Zamenjava na stražarskem položaju

Zamenjava na stražarskem položaju

Mnenje, kolumna ali komentar
12. 3. 2020 - 16.00

Predsednik jugoslovanske kraljevske vlade Milan M. Stojadinović, ki je še po mnogih desetletjih vse prej kot nesporna politična osebnost, je v memoarjih Niti vojna niti pakt ohranil zanimivo epizodo iz časa, ko se je sprl in potem tudi dokončno razšel s svojim najmočnejšim in akcijsko najbolj neodvisnim ministrom, Antonom Korošcem. Slovenski prvak, ki je obvladoval resor za notranje zadeve – za duhovnika je bil ta položaj gotovo precej kočljiv, vendar je bil posvečeni državnik v svojih prizadevanjih celo po mnenju občasno povsem nemočne, a vseeno znatne in dejavne opozicije dovolj uspešen – je šel energičnemu premierju na živce, ker je imel neposreden dostop do dvornih salonov, kjer je mogel na srečanjih s knezom namestnikom Pavlom dobiti pokritje z najvišjega mesta za vsa svoje ravnanja. Celo za tista najdelikatnejša.

Stojadinović je po drugi svetovni vojni, ko je v Argentini kot prekaljeni makroekonomski praktik uspešno svetoval Perónovi vladi, pod vzdevkom Mercedes pa se je skrivaj zapletal tudi v aranžmaje z agenti maršala Tita, popisal, kako je ob koncu leta 1938 zamenjal svojega preveč samostojnega notranjega ministra. Zadeva je bila navidezno povsem nedramatična, saj Korošec iz bitke, v kateri ni mogel zmagati, ni skušal narediti pritlehnega cirkusa. Stojadinović je senatorjem iz vrst svoje stranke, ki je bila dejansko koalicijska povezava slovenskih katoličanov, bosanskohercegovskih in sandžaških muslimanov ter srbskih radikalcev, preprosto oznanil, da bo njegov »cenjeni sodelavec« poslej tudi njihov službeni šef, torej predsednik zgornjega doma narodnega predstavništva, ter pristavil, da tega nihče ne sme razumeti kot kakršno koli znamenje nesoglasij med stebri režima, temveč le kot zamenjavo »na stražarskem položaju«. A vsakdo je vedel, da gre za poskus elegantne politične upokojitve.

Kmalu pa se je izkazalo, da se je Stojadinoviću manever grdo spodletel: že februarja 1939 je moral kot premier odstopiti, vladno krmilo pa je v roke dobil Dragiša J. Cvetković. Korošec je tedaj senatorjem, pred katerimi se je nekaj tednov prej odvilo njegovo politično »emeritiranje«, dejal, da nikakor ni prišlo razhoda z »našim dragim predsednikom«, temveč zgolj do zamenjave »na stražarskem položaju«. Tako je jasno povedal, da v politiki vračanje z enako mero – vendar s hujšimi posledicami – ni samo stvar prestiža, temveč tudi preživetja. Če bi se Stojadinoviću uspelo izmakniti povračilu, o Korošcu kot javni osebnosti ne bi bilo več mogoče govoriti. Ker pa mu ni, je senca postal energični srbski politik, ki se je kmalu znašel v internaciji, marca 1941 pa ga je beograjska vlada zaradi strahu pred njegovimi nemškimi in italijanskimi prijatelji izročila Britancem ter ga tako povsem onemogočila.

V svojih spominih je Stojadinović porabil mnogo strani za to, da je odstranitev Korošca iz svoje ministrske posadke prikazal kot neizogiben korak. Hotel je povedati, da ni imel izbire. Vendar pri prepričevanju svojih bralcev ni bil uspešen. Enega od očetov Jugoslavije – države, ki ji je vladal – preprosto ni mogel obtožiti ne nesposobnosti ne nekonstruktivnosti, kakor je lahko nekatere druge nasprotnike. Prav tako je vedel, da bi usodno znižal ceno sebi, če bi človeka, s katerim je kot višji po položaju sam začel boj in ga izgubil, obtožil česar koli drugega kot nelojalnosti do sebe in mnogo večje zvijačnosti.

Prav v tem pa gre iskati tudi nauk za spominopisce prihodnosti – za ljudi, ki bodo tematizirali sedanje dramatične premike na Slovenskem. Večina strank je prav v teh dneh opustila apriorno zavračanje partnerstev z drugimi političnimi gibanji zaradi ideologije ter se vsem na očeh pragmatizirala. Pozivi intelektualcev – in celo nekaterih nekdanjih novorevijaških razumnikov – naj vse ostane po starem, tega procesa niso mogli zaustaviti. Očitno tudi ne telefonski klici in obiski tajnih emisarjev fanatizma.

Srd zaradi tega je velikanski in celo samouničevalen: prvaki strank, ki so se pri prištevanju ideoloških zevov med naše politične konstante zmotili, so začeli drug na drugega pritiskati z razkrivanjem najrazličnejših, doslej pod preprogo pometenih nečednosti. Tudi to je oblika politične pragmatizacije. Pranje umazanega perila, ki ni nič drugega kot najbolj zadrt – maščevalen – poskus škodovanja nekdanjim partnerjem, bo tudi ideološko najbližja gibanja oddaljilo od izbir(e) po sorodnosti. Nobena povezava ne bo več samoumevna. In čedalje manj bo gibanj, ki se na noben način ne bodo pripravljena povezati s to ali ono stranko. Zaupanje je v politiki – kakor tudi sicer v življenju – pač pomembnejše od izražanja somišljeništva. In naj bo struktura medsebojnih razmerij, ki se ta čas vzpostavlja pri nas, človeku všeč ali ne, gre v prihodnosti predvidevati samo njeno krepitev. Ne slabitve. Brez ozira na to, kakšni trenutni zasuki se še načrtujejo ali se celo bodo izvedli.

Kakor je nekoč, pred drugo svetovno vojno, ne posebej velik spor med Stojadinovićem in Korošcem povzročil velikanske posledice – kraljevska Jugoslavija se je po njem le odpravila na pot notranjepolitičnega sporazuma in preureditve – je v naših dneh s sebičnim predvolilnim računom »podkleteni« odstop Marjana Šarca spremenil vse. Prvi minister je z odhodom dokazal svojo pomembnost: marsikdo šele sedaj ve, da je bil daleč najmočnejši človek na tem položaju. Nikogaršnje slovo doslej na Slovenskem ni povzročilo tolikšnega premika. Šarec zares je, za kar nam je bil predstavljan – Luka Dončić domače politike. Začetek slovesa ideološke in popolne prevlade pragmatične paradigme je rezultat njegovega vladanja, ki nikakor ni bilo klovnijada, kakor trdijo njegovi škodoželjni nasprotniki. Zato sedaj, ko si nekdanji partnerji očitajo vse, česar se spomnijo, v nekaj minutah izvemo stvari, ki jih prej nismo v mesecih in letih. 

Čakajo nas, skratka, vznemirljivi časi. Tudi za nazaj – seveda če junaki sedanjega trenutka ne bodo prišli do enakega sklepa o modrosti nedelanja cirkusa pred sodobniki in molka pred zgodovino kakor Anton Korošec. Predvojni slovenski prvak namreč ni hotel za seboj pustiti pričevanj o lastnih podvigih. »Lepi Tonček« – tako so našemu človeku v Beogradu pravili Srbi – je zato ostal sfinga. Tisti, ki svoje spomine zapišejo, pa se dvignejo kvečjemu do kontroverznosti. Politika, ki bi bil vsem všeč, pač ni. A to seveda ne pomeni, da ni takšnih neuspešnežev, ki niso nikomur po srcu. Za nekatere je kontroverznost že zelo veliko. In visoko.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odličen prispevek.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness