Nenamenski ŠOU

Današnja oddaja ŠOUvizorja bo pod lupo vzela sprejeti proračun Študentske organizacije v Ljubljani za leto 2018. Proračun je tokrat za razliko od proračunov iz prejšnjih let zaznamoval precej neopazen postopek. Ciklus velikih investicij v Potemkinovo vas, imenovano Študentski kampus, se zaključuje, sedaj nas očitno čaka doba konsolidacije Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Podobno kot pretekla leta pa tudi tokrat proračun poraja precej več vprašanj kot nanje ponuja odgovorov. Poglejmo si torej, kako bo leto 2018 zaznamovalo težko prigaran študentski denar.

Študentska organizacija v Ljubljani letošnjega proračuna v primerjavi z lanskim ni bistveno spreminjala. Postavke večine tako imenovanih ministrskih resorjev ostajajo enake. Osemnajst tisoč tristo evrov se je namenilo le resorju za obštudijske dejavnosti, ki ima tudi najzajetnejši resorni proračun. Obštudijske dejavnosti vključujejo projekte, kot so ŠOU spoznava Evropo, ŠOU tabori, smučarski zaključki ter športni turnirji. Zgleda, da bi funkcionarji želeli več potovati in brcati žogo!

Seveda pa proračun ne predpostavlja zgolj golega deljenja relativno majhnih zneskov med številne projekte in zavode. Veliki zneski romajo v velike, študentskim funkcionarjem sila pomembne projekte. Študentska organizacija je z letošnjim letom resda končala z investicijskim ciklusom v zavod Kampus, kar pa ne pomeni, da proračun ne predvideva nekaterih večjih postavk. Eni izmed največjih sta postavka za delovanje zavodov Študentski kampus ter Študentska svetovalnica. Oba zavoda sta skupno prejela 864.500 evrov, kar znaša okoli 22 odstotkov celotnega proračuna ŠOU v Ljubljani. Tako Študentski kampus kot Študentska svetovalnica prejemata denar po razdelitvenem ključu iz pravilnika o pripravi finančnega načrta, ki ga je sprejelo prejšnje vodstvo ŠOU. Za kaj natančno bodo v obeh zavodih sredstva porabljena, ni jasno, saj finančni načrt ne predvideva vsebinske razlage namenskosti porabe sredstev.

Velika proračunska postavka omenjenima zavodoma je zmotila tudi nekatere poslance. Poslanka Filozofske fakultete Marike Grubar je poskušala iz predsednika ŠOU Klemna Perana iztisniti tudi dodatna pojasnila:

Izjava
 

Čeprav je Študentski kampus največji posamezni prejemnik sredstev Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, ostaja nepoznan študentski populaciji. Prisluhnimo naključnim ljubljanskim študentom, ki naštevajo svoje številne obiske študentskega mesta duhov:

Izjava

Zavodi ŠOU v Ljubljani so v preteklih letih postali sistemska ureditev za pretakanje javnega denarja v zasebne žepe študentskih funkcionarjev. V okviru obstoječe zakonodaje študentske organizacije namreč ne smejo izvajati dejavnosti, ki bi bila pridobitne narave. A kot ve povedati direktor ŠOU v Ljubljani Andrej Klasinc, so študentski funkcionarji našli domiselne načine za organiziranje svojega poslovanja:

Izjava

Primer takšnih firm sta tudi zgoraj omenjena zavoda Študentski kampus in Študentska svetovalnica. Študentski kampus denimo oddaja poslovne prostore in organizira komercialne dogodke, a navkljub temu prejema zajetne zneske od ŠOU v Ljubljani. Med zaposlenimi v Kampusu, ki ne razkrivajo višine svojih plač, najdemo skoraj izključno bivše študentske funkcionarje iz ljubljanske študentske organizacije. Podobne zaposlitvene prakse poznajo pri Študentski svetovalnici, kjer za njih dela kar predsednik ŠOS Aleksander Spremo. Prisluhnimo izseku iz nedavne oddaje Preverjeno, kjer je novinarka Tina Kristan iskala pojasnila od silno zaposlenih študentskih funkcionarjev:

Izjava

Večmilijonski proračun Ljubljanske študentske organizacije je torej sprejet. Obrazložitve namenskosti porabljenih sredstev ni in očitno zato, glede na slišano, obstajajo dobri razlogi. Glavni krivec pa niso študentski funkcionarji, pač pa sistemska ureditev študentskega organiziranja v Zakonu o skupnosti študentov. Peti člen zakona, ki ureja pristojnosti študentskih organizacij, namreč zgolj ohlapno navaja, da morajo študentske organizacije skrbeti za dejavnosti na področju kulture, izobraževanja, športa, tehnične kulture in drugih področij interesnega delovanja študentov. Študentski funkcionarji zgolj s pridom izkoriščajo nastalo vsebinsko vrzel, ki omogoča sprejetje kakršnegakoli proračuna - z ali brez vsebinske razlage porabe sredstev. Ob tem se rade volje pozablja ali marginalizira programe, ki bi vplivali na socialno-ekonomski položaj študentov.

Zaključimo nekoliko drugače. Ali pri porabi javnih sredstev študentskih organizacij obstaja alternativa? In kaj o njej menijo študentje? Nekaj smo jih povprašali, kam bi vložili javna sredstva, v delovanje lastne študentske organizacije ali za štipendije, ki bi študentom omogočila lažji študij? Prisluhnimo njihovim odgovorom:

Izjava

Za namenske štipendije gre, pravi vajenka Dagmar.