalipsa.

Nihče ni mogel predvideti, koliko bo zadnji finančni zlom stal davkoplačevalce. Toda zdaj to vemo in tudi vemo, da zmanjšanje javne porabe povzroča dolgoročno slabšanje socialnega položaja mnogih in prinese zelo malo opaznih koristi. Vemo, da varčevanje pride z retoriko ustrahovanja, ksenofobije in demonizacije revščine, ki ima katastrofalen vpliv na politiko. Varčevalni ukrepi nujno vodijo do naraščajoče ravni zasebnega dolga, gospodinjstva se morajo zadolževati. Iz česar sledi da zlom, ki se je začel leta 2007, po vsej verjetnosti ni stvar preteklosti.

Balon svetovnega dolga, zasebnega in javnega, je sedaj še večji kot pred krizo. Inštitut za mednarodne finance - klub bankirjev - poroča, da se je svetovni dolg v prvih devetih mesecih leta 2016 povečal za več kot 11 bilijonov dolarjev, povzpel se je na več kot 217 bilijonov dolarjev. Enako je IMF lani oznanil rekordno visoko raven dolga na svetovni ravni, ki pa še vedno raste.

Podoben trend opozoril prihaja tudi iz Združenega kraljestva, kjer je jasno opozorilo prišlo prejšnji mesec od Alexa Brazierja na Bank of England, ki pravi da: "Dolg gospodinjstev - je tako kot večina dobrih zmernih stvari - lahko nevaren, če ga je preveč. Nevaren je za posojilojemalce, posojilodajalce in, najpomembnejše, za vse ostale v gospodarstvu." Potrošniški krediti so se v Združenem kraljestvu nedavno povečali za več kot šestkrat hitreje kot prihodki ter za kritje tega ni resničnega denarja. Povprečni dolg gospodinjstev je na Otoku že zasenčil ravni iz leta 2008. Zasebni dolg je ponovno ušel izpod nadzora.

Res je sicer, da pri nas uradna statistika meri zadolženost gospodinjstev preko finančnega bremena stanovanjskih posojil, zato velikokrat slišimo, da je v Sloveniji zadolženost gospodinjstev relativno nizka v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Tako jo meri Banka Slovenije, Statistični urad in OECD. Ampak študija Evropske komisije pokaže, da obstaja stanovanjski in ne-stanovanjski dolg. V tej primerjalni analizi držav EU, je Slovenija presenetljivo na samem vrhu, tretja po vrsti glede višine ne-stanovanjskega dolga gospodinjstev. Dosegamo alarmantno visoko stopnjo ne-stanovanjskega dolga, leta 2014 je kar 39% vseh gospodinjstev pri nas imelo takšen tip dolga. Višje sta samo še Finska in Ciper. V Sloveniji je bil najpogostejši razlog za posojilo obnova doma (37%), nakup avtomobila (23%) in tretji razlog za posojilo je bilo pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov (22%).

Že skoraj desetletje, ko plače realno stagnirajo, so bila številna gospodinjstva z nizkimi in srednjimi dohodki prisiljena vzeti posojila, da bi pokrila osnovne življenjske stroške. Ob nizki inflaciji in ob pomanjkanju rasti realnih plač lahko sklepamo, da ti dolgovi ne bodo kmalu izginili. To pa ustvarja resnično tveganje tudi za širše gospodarstvo. Politične elite se le pretvarjajo, da so nas rešile pred uničenjem finančne krize.

Če se spomnimo smo se pred leti pogovarjali o zadolženosti gospodinjstev, takrat je vlada s svojo populistično gestiko zaznala prezadolženost gospodinjstev kot post-krizni problem in Državni zbor je 2015 sprejel prostovoljni ukrep, Zakon o odpustu dolga najrevnejšim. Sprožil je veliko optimizma in velika pričakovanja dolžnikov, ampak Zakon, ki je bil malomarno prijavljen, v resnici ni naslovil problema prezadolženosti gospodinjstev. Če poenostavim, je šlo predvsem za urejanje računovodskih knjig upnikov in za izbris neizterljivih terjatev.

Zakon je problematičen, ker je preozko definiral časovno obdobje nastalega dolga in postavil prestrogo definicijo dolžnika ter zanemaril določene vrste dolgov. Zaradi prostovoljne narave Zakona je prišlo do neenake teritorialne obravnave dolžnikov, saj je k ukrepu pristopilo le polovica občin kot upnic. Kar je v praksi pomenilo, da če nisi živel na pravem naslovu, nisi bil upravičen do odpisa terjatev na primer vrtca, šole, komunalnih storitev in podobno.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sicer pravi, da je ukrep uspel, a tudi sami so priznali, da so pričakovali večje število vlog. Država je nameravala nameniti milijon evrov za odpis svojih terjatev, vendar je zanje na koncu odštela okoli 83.000 evrov, kar je manj kot desetina pričakovanega zneska. Občine so skupno odpisale nekaj več kot pol milijona in podjetja dober milijon evrov. Znesek celotnega ukrepa je na koncu znašal manj kot 2 milijona evrov.

Posledice slabega ukrepa se čutijo še danes in to kljub različnim znakom gospodarskega oživljanja, večji gospodarski rasti, manjšanju brezposelnosti in saniranju bank ter odpisu dolgov podjetjem. Tako je sporno, da je število prejemnikov denarne socialne pomoči vsako leto višje in še kar naprej raste. V zadnjih štirih leti se je povečalo za 20%. Ravno tako se je v istem obdobju skokovito povečalo število vlog za izredno denarno pomoč iz dobrih 41.000 na slabih 70.000 vlog. Podoben vzorec povečevanja materialnih in socialnih stisk v zadnjih letih vidimo tudi pri številu osebnih stečajev, kjer gre za izrazit porast le-teh.

Torej bi tudi mi lahko ponovno začeli razmišljati o prezadolženosti naših gospodinjstev, bo tudi naša centralna banka sprožila alarme kot so to storili v Združenem kraljestvu? Verjetno ne.

Ko obstaja preveč zasebnega dolga oz. kredita v kateremkoli finančnem sistemu in ko ta prehitro narašča, potem to vedno vodi do finančne nestabilnosti - predvsem sta zaskrbljujoča obseg in hitrost rasti dolga. Morda bi se bilo zato smiselno začeti spraševati, kaj je pravi namen institucij, ki naj bi predvidevale krize, predvsem finančne.

Ena redkih, ki je že 2006 napovedala, da naraščanje svetovnega dolga vodi do vzpona nacionalizmov je bila ekonomistka Ann Pettifor. To je zdaj značilnost ne le trgov, kot so Indija, Turčija in Filipini, temveč tudi v državah, kot so ZDA, Rusija, Madžarska in Poljska, kar si je bilo pred krizo težko predstavljati. Tudi glasovanje Združenega kraljestva za "Brexit" je bil nacionalistični impulz. Podcenjevalo se je, kako bo reševanje finančne industrije z javnim denarjem in kriza finančne globalizacije vodila v porast avtokratov. Lahko bi se iz krize naučili, da je potrebno ustvariti bolj demokratično in enako družbo, namesto tega imamo sedaj vztrajno vzpenjajoči se fašizem.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

si ziher spustil pravi posnetek? ker tole danes je bilo za en kurac prebrano.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness