Dobrota in sirota

Dobrota in sirota

Oddaja
27. 3. 2018 - 20.00
 / Cicigan

 

»Veste gospa, to ni tko, kot si predstavljate. To je čist drugač.«

 

Dobrodošli v  oddaji o romunskih sirotah. Oddaja je refleksija in defleksija nekega obiska, še bolj pa alibi za obisk. Če človek “dela” v sirotišnici v smislu alineje v CV-ju, je popotnik s kao dodano vrednostjo. Če pride v sirotišnico v pretenziji “poročanja o romunski situaciji na področju institucionalizacije osirotelih otrok”, pa je na nek način še huje, ker se pretvarja, da s tem dela uslugo drugim, ne sebi. Vsi prostovoljni delavci, ki sem jih srečala, so donirali pralni stroj ali prinesli belgijske čokolade v brezupnem poskusu, da bi reducirali nivo svojega nelegitimnega vdora v otroška življenja. Prostovoljec, svoje volje prostak. Kjer je volja, tam je pôt. Al neki. V glavnem, ni opravičila, razen radovednosti, ki je itak gnojilo vsega gnilega.

Seveda bi s to unikatno izkušnjo radi povedali, “da je čisto drugače, kot bi si bilo mogoče predstavljati”, “nezamisljivo”, “neopisljivo”. Ampak v resnici ni. Situacija državnih institucij za skrbstvo otrok je precej sinhronizirana s predstavami Zahoda, romunska sirota je stereotipu ulita. Predvsem odrasle sirote in tudi starejši otroci so izpostavljeni identitetni opremi, ki s tem pride. Vdor dokumentaristov je vendarle naredil svoje – koncizno so predstavili situacijo, obenem pa so sirotam ponudili naočnike za zahodni pogled, ugledali so sebe kot ubožni produkt Ceausescuja.

Sedaj je njihov pogled na lastno situacijo spontano ali pa vsiljeno poenoten s tem, kar je itak videti na BBC-ju. Mešanica samozaničevanja, zaničevanja bivšega režima. In odrasle sirote za “drugo generacijo” odpirajo privatne sirotišnice, kjer otroku ponudijo boljši vsakdan. Potem ko sebe prepoznajo v podobi trpečega otroka v veliki instituciji, hočejo spremeniti usodo otrokom novega dne, hkrati pa nanje često projecirajo vlogo “romunske sirote” - nesrečnega borca proti lastni stigmi. Prisluhnimo delčku ABC News iz leta 1990. Američani otrokom obljubijo Ameriko:

IZJAVA

For God's sake, let me help these kids!

To je sicer oddaja 20/20, ki je leta 1990 prva v javnost izstrelila “grozljivo gradivo”; ki do danes veže romunske sirotišnice s podobami otrok, ki stegujejo ročice izza rešetk in kličejo: “Amerika, Amerika!” Revščina, institucionalna subkultura, Romi in slabe razmere v naseljih, odvzemi otrok, prosjačenje po cesti, razvojni zaostanki, vse to je. 

To je mogoče najbolj tragičen del realnosti romunskih sirot, da so kot nekakšen materializiran stereotip, hodeči realpolitičen organizem, kondenz komunizma. Oni so Ceausescujev  dekret 770, oni so ti nesplavljeni fetusi. Če v Sloveniji iz tega, da nisi bil splavljen, lahko narediš politično kariero, je to v Romuniji komajda nek plus. No,  dandanes vsakdan sirot niti tako deprimirajoč, kakor sta anticipacija in pogled ljudi, ki pridejo s sirotami v stik. Ceausescu je leta 1966 kot preludij svojega vladanja v smeri ljudstva vzkliknil: »Fetus je družbena last!« in res je tako. Otroci so postali družbena last in družbeno breme, država jih živi, družba jih sodi, so zadnji med vzhodnjaki in prvi med vzhodnjaki pri zahodnjakih. Torej najljubši vzhodnjaki zahodnjakov – objekt dobrote.

Tuje dobrodelništvo pa v življenje sirot prinaša tudi novo identitetno opremo – če so v romunski družbi še vedno stereotipizirani kot neljuba ostalina pol-preteklosti, v šolah percipirani kot razvojno inferiorni, in so nasploh štrleča grba na romunski veduti, kakršno naj bi jo videla evropska zrkla, ko se ozrejo na vzhod, potem so v očeh dobrodelnih tujcev, ne vem, posebno hvaležen hobi. Saj to je beden izraz, ampak večina Američanov, ki podpira romunske sirote in smo jih imeli priložnost slišati, ima to pač poleg permakulturnega vrta za svojo plemenito prostočasno aktivnost. Vsakdo z zanimanjem pobulji ob omembi romunske sirote, poleg tega je ta konjiček skorajda malo nevaren, adrenalinski, vsaj sodeč po vseh cepljenjih, ki jih priporočijo na infekcijskih klinikah ob načrtovanju obiska v romunski sirotišnici.

Vpliv tujega dobrodelništva je posebej dobro viden v segmentu, ki mu bomo posvetili pozornost v tokratni oddaji. Gre za območje Sibiua, nemški del centralne Romunije, ki je prepreden s protestantskimi denominacijami in je posebej plodno področje za različne nevladnike, ki se le delno financirajo z romunskim rejniškim sistemom. Izdatneje pa z ameriškimi donatorji, ki so praviloma del iste protestantske skupnosti. To so ljudje, ki te otroke finančno podpirajo, obiskujejo in nekajkrat tedensko komunicirajo z malčki po Skypu. “Tell your papa, you were a good boy today!”. Jop, te tuje Američane kličejo za očete.  Privatne sirotišnice torej delujejo kot nekakšne razširjene ameriško-romunsko-romske protestantske družine. Trenutno je po romunski zakonodaji v rejniški družini dovoljenih dvanajst mladoletnih otrok, tako da privatne sirotišnice formalno delujejo kot rejništvo največjih legalnih kapacitet. Privatne sirotišnice otroke večinoma pridobivajo iz državnih sirotišnic, ki naj bi jih po nacionalni strategiji pod taktirko Evropske komisije povsem zaprli do leta 2020.

Kljub temu pa je v velikih ustanovah tudi veliko zgoščenega interesa – za začetek zaposleni in predvsem direktorji državnih sirotišnic ne vidijo nobene prednosti v obetih bodoče brezposelnosti. Še pomembnejša, v javnosti utišana, a povsem notorična reč je, da se otroke iz državnih sirotišnic takim in drugačnim interesentom za posvojitve in rejništvo »prodaja« v podkupninah.

Torej, v tem delu oddaje bomo besedo predali ustanovitelju ene izmed teh sirotišnic, Američanu Nathanu Merrillu. Njegova žena je sicer po rodu iz Romunije, odraščala je v državni instituciji, danes pa z možem vodita privatno sirotišnico. Kasneje se bomo obrnili tudi k sogovorniku, ki na območju Sibiua deluje kot “varuh otrokovih pravic”, še najboljša ustreznica tega delovnega mesta v slovenskem sistemu bi bila, da je socialni delavec za področje rejništva, ki pa je želel ostati anonimen. Ampak še prej vmesni komad, ki je posvečen otrokom v prav tej privatni sirotišnici.

___________________________________________________________

Dobrodošli nazaj v oddaji Dobrota in sirota. Najprej vam Nathan Merrill, ustanovitelj privatne sirotišnice v Sibiu, razloži, kako se je zgodba njega in njegove žene, ki želi ostati anonimna, sploh začela:

IZJAVA

Kako to, da sta se lotila projekta ustanovitve privatne sirotišnice, in kakšen je nujn dolgoročni cilj za te sirote?

IZJAVA

Kako deluje  zavod znotraj formalne romunske institucionalne krajine?

IZJAVA

Nathan razloži, kdo v večini sploh so romunske sirote in od kod prihajajo.

IZJAVA

Otroci, ki jih sprejmeta v svoji sirotišnici, pridejo s svojimi zgodbami, ki so praviloma zgodbe zapuščenosti in zlorabe, kar dodaja težo in odgovornost tovrstnemu delu:

IZJAVA

Ali vzdržujeta tudi stik z državnimi sirotišnicami?

IZJAVA

Sirote torej po izstopu iz institucije ne vstopajo v običajne družbene skupine, temveč njihova izključenost vztraja tudi v odraslosti.

IZJAVA

Kakšna je romunska časovnica za zapiranje teh institucij in kakšne so prepreke?

IZJAVA

Nathan Merill in njegova žena sta torej dva izmed upravljalcev zasebnih sirotišnic. O nekaterih posebnostih dela pa smo spregovorili tudi s socialnim delavcem, ki je član službe, imenovane Child protection service, ki je bila ustanovljena leta 2007.

IZJAVA

Glede na to, da je večina populacije med zapuščenimi otroki romskega porekla, se sprašujemo, ali obstajajo kakšni mehanizmi, ki bi otrokom omogočali vzdrževanje stikov s svojimi starši in skupnostjo?

IZJAVA

Sogovornik razloži tudi, zakaj romski otroci tako hitro in zanesljivo odpadajo od romunskega institucionalnega sistema.

IZJAVA

Obstaja torej močno zavedanje o nujnosti deinstitucionalizacije otroštva. Sirote, o katerih smo govorili, so redko otroci brez staršev, a so zapuščeni oziroma jih starši zaradi revščine in velikega števila potomcev niso mogli vzdrževati. Ali pa so bili zaradi zlorab ali zanemarjanja odvzeti iz skrbništva bioloških staršev.

Kombinacija dejavnikov je tista, ki otroke ohranja v institucionalni oskrbi: interesi tistih, ki se oklepajo zavodskega korita, romunska finančna nezmožnost za izplačevanje rejniškim družinam za skrbstveno delo v bolj individualiziranih oblikah ter zaprte mednarodne posvojitve. Mednarodne posvojitve je Romunija sicer pod pritiskom Evropske unije z razvpitim zakonom 272 zaprla leta 2002. Romunija, skratka, ki jo Evropska komisija kar naprej cuka za kravateljc, išče poti iz zagate na take in drugačne načine. Pred nekaj leti je bil posnet avstralski dokumentarec Romania's abandoned children living in inhumane conditions, ki je namigoval na “zlagano” institucionalizacijo otrok, ki naj bi imeli hude razvojne primanjkljaje. Ko so novinarji institucije obiskali, so se zdeli otroci povsem običajni, od ene od zaposlenih pa so o njihovih diagnozah dobili takle odgovor.

IZJAVA

Drugi “trik”, ki je bil razkrit pred leti, je dolgotrajna hospitalizacija sirot, mlajših od dveh let. V Romuniji je namreč začel veljati zakon, ki je onemogočal institucionalizacijo dojenčkov in malčkov do tretjega leta, zato so nekajmesečne sirote zdrave zadrževali na pediatričnih oddelkih, da bi za njih našli skrbniško rešitev. Zanimiva je ta “igra”, kjer Zahod vedno znova razkrinka beden režim, Romunija pa z razpoložljivimi sredstvi krpa luknje zakonov, skriva svojo “sramoto” pred Zahodom, vmes pa poskuša sirotam omogočiti vzdržne razmere za odraščanje. Na Zahodu pa medtem snemajo dokumentarce, delajo raziskave in že trideset let pišejo en generični članek, imenovan Develompent delay in institucionalised children in Romania.

Filogeneza rodu, ontogeneza sirote, obojemu pa pripev »razvojni zaostanek«. Če je Zahod uporabil komunizem kot učno uro razvojnega zaostanka ljudstva, je sirote uporabil podobno, za študije razvojnega zaostanka osebka – IQ-ja, ovir v razvoju govora, antisocialnih tendenc. So torej iz-časni, brez-časni, v večno zanimanje dokumentaristom, raziskovalcem, antropo-vojaerskim turistom. In po-časni očitno tudi. Včasih se zdi, da pri reproduciranju identitete sirote iz devetdesetih vztrajamo tudi, ker je bila še najbolj zanimiva, v dveh desetletjih pa bodo z nekaj sreče otroci odraščali v rejniških družinah, čisto običajni bodo oziroma odstotek njih bo nekolikanj ameriški.

No, saj je vse res. Raziskave vedno znova pokažejo, da je institucionalizirano otroštvo, kjer se za otroke skrbi kot za skupino in v izmenah, kjer ni posebnih razvojnih stimulusov, slabše za intelektualni in čustveni razvoj. Leta 1973 je avtor Wayne Dennis otvoril tovrstne raziskave s študijo otrok v libanonski sirotišnici. Ugotovil je, da so se tisti, ki so do 11. leta ostali sirotišnici, na inteligenčnih testih rangirali na podobni stopnji kot njihovi vrstniki z motnjami v duševnem razvoju. Zadnje študije na to temo so iz leta 2017, samo da zdaj to ugotavlja skupina nevroznanstvenikov. Bojda se otrokom, ki odraščajo v instituciji, v primerjavi s tistimi, ki so v rejniških družinah, drugače povezujeta amigdala in hipokampus.

Leta 2007 je bilo v državnih institucijah še 27000 tisoč sirot, za leto 2018 podatka nismo našli. Je pa na primer že v Sibiu ena državna institucija s približno 150 otroki. Kakorkoli, danes smo predstavili fragment deinstitucionalizacije romunskih sirot s strani tistih, ki to delajo. Smo za.

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

radovednost je GONILO vsega gnilega?

opa, bato. si pa nizko padla.

Romunija ima nedvomno velik pečat nerazvitosti in revščine, to je stereotip na katerega se lepijo vse možne etikete. Ampak hej, saj veš kaj je bil stereotip za Slovenke v ex-Jugi ???
z eno besedo - da so lahke. da so pač kurbice.
jap, vprašaj koga.

zahodnjaki se javno kažejo kot veliki dobrotniki vsem ki so pomoči potrebni.

samo poglej estrado a la Angelie Jolie in pa Madonno - poglej od kje povsod imata otroke, ki so posvojeni.
Ne boš verjela, ampak na Nizozemskem je posvojiti otroka iz držav tretjega sveta lažje kot iti v pekarno kupit kruh. tako pač je. ženske niti ni nujno da imajo partnerja ali da so poročene. če imajo delo - potem imajo lahko posvojenčka.
imam frende - iz latinske amerike in afrike, ki so tako prišli na Nizozemsko.
po drugi strani - pa samo poglej koliko otrok, prebežnikov je izginilo v Evropi. baje tam 10.000 ampak je verjetno številka vsaj 3x premajhna.

Romunija je pač Romunija. ima res ogromno prtljago sistema, v katerem je bila od prej.
vendar je potrebno vedeti, da Evropa vsako državo vzame k sebi s točno določenim namenom. super je, da si izpostavila problem sirot in sirotišnic v Romuniji. ker ... Romunija je pretežno kmetijska država. verjetno idealna za to, da se tam naredi totalno digitalno diktaturo. saj veš kako to gre - kmete se še bolj tlači dol, uletijo korporacije s semeni in pesticidi - po drugi strani pa cash flow all around. in čas teče nemoteno naprej.

Ne vem, če nisem nedavno čitala za smmart rešitve - a la - mladi upi ustanavljajo nove podjetniške ideje - TAMPON IZ KONOPLJE: ampak ne vem ali je bilo to v Bolgariji ali Romuniji. No, pa saj ni dosti razlike a ne? za nas, je ni. tako kot ljudje ne ločijo dobro med Slovenijo in Slovaško. tako pač je. ne smemo zameriti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness