Kacinovo protiraketno perje

Danes v Bruslju znova zasedajo zunanji ministri zveze NATO. To je torej, prosto po Jelku Kacinu, našemu predstavniku pri zvezi NATO, še en lep dan, ko atlantsko zavezništvo ne more narediti ničesar brez soglasja Slovenije. In ko ministra za zunanje zadeve ni, v njegovem fotelju sedi - kdo drug kot pa Jelko Kacin. Brez katerega je zveza NATO praktično imobilizirana. »Brez mojega soglasja, v imenu Vlade Republike Slovenije, Nato ne more odločiti o ničemer!« Tako je namreč zatrdil Jelko Kacin, stalni predstavnik naše lepe, miru in stabilnosti sveta posvečene dežele na sedežu Atlantskega zavezništva v Bruslju, v sobotnem pogovoru na Dnevniku TV Slovenija, ob konkretnem primeru vzpostavitve prve stalne baze protiraketnega ščita v Romuniji. Prav to izjavo je v svojem odprtem pismu citiral tudi Aurelio Juri. V nadaljevanju se je Aurelio Juri nato vprašal še nekaj bolj usodnega - namreč, kdaj sploh je Slovenija, tako kot je bilo mogoče razumeti Kacina, sploh dala svoje soglasje k postavitvi tega ščita ?

Takole piše Aurelio Juri: "Dragi Jelko, reciva, da ti glede tega, ali smo že ali še nismo v hladni vojni, pogojno verjamem, toda ker se nič v Atlantskem zavezništvu ne zgodi in ne more zgoditi brez tvojega soglasja oziroma soglasja slovenske oblasti, te sprašujem in sprašujem tudi dr. Cerarja, ali in kdaj je Slovenija odobrila aktiviranje protiraketnega ščita v Romuniji in enake priprave na Poljskem? Ne pomnim, da bi kako tako razpravo zasledil ne v tem ne v prejšnjih mandatih. Ko se je o tem projektu začelo govoriti, sem bil še sam v državnem zboru, član odborov tako za obrambo kot za zunanjo politiko, in na moje izrecno vprašanje o tem mi je bilo odgovorjeno, da je šlo za čisto bilateralen aranžma med ZDA in posamičnimi evropskimi državami, v katerem Nato ni imel besede. Ali so se mi takrat vladni predstavniki zlagali ali pa se je prevzem odgovornosti za ta ščit s strani celega zavezništva zgodil pozneje, ne da bi bile članice izrecno povprašane – in če so bile, kdo, kdaj, kje je opravil ustrezno diskusijo s strokovno, politično in siceršnjo javnostjo?," se sprašuje Aurelio Juri.

Javnega odgovora na to vprašanje še nismo zasledili, v resnici pa je zadeva seveda zelo enostavna. To kažejo že doslej objavljeni podatki. Trditve Jelka Kacina o nekakšni "enakopravni" vlogi Slovenije pri uresničevanju teh projektov so seveda neutemeljene. Povsem neresne so tudi trditve o tem, kako "pomembna" članica zveze NATO je menda Slovenija, ker menda brez glasu Slovenije ne bi mogla biti sprejeta nobena odločitev, tudi ne  odločitve o izgradnji protiraketnega ščita. To je znova zavajanje in neresnica, kajti tudi znano je, da so elemente protiraketnega ščita vzpostavile ZDA povsem samostojno, v skladu z dvostranskimi sporazumi z določenimi državami (Poljsko, Romunijo, Češko), zato so bile navedbe, ki jih je v slovenskem parlamentu slišal Aurelio Juri o "dvostranski" naravi protiraketnega ščita povsem točne. Šele veliko zatem so članice zveze NATO na vrhu v Bukarešti avgusta leta 2008 "prišle do spoznanja, da bi nameščanje ameriških kapacitet protiraketnega ščita v Evropi lahko pomagalo zaščititi številne zaveznike", zato so članice sklenile, da "bodo te kapacitete integralni del katerekoli prihodnje protiraketne obrambne strukture zveze NATO."

Jelko Kacin je torej s svojim propagandističnim in zavajajočim nastopom na TV Slovenija poskusil vzbuditi vtis, kakor da je tudi Slovenija "odobrila" vzpostavitev protiraketnega ščita. To je seveda najmanj pretiravanje, če ne že čisto sprenevedanje in zavajanje. Kacin se je očitno kitil s tujim protiraketnim perjem in Sloveniji (beri: njegovi Visokosti Jelku Kacinu) pred lahkovernim občinstvom slovenske nacionalke podelil veliko pomembnejšo vlogo, kot jo v resnici ima. Kajti v resnici je ta vloga veliko bolj minorna in nepomembna. Slovenija niti tedaj, ko je oblikovala svojo vojsko v okviru zveze NATO ni mogla samostojno določati, kako naj bi bila ta vojska oblikovana, pač pa je morala izpolnjevati številne zahteve največjih članic, predvsem ZDA. Ameriški generali so izvajali inšpekcije v Sloveniji in praktično določali, kako bo ta vojska videti. Ob takšnem odnos je seveda iluzorno prepričanje, da zveza NATO čaka na "soglasje" Slovenije glede najpomembnejših vprašanj. Najpomembnejša vprašanja ZDA rešujejo same, tudi brez zveze NATO, če je potrebno. Slovenija je tista, ki je pri zaščiti zračnega prostora odvisna od zveze NATO in ne obratno. Slovenija razen rabljenih nemških protiletalskih raket Roland z že izteklim rokom trajanja nima nobene resne protizračne zaščite in prav tako nima zmogljivih reaktivnih letal, zaradi česar po slovenskem nebu patruljirajo italijanski ali madžarski lovci, medtem ko so konzervirani tanki T-55, ki jih je v Izraelu za velik denar "moderniziral" isti Jelko Kacin danes varno spravljeni v skladiščih, ker jih NATO, ki od Slovenije potrebuje le zelo mobilne sile - sploh ne potrebuje. Nauk te zgodbe za novinarski ceh je zelo preprost - od ministra, ki v času svojega mandata ni videl niti toliko naprej, da ne bi zmetal milijone dolarjev za modernizacijo opreme, ki je bila že čez nekaj let neuporabna, ne pričakujte niti resnicoljubnih odgovorov o pravem namenu jedrskega ščita.

Sicer pa je če ne prej, potem že vsak od trenutka, ko so ZDA sklenile jedrski sporazum z Iranom povsem jasno, da protiraketni ščit ni namenjen prestrezanju raket iz Irana, pač pa povsem drugačni nalogi. Vsa povojna varnost v Evropi namreč temelji na uničujoči logiki "ravnotežja strahu", ki s kratico nosi zabavno ime MAD, v angleščini torej "norost" oziroma "mutual assured destruction" oziroma obojestransko zagotovljeno uničenje. Tista velesila, ki prva izstreli jedrske balistične rakete na drugo državo, mora biti prepričana, da bo tudi sama zagotovo doživel enak protinapad. Zato pa sta obe državi (ZDA in Sovjetska zveza, danes Rusija) morali zagotoviti, da bo prvi jedrski udarec preživelo dovolj raket, ki bodo nasprotniku še lahko zadale uničujoč povratni udarec. To je zagotavljalo tudi več sporazumov, med njimi pa je bil eden najpomembnejših prav sporazum o omejevanju protibalističnih izstrelkov (ABM). Tako ZDA kot Sovjetska zveza sta se zavezali, da ne bosta gradili sistemov za sestreljevanje nasprotnih balističnih raket. S tem je bilo vzpostavljeno strateško ravnotežje. Toda ZDA je od teh sporazumov enostransko odstopila, poleg tega pa si je omislila še lasten "protiraketni ščit." Uradno samo z namenom preprečevanja napadov s strani "odpadniških" držav. V Rusiji so to potezo seveda povsem razumljivo in upravičeno razumeli kot poskus, da želijo ZDA predvsem doseči "jedrsko prevlado". Približno deset prestreznih raket na Poljskem in radar na Češkem res ne bi moglo preprečiti jedrskega napada Rusije, toda strah Rusije se skriva drugje - celo slaboten ščit bi lahko uspešno preprečil morebiten ruski “povratni udarec” na ZDA, v kolikor bi bila Rusija prva, ki bi bila napadena. Dokaz za to je neprevidna izjava polkovnika Roberta Bowmana, direktorja programa protiraketnega ščita ameriškega vojnega letalstva, ki je dejal, da je protiraketna zaščita "manjkajoči člen do prvega udarca”. Prav ta protiraketni in dejansko "napadalni" ščit, ki ga je - ne sicer ob ustanovitvi, kot se je hvalil Jelko Kacin, pač pa nekaj let zatem - podprla tudi Slovenija kot članica zveze NATO, pa zato omogoča dve zelo neprijetni in nevarni zadevi - nov krog oboroževalne tekme in možnost, da se nekaterim vročekrvnim generalom in politikom jedrska vojna zazdi mogoča in izvedljiva. In to v primeru, če dovolj "hitro" udarijo po nasprotniku. Slovenija je torej res dala svoj ne ravno odločilen, vendar kljub temu zelo slab prispevek k povečanju možnosti, da svet doživi jedrsko katastrofo. Zanimivo bo poslušati, ali bodo ob 25. obletnici osamosvojitve slovenski politiki v slavnostnih govorih samokritično priznali tudi ta hud polom in zgodovinski padec slovenske zunanje politike in države.