Konec zgodovine

Konec zgodovine

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 5. 2020 - 16.00

Sedanja pandem(on)ična dogajanja so v zgodovini brez primere: bacili in virusi so se tudi v časih davnih dedov velikokrat pojavili kot grom z vedrega neba, toda segmenti, cone in prameni stvarnosti še nikoli niso bili povezani na tako kompleksen in za splošno blaginjo – ali celo že samo za standard – odločilen način. Res je, da so epski zlomi človeških skupnosti, ki so jim botrovale bolezni, že večkrat zaznamovali dobršne dele sveta, nikoli pa ne vsega. Pred njihovimi posledicami se je bilo zmerom mogoče kam skriti. Poleg krajev groze, katerih emblem je bila na starodavnih zemljevidih in globusih formula Hic sunt leones, je človek vedno mogel najti tudi tiste, ki jih je vsaj relativno ustrezno označevala besedna zveza terra felix. Celo velika vseevropska – in še širša – epidemija kuge v 14. stoletju, ki je končala zlati srednji vek in odprla na eni strani vrata njegovemu kot dimnikar črnemu soimenjaku, na drugi pa tudi civilizaciji renesanse, se je nekaterim predelom izognila. Severne Češke in Moravske, denimo, ni prizadela. Sodobniki so v tem videli milost, ki jo je svojim podanikom izprosil cesar in kralj Karel IV., ki ni bil zgolj pobudnik graditve najznamenitejšega med praškimi mostovi, temveč tudi eden najbolj gorečih zbiralcev relikvij …   

Nič drugače ni bilo z ekonomskimi prelomi. Planetarna gospodarska kriza, ki je izbruhnila leta 1929, se Sovjetske zveze ni dotaknila, medtem ko je Japonsko in Italijo le oplazila. Vsem tem deželam je bilo skupno, da niso bile posebej močno vpete v svetovne gospodarske tokove – čeprav so bili razlogi za to precej različni in so segali od političnih do geografskih. Sodelovanje pač ustvarja odvisnost. Po drugi strani je bila Francija v najusodnejši ekonomski krizi prve polovice 20. stoletja sicer prizadeta, vendar ne tako zelo, da bi septembra 1931 ne rešila Velike Britanije in njene valute. Ljudje, ki so si želeli kolapsa otoškega in svetovnega monetarnega sistema, so bili upravičeno besni na pariško vlado in na njenega šefa Pierra Lavala. Poznejši prosluli kolaboracionist, ki je bil znan po beli kravati okoli vratu – nosil jo je zato, da bi na fotografijah ne bila opazna, saj jo je v začetku prišteval k modnim dodatkom, nenaklonjenim socialistom –, je imel mnogo obrazov. Pa čeprav so časniki poudarjali, da zaradi palindromnosti svojega priimka vedno ostane, kar je …

Še mnogo bolj je bila diferencirana podoba prve svetovne gospodarske krize, ki je sledila dunajskemu borznemu »krahu« maja 1873. V nekaterih gospodarskih panogah se je praktično ni čutilo. In v kar precej deželah tudi ne. Globalizacija je bila tedaj šele v svoji prvi, najbolj grobi, tj. kolonialni fazi. Nivelizacija je v 19. stoletju na emblematski ravni napredovala bliskovito, medtem ko so se življenjski slogi spreminjali počasi in marsikje le sektorsko. Pa še bi bilo mogoče naštevati in navajati primere, ki bi govorili o drugačnosti nekdanjih kriznih trenutkov od sedanjega. In, seveda, ugotavljati, da so skozi čas čedalje manj takšni. Trenutna pandemija je na skupni imenovalec problemov in ukrepov spravila že praktično ves planet. 

Nemara bi se zaključek premisleka o zdravstvenih šokih in gospodarskih krizah, ki učinkovito napadajo diverziteto, lahko zmagoslavno sklenil z glorifikacijo Heglove misli, katere nespregledljivo pomembna postavka je ideja o koncu zgodovine – seveda v epohalnem in ne dogodkovnem smislu. Ko prislovično raznoliki svet pride do ukvarjanja z enim problemom in k zelo podobnim ukrepom, da ga obvlada, je triumf logike, iz katerega rase ta bržčas najultimativnejši pojem kneza nemških filozofov, blizu. Če že ni vse takoj povsod enako, je za začetek vsaj drugače, kakor je bilo poprej. 

Ob izkušnji sedanje pandem(on)ije je postalo na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah očitno, da osamitve v vsakem primeru bistveno spremenijo človekov položaj. Daniel Defoe z romanom Robinson Crusoe, ki tematizira odrezanost od soljudi, ni zabeležil velikanskega uspeha samo zaradi pustolovskosti teksta, temveč tudi zaradi razsežnosti problema, ki ga je razprl v njem. Seveda je res, da je s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi osama postala nekoliko bolj metaforična – še posebej če si v zavest prikličemo možnosti, ki jih orwellovskemu Velikemu bratu nudi moderna tehnika –, kot je bila nekoč, vendar je kljub temu obdržala svoje bistvo: nestičnost. Prav to pa spreminja vse. Tako zasebne kot javne zadeve. Pa seveda tudi cone med njima.

V sedanji, s pandem(on)ijo zaostreni situaciji, ki razgalja ljudi in reči, pa se končno tudi nazorno pokaže, da je triumf hegeljanstva in koncepta konca zgodovine vendarle vprašljiv. Naj so problemi in ukrepi različnih prostorov in ljudi še tako podobni, je na ravni re-akcije vendarle opazna velika razlika. Ponekod se poudarja hierarhija problemov – najprej se rešuje tisto, kar propade, če je izgubljeno, potem ostalo, tj. vse, kar se lahko vrne –, drugod se ta zanika in se ostaja v bodisi nadzorovani bodisi kaotični alternativnosti. V nekaterih deželah prevladuje težnja po konsenzu, v drugih se poudarja pomen njegovega nasprotja. Pri slednjem ne gre nujno za disenz, saj ni gotovo, da je katero koli stališče večinsko.

Mogoče je postavljati hipoteze o tem, zakaj je kje re-akcija taka, drugod pa nasprotna. A prej ali slej bi obtičali pri webrovskih idealnih tipih, ki bi mogoče grobo opisali stvarnost, ne bi pa je mogli zares pojasniti. A eno je gotovo: nestičnost omogoča kvečjemu racionalne odzive, medtem ko vse druge njihove razsežnosti, ki so gnezda nepredvidljivosti, daje v oklepaj. To dejansko pomeni veliko redukcijo – tudi pri re-akcijah. Je torej vendarle na sporedu konec zgodovine? Vsaj njegov začetek? V svetu aseptične nestičnosti bi to že bilo mogoče trditi. A vse je lahko tudi še drugače – kakor je v Defoejevem romanu o Robinsonu Crusoeju. Zgodovina se celo po svoji zaustavitvi lahko vrne …        

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness