Vzponi, padci in perspektive sindikalnega boja

Par dni pred prvim majem, praznikom delavstva, je Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, za Večerovo sobotno prilogo izjavila, citiramo: »Slovenija tradicionalno ni država, v kateri bi se protestiralo. Ljudi je težko animirati, razen ko ni več kaj izgubiti[.] Za plače je še nekaj pripravljenosti na protest, da bi protestirali zaradi vsebinskih sprememb, ki bi jih prinesle reforme, volje ni[.]« Ob teh besedah se splača zamisliti. Izjava hkrati drži in ne drži. Res je, da sindikati v zadnjih desetih letih niso bili sposobni organizirati širše mobilizacije. A obenem so prav stavke, protesti in boji pod vodstvom Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije, ki jo od oktobra 2017 vodi Lidija Jerkič, največ pripomogli k temu, da je neoliberalizacija Slovenije v sklopu evropskih integracij potekala postopno, se pravi brez neposrednega napada na delavske in socialne pravice ter hitre rasti družbenih neenakosti. Prav zato si velja podrobneje ogledati vzpone in padce sindikalnega boja v Sloveniji.

Odprt razredni boj je dejansko zapisan v gene odcepitve Slovenije od Jugoslavije in nadaljnjega razvoja pravnoformalne Slovenije. Na koncu osemdesetih letih se je v Jugoslaviji izoblikoval močan stavkovni val, ki mu ni bilo para ne le v tedanjem socialističnem svetu, ampak tudi na evropski ravni. Bolj ko so jugoslovanske zvezne in republiške oblasti pritiskale z varčevalnimi ukrepi in samoupravljanje spreminjale v vzvod izkoriščanja delavskega razreda, bolj so delavke in delavci ustavljali proizvodnjo v podjetjih, zborovali pred vladnimi palačami in blokirali celotna mesta.

Slovenija pri tem ni bila nobena izjema. Delavke in delavci mariborskega industrijskega giganta tovarne avtomobilov in motorjev so v vročem juliju 1988 sprožili prvi jugoslovanski večdnevni protest, ki je potekal po vsem mestu. Stavkovni val je vrhunec dosegel prav v času državnega osamosvajanja. Kljub vsesplošnemu diskurzu o liberalizaciji, odmiku politike iz gospodarstva in demokratizaciji je tedanja Demosova vlada delovala enostransko, sindikatov pri odločanju ni upoštevala, rast plač pa vztrajno nadzorovala. A sindikatom je kmalu prekipelo. Ko se je vlada enostransko odločila, da zamrzne plače, so se sindikati odločili za protest, ki mu ni bilo para v širši regiji. Sindikati so pod vodstvom prenovljene Zveze svobodnih sindikatov organizirali splošno opozorilno stavko, ki je gospodarstvo paralizirala za več ur, državo pa spravila na kolena.

Splošna stavka, ki je temeljila na delavski solidarnosti in povezovanju različnih skupin zaposlenih, je vlado prisilila ne le k umiku napovedane zamrznitve plač, ampak tudi v odstop. Demos je tako odšel še pred iztekom mandata, njegovo mesto pa je prevzela Liberalna demokracija. Ta delavstvu v sicer ni bila prav nič bolj naklonjena, je pa bila zadosti politično pismena in pragmatična, da je stopila v pogajanja s sindikati. Podobno so ravnali tudi predstavniki nastajajoče buržoazije, zlasti menedžerji izvoznih podjetij, ki so pri vstopanju na evropske trge preprosto potrebovali krotko in marljivo delovno silo, ne pa upornih delavcev in delavk. Drnovškova vlada in predstavniki kapitala so privolili v ustanovitev Ekonomsko-socialnega sveta in tripartitna usklajevanja. V zameno za pridobljen institucionalni vpliv na državne odločitve so morali sindikati pristati na restriktivno plačno politiko, torej zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti, kar je institucionalizirano prenašanje stroškov izvozne preusmeritve gospodarstva na pleča delavstva.

Sindikati so torej v času državnega osamosvajanja na eni strani sledili razredni strategiji in so nastopili v imenu delavk in delavcev kot celote. Na drugi strani pa so sprejeli vlogo tako imenovanih socialnih partnerjev, soustvarjalcev doseganja zunanje cenovne konkurenčnosti slovenskega izvoznega sektorja, ki temelji na postopnem in selektivnem vzemanju delavskih in socialnih pravic. Ta kompromisna socialnopartnerska drža je šla nasproti interesom delavstva kot celote. Prednost je dajala tistim segmentom zaposlenih, ki so bili neposredno potrebni za izvoz, denimo bolje izobraženim inženirjem, ostale skupine delavstva pa so služile kot sredstvo za nižanje splošnih stroškov dela. Tu na primer mislimo na tiste zaposlene, ki začasno delajo v proizvodnji v času večjega povpraševanja, zaposlene v maloprodaji in ostalih sektorjih, ki nudijo poceni storitve izvoznikom in naraščajočemu številu malih dobaviteljev.

Konkurenčni socialnopartnerski sindikalizem je v obdobju približevanja Slovenije Evropski uniji in evroobmočju deloval relativno uspešno. Delno zato, ker je Slovenija iz Jugoslavije podedovala robustno socialno državo. Delno pa zato, ker so sindikati vztrajno hodili na ceste in organizirali masovne proteste. Leta 1998 je Zveza svobodnih sindikatov na ulice uspela pripeljati približno 20 tisoč ljudi, ki so se uspešno uprli Drnovškovi pokojninski reformi. Leta 2004 pa je proti Janševemu predlogu radikalnih ukrepov z uvedbo enotne davčne stopnje na čelu na ljubljanskih ulicah protestiralo kar 40 tisoč ljudi.

Tudi v času krize evroobmočja so sindikati hodili na ulice in omilili varčevalno mrzlico vladajočih koalicij. Čeprav so pri tem prednjačili predvsem sindikati javnega sektorja, je Zvezi svobodnih sindikatov vseeno uspela izjemna akcija. Leta 2010 je Pahorjeva vlada na ponovno prav nič demokratičen način enostransko uvedla reformi pokojniskega sistema in zaposlovanja. Spremembe bi še okrepile polarizacijo med zaposlenimi in prekarizacijo tako imenovanih »nestrateških« delavcev in delavk ter zmanjšale nabor pravic upokojencev in upokojenk. Sindikati, ki so bili ponovno potisnjeni v opozicijo, so tokrat organizirali referendumsko kampanjo proti reformama in proteste. In spet jim je uspelo: reformi sta bili na referndumu večinsko zavrnjeni, vlada je bila prisiljeni k umiku sprememb, nato pa še k odstopu.

Vseeno so se sindikati v času krize soočali z naraščajočim nezadovoljstvom članov, ki so masovno zapuščali sindikate. Res je, da so sindikati s svojo mobilizacijsko močjo korenito upočasnili in preprečili radikalno razgradnjo sistema socialnega varstva in varnega zaposlovanja. A hkrati so hote ali nehote prispevali k sicer postopnemu, a trdnemu poglabljanju neenakosti med različnimi skupinami zaposlenih. V krizi evroobmočja se je socialnopartnerska strategija dokončno izkazala za kontraproduktivno. Sindikati so se pod pritiski finančnih trgov, Evropske komisije in državnih predstavnikov, ki so servilno sledili zunanjim navodilom in pričakovanjem, lahko pogajali le o manj slabih in še slabših možnostih. Obenem so se vlade odločile neposredno napasti institucionalno moč sindikatov. Maja 2013, za časa vlade Alenke Bratušek, je parlament sprejel spremembe ustave in zaostril referendumsko zakonodajo. Vlada je tako sindikatom preprečila, da bi se ponovno zoperstavili odločitvam, povezanim z javnofinančno politiko. Kriza je obenem na površje pripeljala delitve med zaposlenimi ter odvisnost slovenskega gospodarstva od večanja bazena poceni in prekarne delovne sile, ki so jo vodilni sindikati v pogajanjih z vlado in delodajalci dolgo zapostavljali.

Stisnjeni v kot od spodaj in zgoraj so sindikati začeli predvsem uveljavljati ozke gospodarske interese svojega partikularnega članstva. Zavzeli so še bolj defenzivno držo in krepili fragmentacijo med sindikalnimi zastopniki. Sindikati so začeli med seboj tekmovati in delovati le za korist lastnega članstva v upanju, da bi tako pridobili večje koncesije za lastne člane. Prednost so tako dali interesnemu zastopništvu in podjetniškemu sindikalizmu, s tem pa obrnili hrbet razrednemu povezovanju in zastopanju interesov delavstva kot celote.

Prav ta preusmeritev sindikalnih strategij, ki jo pod novim vodstvom eksplicitno zasleduje tudi Zveza svobodnih sindikatov, je eden razlogov za nizko mobilizacijsko moč sindikatov nasploh in omenjene Zveze še posebej. A vprašanje je, koliko je »pokrizni« podjetniški sindikalizem posledica namerne odločitve, koliko pa je preprosto posledica in izraz dejanske nemoči. Dejstvo namreč je, da so sindikati danes v neprimerno težjem in prav nič zavidanja vrednem položaju v primerjavi s svojimi predhodniki iz časa državnega osamosvajanja. Proizvodni sektor je dodobra integriran v mreže evropskih globalnih verig in mu ni treba več sklepati kompromisov s sindikati; država je z vključevanjem v evro območje izgubila nadzor nad gospodarskimi politikami, s tem pa tudi sposobnost sklepanja in izvajanja socialnih kompromisov. Tu so še naraščajoča prekarizacija zaposlovanja, drobljenje sindikatov in upadanje splošne sindikaliziranosti delavstva.

Nič od naštetega ne sme biti izgovor za vnaprejšnjo vdajo. Četudi je situacija nezavidljiva, ni brezizhodna. Tako kot so to počeli nekoč, lahko sindikati tudi danes prevzamejo koordinacijo delavskega gibanja, ki se bo zoperstavilo neoliberalnim reformam in zahtevalo večjo demokratizacijo procesov upravljanja podjetij in njihovih dobičkov. To bodo lahko storili le tako, da bodo prenehali igrati vlogo partnerjev v krepitvi konkurenčnosti na račun delavstva, šli onkraj neposrednih individualnih koristi in začeli delovati v prid krepitve opore in podpore med različnimi skupinami zaposlenih. Od podjetniškega sindikalizma ima koristi le peščica na škodo ostalih; od razrednega sindikalizma pa bi lahko koristi imelo delavstvo nasploh.