O sinčkih in hčerkicah

Ena izmed bolj odmevnih in reproduciranih lokalnih novic zadnjega meseca (ki obenem zelo dobro ponazarja, da se v zadnjem času vsaj v lokalnem družbeno-političnem kontekstu dogaja bolj malo) je bila vest o tem, da je sin Boruta Pahorja pričel s študentskim delom kot strokovni sodelavec stranke SD. Vest je, vsaj po mojih informacijah, prva objavila Mladina, kar do neke mere preseneča, saj se zdi, da je izpostavljanje družinskih in ostalih bolj ali manj skrivnih povezav, primat desnih medijev ali medijev, ki so ravno zato, ker se osredotočajo na dogajanje v ozadju, torej na raznorazne zarote in spletke, spontano percipirani kot desni, kar velja denimo za Požar Report. 

Omenjeni primer se sicer od običajnih novic, ki naslavljajo nepotizem, razlikuje tudi po tem, da ni sprožil nikakršne zadrege pri vpletenih. Piar aparat SD je tako zapisal: »Luka Pečar Pahor izkazuje prizadevnost, delavnost in tudi dobre strokovne reference /…/. To, da je sin predsednika Republike, ni imelo in nima pri odločitvi poslanske skupine za opravljanje študentskega dela /…/ nikakršne povezave.« V nasprotju z »business as usual« argumentacijo SD-ja pa Mladinin novinar Borut Mekina izpostavlja, da je mogoče iz tovrstnih kadrovanj izpeljati daljnosežne izpeljave, celo razliko med demokracijo in monarhijo: 

»Načeloma ni nič narobe, če zdravnikov sin postane zdravnik, odvetnikov sin pa odvetnik. Drugače je v politiki, kjer v naših krajih po propadu avstro-ogrske monarhije oblast ni več dedna in tako ni več mogoče, da bi sin predsednika države neposredno postal predsednik države. Ravno tako kot ni več sprejemljivo, če politikov sin postane politik, še posebej, če mu politično pot tlakujejo starši – namesto da njegove voditeljske kvalitete prepozna demos.«

Katera interpretacija je torej prava, SD-jeva ali Mekinova? Imamo opravka s povsem nesporno in vsakdanjo prakso iz začetka 21. stoletja ali z očitnim primerom ravnanja, ki bi se moralo končati v 19. stoletju? Je razlika med demokracijo in monarhijo res tako izrazita? 

Zdi se mi, da je objektiven in brezdvomen odgovor skoraj nemogoč. To deloma izhaja že iz same definicije nepotizma, o katerem lahko namreč govorimo samo v primeru, ko nekdo dobi službo zaradi določene (sorodstvene) povezave, ne pa tudi v primerih, ko je ta povezava naključna lastnost najboljšega kandidata, ki je v danem trenutku pretendiral za določeno pozicijo. Percepcija nepotizma je, skratka, izrazito subjektivna in iz perspektive obtožene institucije je mogoče skoraj v vseh situacijah trditi, da so pri posamezni izbiri odločale vsebinske kvalitete in ne osebne povezave. Vse to povzroča, da so vprašanje nepotizma in ostale teme, ki se tičejo raznoraznih mrež, hobotnic in vplivov iz ozadja, nehvaležne za javno obravnavo, ki pretendira po profesionalnosti, objektivnosti in nepristranskosti. To obratno pomeni, da gre za teme, ki so posebej hvaležne za tiste, ki želijo na enostaven način sprožiti škandal, afero ali zgolj loviti klike.    

Vendar pa je omenjeno zadrego nemogoče zvesti zgolj na abstraktni nivo izmuzljivosti definicije, saj je ta specifična za naše konkretno lokalno okolje, ki ga zaznamujejo majhnost, zaprtost in zatohlost. Že omenjena ambivalentnost med povsem vsakdanjo prakso in izjemnim ekscesom ali celo tabujem je namreč implicitno povezana z najbolj jedrnim delom funkcioniranja slovenske družbe, ki jo preveva določena družinska ali celo domačijska logika.  

Verjamem, da bi lahko vsakdo v sproščenem kavarniškem okolju naštel precej konkretnih primerov tega, kar imam v mislih. Najverjetneje pa najbrž ne bi želel o teh primerih javno razpravljati, podobno kot pred leti Pahor starejši ni želel omeniti, kdo so strici iz ozadja, za katere je trdil, da so zrušili njegovo vlado. V kolikor bi se odločil za nasprotno, bi to namreč pomenilo, da navedenim imenom tudi napoveduje vojno, kot je dobro razvidno iz primera neke druge javne osebnosti, ki za razliko od Pahorja nima težav s poimenovanjem stricev iz ozadja in glav raznoraznih hobotnic.  

Simptomatično je, da je razkrinkavanje osebnih povezav in nečednosti iz ozadja postalo primat pretežno desnih in nekaterih rumenih medijev ter da vsakršno nakazovanje na tovrstno problematiko – spomnimo se le primera Marka Noča – akterje spontano postavi na pozicijo desnega uporništva. Povedno je tudi, da na eni strani politično kadrovanje nasploh sprejemamo kot nekaj povsem vsakdanjega, po drugi strani pa je bilo to glavni razlog za nekatera sekanja glav, v katera je bil v zadnjem letu prisiljen Marjan Šarec. Na bolj splošni ravni so v tem kontekstu zanimive tudi predstave v lokalnem skupinskem nezavednem, ki večajo antagonizem med urbano in ruralno Slovenijo, denimo predstava o vsesplošno omreženi, močvirnati in megleni Ljubljani. 

Zanimivo je, da ni levega ekvivalenta Požar Reporta. Ne trdim, da je to nujno slab znak in da se je potrebno spustiti na isti nivo ali težiti k nekakšnemu levemu populizmu. Nasprotno; kar preseneča, je manko resnega novinarstva, ki bi sistematično naslavljalo konkretna vprašanja o delovanju konkretnih oblastnih mehanizmov (z redkimi izjemami, kot so denimo portal Pod Črto, danes že omenjeni Mekina, lani nagrajeni radijski sodelavec Matej Zwitter itd.). Tovrstnega novinarstva ne more nadomestiti tračarstvo, ki je v zadnjem času prevladalo v primerih notranjih zdrah iz Slovenskega mladinskega gledališča ali v primeru nove knjige Svetlane Makarovič. Eden izmed  razlogov za takšno stanje je gotovo krčenje financ, namenjenih raziskovalnemu novinarstvu, toda po drugi strani gre gotovo tudi za nekaj širšega, za nekaj, kar je, kot že nakazano, na bolj temeljni način vtkano tako v lokalno družbeno infrastrukturo kot tudi v bolj globalne vzorce delovanja sodobne politike.  

To nekaj je žal tudi nekaj zelo težko ubesedljivega; je oblast sama, obenem nekaj abstraktnega in konkretnega, nekaj vseprežemajočega in specifičnega. Opazite lahko, kako se nam diskurz sam potaplja v nedoločno meglo.

Vseeno pa menim, da vsakega sklicevanja na »igre v ozadju« ni mogoče zvesti na termin teorija zarote, ki je sicer prepogost obrambni mehanizem diskreditacije. Če pogojno vseeno uporabimo ta termin, moramo priznati, da teorije zarote niso uspešne zgolj zato, ker so povsem neresnične, temveč morda prej zaradi neke njihove nedvoumne vsesplošne resničnosti: sodobni svet res ni prozoren; v ozadju deklarirane demokracije so res ozka oblastna omrežja, katerih delovanje je skrito. 

Množicam je to intuitivno jasno. Namesto da se skuša tovrsten diskurz v celoti odpraviti in se prepustiti lahkotnosti deklariranih liberalnih idealov, bi bilo morda bolj smiselno težiti k vzpostavitvi kvalitetnega proti-diskurza. Prav tako v lokalnem okolju ne bi škodilo, če bi namesto taktike zanikanja in izogibanja tej sferi družbene realnosti (ali njenega pretiranega izpostavljanja) večkrat najprej tiho počistili pred svojim pragom in ubrali pot preprostih in preverjenih mikromehanizmov iz razvitih liberalnih demokracij (institucija »open calla«, vnaprejšnja določitev objektivnih kriterijev, javnost komisije in široko oglaševanje prostega delovnega mesta, striktno upoštevanje določil glede konflikta interesov itd.).

Terminal sem spisal Jernej Kaluža.