Posodi mi jürja

Zadnje čase je veliko govora o težavah, ki jih je v gospodarstvu povzročila koronakriza. O bankah je bolj malo slišati. Omenja se jih kot institucije, ki naj bi pomagale premagovati težave krize. O bančnem sistemu je slišati tudi v povezavi s tožbami, ki potekajo pred različnimi sodišči. Moj namen je na kratko orisati trenutno stanje v slovenskem bančnem sistemu.

Začnimo pri vrhovni denarni oblasti, če seveda Banko Slovenije še lahko tako imenujemo, saj ne vemo, ali je domača institucija ali institucija Evropske unije.

Banka Slovenije je pri ustavnem sodišču vložila predlog za presojo zakona o pravnem varstvu bančnih razlaščencev. Gre za zakon, ki naj bi omogočil bančnim razlaščencem, ki so v postopku bančne sanacije izgubili svoje obveznice in delnice, da sprožijo sodne postopke oziroma pridejo do odškodnine za izničeno finančno premoženje. Banka Slovenije toži državo, ker je prepričana, da mora odškodnine plačati državni proračun, in  ne banka. V resnici Banka Slovenije samo zavlačuje, ker ji očitno ni v interesu razčiščevati dogodke iz leta 2013. 

Nacionalni preiskovalni urad je ovadil svet Banke Slovenije zaradi domnevnega kaznivega dejanja, storjenega pri sanaciji bank leta 2013. Ker so v policijski raciji zasegli dokumentacijo banke, je le-ta dosegla, da na pobudo mentorice, to je Evropske centralne banke, Evropska komisija toži slovensko državo pred evropskim sodiščem, češ da je policija s tem posegla v arhive Evropske centralne banke. Slovenski predsednik vlade poziva Evropsko komisijo, naj pove, pod kakšnimi pogoji je pripravljena tožbo umakniti. Zaenkrat odziva ni, glavna obravnava na sodišču pa je pravkar zaključena. Ta tožba pa ima širše evropske razsežnosti. Pojem arhivov EU namreč pravno sploh ni jasen.

V zvezi s sanacijo bank po mnogih prerekanjih in nasprotovanjih vendarle poteka tudi revizija slovenskega računskega sodišča, ki naj bi podal neodvisno, končno mnenje, ali je sanacija bank potekala tako, kot je treba, in je bilo 5 milijard proračunskega denarja res potrebno vložiti v tri, takrat največje slovenske banke. Še vedno namreč obstajajo utemeljeni dvomi, da je bil obseg dokapitalizacije največjih  slovenskih bank prevelik. 

Istočasno tudi Nova ljubljanska banka toži Banko Slovenije zaradi omejitve kreditiranja, ki ga je ta uvedla konec lanskega leta. Po večletni potrošniški zadržanosti med in po finančni krizi se je namreč začelo hitro povečevati kreditiranje gospodinjstev. Boječ se, da se ponovi prekomerno zadolževanje, tokrat prebivalstva, tako kot se je s podjetji zgodilo pred krizo leta 2008, je Banka Slovenije potegnila ročno zavoro, kar seveda bankam ni bilo pogodu, saj se je s tem zmanjšal obseg njihove dobičkonosne dejavnosti.

Dogodki, povezani s sanacijo bank, bodo še dolgo aktualni in številni državni uradniki in odvetniki bodo imeli še kar nekaj dela, preden bodo sodišča povedala, kdo ima prav. Slabi banki se bo izteklo življenje še pred razpletom sanacijske sage in vse packarije, ki so se tam dogajale v zvezi z bančno sanacijo,  bodo verjetno hitro pozabljene.  Bančni razlaščenci pa bodo morali še nekaj časa čakati, da bodo lahko uveljavili svojo odškodnino, če sploh.

Kakšno pa je stanje v bančnem sektorju po sanaciji? Trenutno deluje pri nas 12 bank, 3 hranilnice in ena podružnica tuje banke. Štiri največje banke odtehtajo dobri dve tretjini vsega bančništva v Sloveniji. Leta 2010, pred sanacijo bank, je bila država lastnica petine bančnega sektorja. Tujci so imeli v lasti nekaj manj kot dve petini, nekaj več kot dve petini pa so imeli drugi domači subjekti. Takoj po sanaciji bank leta 2013 se je delež državnega kapitala povečal na skoraj 60 odstotkov. Evropska komisija je sanacijo bank pogojevala tudi s privatizacijo treh največjih slovenskih bank. Zato imamo danes lastniško strukturo, znotraj katere je pretežni del bank v tuji lasti. Edino državno lastništvo v bankah je 25-odstotni delež NLB in 100-odstotni delež SID banke. Tudi domače zasebno lastništvo je prisotno le v nekaterih manjših slovenskih bankah in hranilnicah, ki imajo skupaj dobro desetino tržnega deleža. Skupaj s SID banko, ki ni klasična poslovna banka, pa 16 odstotkov.

Bančna mreža se krči. Po letu 2013 se je število bančnih poslovalnic zmanjšalo za skoraj 20 odstotkov. Konec leta 2013 je bilo v Sloveniji v bančni mreži skupno 607 enot, konec leta 2019 pa 487. V istem obdobju se je za 140 zmanjšalo tudi število bankomatov, tako da jih je bilo konec lanskega leta še 1550. Opisano krčenje bančne mreže je marsikje sprožilo tudi proteste prebivalcev. Naglo se povečuje število uporabnikov spletne in mobilne banke. Posledica opisanih procesov in prestrukturiranja danes privatiziranih največjih treh bank  je tudi zmanjševanje števila zaposlenih v bančnem sektorju. Od predkriznega leta 2008 do konca lanskega leta se je njihovo število zmanjšalo za 24 odstotkov, od sanacije bančnega sistema  pa za 16 odstotkov.

Banke v tuji lasti imajo odprta vrata za rast na tuje trge, kar je bilo državnim bankam po sanaciji s strani Evropske komisije prepovedano. Naša sanacija bank je potekala ob upoštevanju strogih pravil državnih pomoči, ki so se jim številne druge države pravočasno izognile. Tako smo bili poleg omejitev pri bančnem poslovanju deležni tudi strogo začrtanih časovnih pogojev za privatizacijo državnih bank. Zato smo bili prisiljeni v prodajo državnih deležev v izjemno neugodnem času, ko na finančnih trgih ni bilo mogoče dobiti ne primernega strateškega investitorja ne realizirati  primerne kupnine. Še vedno ostaja neodgovorjeno vprašanje, zakaj državno dokapitalizacijo državne banke razumeti kot državno pomoč, če je dolžnost lastnika, da banko rešuje pred nelikvidnostjo ali stečajem. In zakaj nekaj mesecev pred našo sanacijo ta ista dejanja niso veljala za državno pomoč.

Banka Slovenije ocenjuje, da bančni sistem po izvedeni sanaciji leta 2013 ohranja dober kapitalski in likvidnostni položaj in da je dovolj odporen na krizne šoke. Kapitalska ustreznosti presega povprečje evroobmočja, posebno močno  presegajo evrsko povprečje glede količnika lastniškega kapitala. Pomembne, velike banke še posebej odstopajo navzgor. Dodatni kazalnik robustnosti bančnega sistema je tudi delež kapitala v bilančni vsoti, ki prav tako močno presega povprečje držav EU. To pomeni, da bodo zlasti večje banke brez problemov lahko pokrivale morebitne izgube, ki bi bile posledica nove krize, tudi koronakrize. Pa vendar se ob tem ponovno postavlja vprašanje, ali ni bila »sanacijska dokapitalizacija« morda vendarle preveč izdatna. 

Tudi kar se likvidnosti tiče je slovenski  bančni sistem odličen. Kazalnik likvidnostnega kritje bančnega sistema ostaja med najvišjimi med državami EU. Dobičkonosnost slovenskega bančnega sistema je še lani močno presegala evropsko povprečje. V letošnjem letu se je že znižala in v prvi tretjini leta so banke dosegle manj kot polovico primerljivega lanskega dobička. 

Med bankami so seveda razlike, ampak vsaj za večje od njih velja, da so polne kapitala, polne likvidnosti in prepolne depozitov, manjka pa posojilna dejavnost. In tako bo ostalo, dokler bodo lahko ustvarjale dobičke tudi brez nje, na primer s sproščanjem rezervacij, kar je spet druga plat vprašanja o upravičenosti izdatnosti državnih ukrepov leta 2013. 

Ali so pričakovanja, da bodo banke rešiteljice gospodarstva v in po koronakrizi, upravičena, bomo torej še videli. Verjetno ne bodo. Prav tako lahko dvomimo v velikost podpore države gospodarstvu, s katero se je na začetku hvalila Lahovnikova skupina.