Povsod je lepo, a doma je najlepše

Povsod je lepo, a doma je najlepše

Oddaja
26. 9. 2020 - 18.00
 / Cicigan

Dober večer v septembrskem Ciciganu. Tokrat se bomo ukvarjale z vprašanjem šolanja na domu, s katerim se je letos zaradi karantenskih razmer prav tako začelo ukvarjati precej staršev. V Sloveniji število otrok, predvsem osnovnošolk in osnovnošolcev, ki se šolajo na domu, sicer že nekaj časa narašča, njihovi starši pa se na Facebooku združujejo v skupini Alternativne oblike izobraževanja - šolanje na domu in otrokom prijazne šole. Javna šola je po mnenju mnogih namreč vredna predvsem očitkov, obtožb, zmerljivk in kritik.

Prav zato bomo tokrat kritične do nekaterih vidikov šolanja na domu in bomo pokazale določene prednosti, ki jih tovrstno izobraževanje lahko prinese. V prvem delu bomo predstavile zakonodajo in postopke šolanja na domu v Sloveniji. Nadaljevale bomo z orisom progresivne pedagogike oziroma s predstavitvijo temeljnih idej s področja razvojne psihologije in pedagogike, na katerih mestoma sloni tudi izobraževanje na domu. Obravnavale bomo slovenski prostor in tukajšnje trende šolanja na domu, izhajajoč iz že omenjene skupine na Facebooku in spletne strani Šolanje na domu. Hkrati bomo predstavile tudi nekaj študij, ki so ta pristop obravnavale predvsem v ameriškem prostoru. Za komentar pa se nam je oglasil še dr. Robi Kroflič s pedagoško-andragoškega oddelka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Slovenska zakonodaja omogoča zelo enostaven “dostop” do šolanja na domu. Vsak otrok, ki s septembrom vstopa v prvi razred, februarja ali marca prejme povabilo za vpis v lokalno osnovno šolo. Takrat je otroka treba v to šolo vpisati. Nato so starši, če se odločijo, da bi otroka šolali na domu, do 1. septembra dolžni pristojni šoli v pisni obliki sporočiti, da se bo njihov otrok šolal na domu in kdo ga ali jo bo poučeval. Več nam pove dr. Robi Kroflič (izjava).

Zakon namreč določa, da mora otrok, ki se šola na domu, ob koncu leta opravljati preverjanje znanja oziroma izpite pri nekaterih predmetih. V prvem triletju otroci opravljajo izpit iz slovenščine in matematike, v drugem triletju iz slovenščine, matematike in tujega jezika, v tretjem triletju pa morajo otroci opraviti izpite iz 9 predmetov, in sicer iz slovenščine, matematike, tujega jezika, zgodovine, domovinske in državljanske vzgoje ter etike, športne vzgoje, enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta ter enega predmeta s področja umetnosti. Prav tako so otroci v 6. in 9. razredu dolžni opravljati tudi Nacionalno preverjanje znanja oziroma NPZ.

V Sloveniji je bilo v šolskem letu 2018/2019 na domu šolanih 332 otrok, javne šole pa je obiskovalo 87000 otrok. V zadnjem desetletju število na domu šolajočih se otrok sicer narašča, a številka ostaja precej nizka. Kako in zakaj starši pri nas svoje otroke šolajo na domu, nam pojasni Kroflič (izjava).

Kot je povedal že Kroflič, šolanje na domu prinaša svoje značilnosti. Enako velja tudi za javne šole, pa vendar se vrsti šolanja pomembno razlikujeta. Kroflič poudarja, da so teorije o vzgoji in izobraževanju od nekdaj precej različne in da si celo nasprotujejo (izjava).

Poglejmo, s katerimi izhodišči se pri šolanju na domu pogosto srečamo. Starši, ki se odločijo za šolanje na domu, se opirajo predvsem na progresivno pedagogiko. Ta se je začela razvijati že z Rousseaujem, še toliko bolj pa sta jo poglobila Herbert Spencer in John Dewey. Psihološko noto je k temu pristavil Jean Piaget, čigar ugotovitve so - določenim kritikam navkljub - izjemnega pomena za razvojno psihologijo, po kateri se množično ravnajo progresivni starši. Osnovna predpostavka progresivnih pedagogov je predvidevanje, da se vsi otroci - ne glede na prostor in čas - razvijajo na določen naraven način in tako sledijo univerzalnim stopnjam razvoja. Po drugi strani progresivisti vztrajajo, da se je za karseda kvaliteten razvoj potencialov posameznega otroka treba vsakemu posvetiti skrajno individualizirano in personalizirano.

Vsi otroci naj bi torej imeli določene naravne nagibe, ki jih bodo ob primernem času sami izrazili, naloga odraslih pa je, da otroka budno spremljajo in nadzorujejo ter mu glede na njegove interese ponujajo priložnosti, da jih razvija. Kaj točno naravni nagibi so, Spencerju nikoli ni uspelo sistematično artikulirati. Izhajal je iz opazovanja otrokovega učenja govora, ki se zdi lahkotno in nenaporno, ter zato predvideval, da se lahko otrok na enak način nauči vseh drugih reči oziroma usvoji vsa druga znanja.

Pa vendar je učenje jezika zelo specifično in način učenja govora ni primerljiv z drugimi znanji, ki naj bi jih otrok usvojil. Že angleški sociolog Basil Bernstein je pokazal, da se govor pri otrocih precej razlikuje in je v veliki meri odvisen od okolja, v katerem odraščajo. Branje knjig, poslušanje pravljic, pogovor s starši in interakcije s širšim socialnim okoljem pomembno vplivajo na besedni zaklad, tvorjenje povedi in podobno. Četudi se večina otrok zna sporazumevati, so njihovi govorni kodi različni, kar vpliva tudi na uspešnost v šoli. Pomembno je opozoriti tudi na dejstvo, da imajo načeloma vsi otroci interes za komuniciranje z drugimi, zato so izjemno motivirani za učenje jezika. Precej manj relevantna se jim lahko zdi na primer poštevanka, zato lahko podvomimo v predpostavko, da se bodo otroci pod sloganom “vse ob svojem času” zanimali za učenje poštevanke.

Spencer in Dewey sta nadalje domnevala, da se bo otrok vseh stvari naučil bolj kvalitetno in trajneje, če bo pri učenju aktiven. Izkustveno učenje in svobodno raziskovanje sta pomembna elementa progresivne pedagogike in šolanja na domu. Mnogi otroci niso deležni strukturiranega urnika, temveč sami vsak dan narekujejo, kaj bi želeli početi. Tako naj bi ohranjali motivacijo za učenje in se izognili nepotrebnemu stresu zaradi šolskih obveznosti.

VMESNI KOMAD: NORCI IN OTROCI - PETER ANDREJ

Poslušali smo komad Norci in otroci, sedaj pa nadaljujemo s Ciciganom, v katerem tokrat govorimo o nekaterih značilnostih šolanja na domu.

Povzamemo lahko, da želi progresivistično učenje glede na svoja načela peljati od “konkretnega k abstraktnemu, od homogenega k heterogenemu, od enostavnega h kompleksnemu”. Ima pa takšen način svoje omejitve, poleg tega je včasih težko reči, ali je neka izkušnja konkretna ali abstraktna, zato so tovrstne kategorije včasih neprimerne. Na to je opozoril Kieran Egan v knjigi Zgodovina pedagoške zmote, v kateri kritizira prav Spencerja, Deweya in Piageta.

Spremljanje otrokovega razvoja od enostavnega h kompleksnemu je prav tako vprašljivo, če sledimo Spencerjevi logiki, ki razvoj otroka v odraslo osebo primerja z razvojem človeštva, torej razvojem od primitivnega do modernega človeka. Namreč: otrok 21. stoletja je obdan s precej drugačnimi dražljaji, živi v popolnoma drugačnem okolju in govori v čisto drugačnem jeziku kot Spencerjevi tako imenovani divjaki. Spencer je namreč svojo pedagoško misel razvijal pod vplivi Darwinove teorije evolucije - človekovi možgani in um naj bi se razvijali - kot rečeno - od enostavnega h kompleksnemu. Egan s svojo kritiko želi opozoriti, da človeškega uma ne moremo niti primerjati z možgani niti ne vemo, kako natančno deluje. Z izrazito biologiziranim pogledom na um pa Spencer pravzaprav zanika kulturno dimenzijo - prostor in čas -, v kateri otrok odrašča.

Na to zadrego je v slovenskem prostoru z bolj specifičnim poudarkom opozorila psihologinja Metka Mencin Čeplak, ki v prispevku Otrokocentričnost v izobraževanju pravi, da s tem, ko zanemarimo družbeno okolje in kontekst, v katerem otrok odrašča, zanikamo tudi politične in družbene neenakosti med otroki. Tudi šolanje na domu razkriva določene neenakosti. Takšnega privilegija so lahko deležni le tisti otroci, katerih starši imajo finančni in kulturni kapital, ki jim omogočata, da večino časa preživijo doma in ga namenijo izobraževanju otrok.

Zakaj pa se nekateri starši sploh odločijo za šolanje doma, opiše Kroflič (izjava).

Mnogi starši na domu šolajočih se otrok namreč menijo, da je za razvoj njihovega podmladka družba škodljiva. Vrstniki naj bi pretirano vplivali na otrokove misli in nazore, saj mladi do adolescence še niso sposobni ravnati odgovorno in premišljeno. Pri tem se sklicujejo na razvojne psihologe od Piageta naprej.

Na spletni strani Šolanje na domu najdemo sledeč zapis, citiramo: “Za razvoj občutka odgovornosti in modrosti je potrebna določena psihološka zrelost. Šele ko otrok doseže starost  12 let, torej ko izstopi iz konkretno-operativne faze razvoja - po Piagetu - in začne razumevati abstraktne pojme in fenomene življenja, lahko začnemo govoriti o resnem, poglobljenem in bolj ali manj zavestnem učenju socialnih veščin. To obdobje po 12., 13. letu starosti otroku prinese tudi resnično zanimanje za svoje vrstnike. Resnično zanimanje za druge ljudi pa je eden izmed pogojev za zdravo in učinkovito socializacijo.” Konec citata.

Tovrsten pogled na otrokovo socialno dimenzijo staršem daje vtis, da so zgolj oni ključni in edini primerni za večino otrokove socializacije do pubertete. S tem se povezujeta koncept protektivnega otroštva in konstrukt otrokocentričnosti; nedolžnega in nezrelega otroka naj bi bilo nujno zaščititi pred slabimi vplivi okolja, podrejali naj bi se željam otrok. Gre za nenavaden paradoks: otroci pod neprenehnim nadzorom uživajo svobodo, ki je v bistvu navidezna.

Ena izmed raziskav, ki jo pogosto omenjajo članki o šolanju na domu, tudi na spletni strani Šolanje na domu, je študija Garyja Knowlesa, s katero je, citiramo, “ugotovil, da otroci, šolani na domu, ne bodo zrasli v družbene prestopnike. Knowles je spremljal 53 oseb, ki so se šolale na domu zaradi ideologije ali geografske odmaknjenosti. Ugotovil je, da sta bili 2/3 poročenih, nihče ni bil nezaposlen, skoraj 2/3 sta bili samozaposleni, več kot 40 odstotkov jih je študiralo, 15 odstotkov jih je doštudiralo. Knowles pravi, da dejstvo, da je bila večina spremljanih oseb samozaposlena, podpira trditev, da šolanje na domu okrepi razvoj samostojnosti in samozaupanje.” Študijo, ki je nastala v ZDA, v 80. letih prejšnjega stoletja, citirajo tudi mnoge spletne strani o šolanju na domu v tujini. Kredibilnost študije je do neke mere vseeno vprašljiva. Vzorec je relativno majhen, prav tako pa ne moremo pripisovati uspešnosti subjektov le dejstvu, da so se šolali doma. Samozaposlenost je v veliki meri odvisna od ekonomske situacije v državi in od ekonomskega kapitala posameznika oziroma družine, iz katere prihaja.

Kakor je omenil že Kroflič: kadar govorimo o šolanju na domu, lahko kar nekaj vzporednic povlečemo z vpisovanjem otrok na zasebne šole. Dejstvo je, da so otroci, ki niso vpisani v javne osnovne šole, večino časa izpostavljeni ideologiji in vrednotam svoje zasebne šole ali, v primeru šolanja na domu, staršev. Ponovno Kroflič (izjava).

Kroflič je nato ugotovitve nizozemske študije dodatno razvil (izjava).

Predvsem v ZDA je šolanje na domu vse bolj popularno. Različne organizacije in skupine staršev, ki se ukvarjajo s šolanjem na domu, se zagreto zavzemajo za še večjo deregulacijo nadzora izobraževanja s strani države. Tako v prid šolanju na domu izpostavljajo različne argumente. Sistematičnega pregleda njihovih trditev so se lotili Christopher Lubienski, Tiffany Puckett in Jameson Brewer z Univerze v Illinoisu. Zagovorniki šolanja na domu med drugim trdijo, da so otroci, ki se šolajo na domu, bolj akademsko uspešni od svojih vrstnikov, ki obiskujejo običajne šole in bodo bolj pogosto nadaljevali šolanje. Te trditve se ne da zanikati, vendar dobre akademske dosežke otrok težko pripisujemo le šolanju na domu.

Starši, ki se odločijo svoje otroke šolati na domu, so v izobraževanje svojih otrok pripravljeni vložiti več časa, lahko si privoščijo dodatni učni material in izobraževanju pripisujejo veliko vrednost. Pogosto so tudi sami visoko izobraženi in so tako otrokom v zgled, hkrati pa jim omogočijo primerno podporo, zaradi katere bodo otroci bolj pripravljeni nadaljevati šolanje na višjih stopnjah.

Glede na eno izmed idej progresivistične pedagogike, ki spodbuja otrokovo svobodno in neodvisno raziskovanje ter učenje, si je smiselno zastaviti še vprašanje o avtoriteti. Otrok za svoj optimalen razvoj potrebuje pomembnega drugega, torej nekoga, ki se mu bo brezpogojno posvetil in z njim vzpostavil odnos. Po navadi je to eden izmed staršev. Hkrati pa se mora tekom odraščanja srečati tudi z določenimi omejitvami in zahtevami, ki jih dobi s strani avtoritete. Za mnoge otroke te pridejo najprej s strani staršev, kasneje pa s strani učiteljev. V povezavi s tem smo se vprašale, kako to poteka v primeru otrok, ki se šolajo doma. Več pojasni Kroflič (izjava).

Obstaja pa tudi druga linija avtoritete (izjava).

Iz povedanega lahko sklepamo, da bi prekrivanje starševske avtoritete z učiteljsko lahko bilo potencialno problematično, saj se mora otrok obenem upirati tako staršu kot učitelju. Pri šolanju doma je namreč težko ali celo nemogoče ločiti vlogo starša in vlogo učitelja. Povsem naravno je sicer, da se otroci upirajo obojim in dvomijo v njihovo moč, a prav mešanje bi lahko povzročilo več zmede, neprijetnosti in nejasnosti. Ker raziskav, ki bi se ukvarjale s tem vprašanjem, nismo zasledile, za zdaj ni moč potrditi ali ovreči naše hipoteze in jo zato zgolj ponujamo v premislek poslušalkam in poslušalcem.

Sledi glasbeni premor z nizozemsko skupino The Homesick.

VMESNI KOMAD: Children’s day - The Homesick

Poslušale smo komad Children’s Day skupine The Homesick. Cicigan zdaj nadaljujemo s konkretnim orisom šolanja na domu. Opisala nam ga bo ena izmed mamic, ki je na Facebooku vključena v skupino Alternativne oblike izobraževanja. Odločila se je ostati anonimna. Pri vzgoji in izobrazbi otrok se včasih opira na pedagogiko montessori in gozdno pedagogiko, intenzivno uporablja tudi tako imenovani game-schooling oziroma učenje z igro. Veliko je aktivnega, izkustvenega, projektnega in medpredmetnega učenja z eksperimenti, občasno pa poučuje tudi z gibalnimi vajami in dramatizacijo.

Najina sogovornica meni, da je razvojna psihologija temelj za razumevanje otroka, predvsem pri reševanju vzgojnih zadreg. Ne zagovarja zgolj enega teoretika, temveč se opira predvsem na ponavljajoče se ugotovitve, ki jim bolj zaupa. Povedala je, da se njeni otroci vsak dan družijo z drugimi otroki, večinoma v obliki proste igre in svobodnih interakcij. Živijo v tujini, na narodno mešanem območju, zato se njeni otroci družijo z otroki iz različnih kultur.

Za šolanje na domu se ni odločila, ker ne bi zaupala javni šoli, temveč pravi, da je tovrstno šolanje najboljše za njene otroke in celotno družino, saj edina dovolj dobro pozna značilnosti, posebnosti in potrebe vsakega izmed svojih otrok. Meni, da so otroci le in zgolj njena odgovornost, zato se dobro izobrazi glede vseh vsebin, ki se jih otroci morajo naučiti, in po potrebi poišče strokovno pomoč.

Tekom te oddaje smo izpostavile nekatere pomanjkljivosti in vprašljive vidike šolanja na domu, vendar je pomembno poudariti, da tudi javna šola ni brez napak. Učitelji, ki imajo v razredu 25 otrok, se posameznikom težko individualno posvetijo. Učni načrt je standardiziran, kar pogosto ne pusti veliko prostora za raziskovanje zanimanj učencev. Šola je bolj prilagojena nekaterim skupinam otrok, manj drugim. Premalo časa se nameni predmetom, kot so umetnost, šport in glasba. In še bi lahko naštevali. O kakovosti naših javnih šol spregovori tudi Kroflič (izjava).

Staršev, ki otroke vzgajajo in izobražujejo na domu, se v slovenskem prostoru vsekakor drži določena stigma. Zaradi kvalitetne mreže javnih vrtcev in šol, ki se je sistematično razvijala v Jugoslaviji, pa se zadrževanje otrok doma zdi še toliko bolj nenavadno. Otroke se namreč precej bolj ohranja v primarnem družinskem okolju; mnogi starši vzgajajo po principu naravnega učenja, ki ni jasno opredeljen ali dokazljiv; učili naj bi se skozi igro in izkušnje, kar konec koncev ni vedno možno, in tako naprej. Vseeno pa ti otroci opravljajo izpite pred komisijami, ki jih sestavljajo učitelji iz osnovnih šol, v katere so vpisani. Pokazati morajo znanje, ki je primerljivo znanju otrok, ki šolo vsakodnevno obiskujejo. Svoje mnenje o šolanju na domu poda tudi Kroflič (izjava).

Zaradi manka raziskav o šolanju na domu in majhnega vzorca v Sloveniji za zdaj ne vemo veliko o starših in otrocih, ki jih šolajo na domu. Čeprav ne povedo vsega, so ocene, ki jih otrok pridobi na koncu leta, edini objektivni in relevantni pokazatelj otrokovega “uspeha”. Še največ informacij najdemo v skupini Alternativne oblike izobraževanja in na spletni strani Šolanje na domu. Vseeno lahko izpostavimo nekaj značilnosti: tako v Sloveniji kot drugod je mogoče zaznati progresivistične težnje in podvrženost teorijam razvojne psihologije. Otroku dopuščajo svobodno raziskovanje in izbiro aktivnosti. Uči naj se skozi igro, aktivno in izkustveno. Vlogo učiteljice v veliki meri opravljajo matere ali tete, varuške, babice, ki z otroki preživijo veliko večino časa.

Na porast razmišljanja o šolanju na domu so dodatno vplivali tudi koronski ukrepi, kot so maske in fizična razdalja med otroki. Čeprav je število otrok, ki se ne odločajo za javno šolo in se šolajo na domu, nizko, vztrajno narašča. Hkrati pa se povečuje tudi zanimanje za vpise v zasebne šole.

Zato je zanimivo in pomembno spremljati tovrstne trende v vzgoji in izobraževanju, nadalje pa razmišljati, čemu ima vedno več staršev odpor do javne šole. Zaradi pomanjkanja časa se nam v oddaji ni mogla pridružiti Gita Mateja de Laat, ki ureja spletno stran Šolanje na domu. Upamo, da jo bomo v prihodnje lahko gostile v UR intervjuju in tako dobile boljši vpogled v to področje.

 

Na domu sta Cicigan pisali Tara in Hana. Brala sta Lovro in Lovrenc, tehniciral je Linč, lektoriral pa Žiga.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness