Raziskujemo otroke

Raziskujemo otroke

Oddaja
23. 5. 2020 - 18.00
 / Cicigan

Dober večer v majskem Ciciganu. Tokrat bomo s sodelavkama Pedagoškega inštituta prečesale nekatere trenutne mednarodne primerjalne raziskave dosežkov učencev in učenk, v katerih sodelujejo tudi slovenski otroci. Veliko se raziskuje in to zelo različne reči. Tudi ugotovi se marsikaj, a kaj, ko se potem nič ne zgodi.

Začenjamo s pojmom komparativne edukacije, izhajajoč iz članka z naslovom Mednarodne raziskave znanja in (nacionalno) oblikovanje politik: era delovanja Pedagoškega inštituta, ki ga je spisala sodelavka inštituta, Eva Klemenčič. 

Zametki komparativne edukacije verjetno segajo že stoletja nazaj, takrat v obliki pripovedovanja popotnikov, ki so, radovedno tavajoč po svetu, skrbno, četudi brezciljno opazovali različne pristope k vzgoji in izobraževanju otrok, navaja avtorica. Potem so se vrnili domov, poročali in svetovali. Opazovanje otrok in odraslih, ki skupaj delujejo v določenem vzgojno-izobraževalnem okolju, pa je v začetku 19. stoletja prešlo v sistematično raziskovanje edukacijskih modelov. Primarna funkcija raziskav je še danes oziroma danes še toliko bolj zbiranje empiričnih, statističnih podatkov, s katerimi naj bi si države pomagale pri oblikovanju šolskih politik. Opazuje se ne prav veliko - otroci rešujejo naloge in odgovarjajo na vprašalnike. 

Da bi raziskave bile čim bolj celostne, da bi razumeli, zakaj otroci dosegajo določene rezultate, se - kot omenjeno - zraven nalog, ki preverjajo kakršno koli že pismenost otrok in mladih, vse pogosteje ravnateljicam, učiteljem, staršem in otrokom podtika vprašalnike, ki preverjajo, kako na uspešnost vpliva družina, socioekonomske razmere, vrstniki pa še kaj. Tako je tudi v primeru raziskave PIRLS, ki preverja bralno pismenost. Klemenčič. 

Tako iz raziskave, ki preverja na primer naravoslovno pismenost, izvemo tudi, da so mladi vse bolj žalostni in vse manj motivirani za delo. O tem se poroča in govori, nekateri razmišljajo, kaj je do tega privedlo in kako to rešiti. Nič se ne zgodi, saj šola domnevni nevtralnosti navkljub ne more izolirano vplivati na učenke in učence, še posebej, ker je šola tam nekje, tukaj pa so učiteljice in učitelji, otroci in starši, pa učbeniki, učni načrt, Bela knjiga in šolski kurikul. Da ne pozabimo na projekte in otroške parlamente. Kaj se zgodi, ko država dobi rezultate raziskave, objasni Klaudija Šterman, sodelavka inštituta in koordinatorica raziskave PISA.

Minimalna komunikacija inštituta s pristojnim ministrstvom, zavodom za šolstvo, konkretnimi osnovnimi in srednjimi šolami, nenazadnje pa tudi s pedagoškimi fakultetami sledi tudi po raziskavi PIRLS. Klemenčič. 

Inštitut računa, vseh ostalih institucij pa ni.

A vendar na Pedagoškem inštitutu delujejo različni strokovnjaki, ki se raziskovanja lotevajo interdisciplinarno, pove Klemenčič.

Nazaj v preteklost. Če se je v prvi polovici 20. stoletja v kontekstu komparativne edukacije mnoštvo strokovnjakinj in strokovnjakov ukvarjalo s filozofskimi in kulturnimi vzgibi, ki so oblikovali nek edukacijski sistem, se od druge polovice 20. stoletja naprej razvija tako imenovana družboslovna perspektiva komparativnega raziskovanja, ki se zanima za samo polje komparativne edukacije. Vznik tega so med drugim spodbudile tako nacionalne kot mednarodne agencije.

Ena izmed omenjenih agencij je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, krajše OECD. V raziskavah pod njenim okriljem sodelujejo tako države centra, kot tudi polperiferne in periferne države - te se seveda želijo približati državam centra, ki so uspešne ne samo na ekonomskem, političnem in gospodarskem, temveč tudi na edukacijskem področju. Ta področja pa so danes zelo prepletena. Stališče do povezave OECD z edukacijskimi sistemi poda Šterman.

Zadržek do priporočil OECD je nujen. Za organizacijo je značilna paradigma družbe znanja, termin pa sicer ni nov. Klemenčič v članku opomni, da se znanje že nekaj časa interpretira kot dragoceno družbeno blago, ki služi ustvarjanju dobička. Gospodarska organizacija ne samo, da to ve, to tudi aktivno reproducira. V skladu s tem stremi k naprednemu, inovativnemu, kreativnemu znanju, namenjenemu ekonomskim spektrom globaliziranega sveta; družba znanja se s tem približa ekonomiji znanja, knowledge economy. Mlahavost in lenobnost slovenskega šolskega sistema tukaj ne škodita. Klemenčič doda:

Družbi znanja se priključujejo še drugi termini - kompetence, spretnosti, veščine. Kot še marsikaj, je tudi pojem kompetenc postal nekaj, s čimer razmišljamo, in ne nekaj, o čemer razmišljamo. Klemenčič je do trenda, ki znanje nadomešča s kompetencami, kritična.

Na družbeni vtis o uspešnosti in sposobnosti otrok v svetu pomembno vplivajo mediji, ki ob rezultatih raziskave slavnostno naznanjajo nadpovprečni, nad povprečjem, podpovprečni, pod povprečjem. Tudi sicer pa neka nacija rezultate raziskave bodisi škandalizira bodisi glorificira. Ponovno Klemenčič.

Številke pri vrednotenju znanja in uspešnosti neke nacije ne zadoščajo, še manj pri primerjanju držav med sabo. Nadaljuje Klemenčič.

OECD pleza po lestvici dosežkov. Za uspešno plezanje pa mora biti lestev močna in stabilna. Eno nogo na kompetence, drugo na ekonomijo, dalje na trg dela, digitalizacijo, inovativnost. 

Na vlakcu smrti vzgoje in izobraževanja skupaj sedita in se za roke držita tudi podjetništvo in podjetnost. In četudi sta njuna pomena različna, tokrat ne moremo reči, da se nasprotja privlačijo. S podjetnostjo vzgajamo posameznika, ki lahko uspešno rešuje najrazličnejše probleme, se prilagaja potrebam okolja in je fleksibilen - kar brez manipulacij nogo postavi na prekarizacijo trga dela. Podjetništvo pa je tako ali tako neposredno vezano na gospodarsko polje in dejavnost. 

Tudi Komisija Evropskih skupnosti je že leta 2001 v Beli knjigi z naslovom Nova spodbuda za evropsko mladino promovirala, citiramo: »Večji poudarek na izobraževanju in usposabljanju za podjetništvo in samozaposlovanje, ciljne podporne storitve in usposabljanje za mlade (možne) podjetnike. Učni načrti morajo vključevati elemente, ki mlade pripravijo na podjetništvo in samozaposlovanje.« in »Oblikovati bi bilo treba nadaljnje skupne projekte (s šolami, ustanovami za usposabljanje, podjetji in izvajalci neformalnega učenja) z graditvijo mostov med formalnimi in neformalnimi sistemi.« Konec citata. 

OECD na svoji uradni strani pod zavihkom edukacija brez diplomatskih zaves zapiše, da posameznikom in nacijam pomaga prepoznati ter razviti znanja in spretnosti, ki bodo zagotavljala boljša delovna mesta. Naj vam naslednji komad zaključi to misel. 

 

VMESNI KOMAD 
 

Dober dan, dober večer. Na valovih Radia Študent poslušate oddajo Cicigan, v kateri vsako četrto soboto v mesecu tematiziramo tako ali drugače marginalizirana področja vzgoje in izobraževanja. Nadaljujemo z raziskovanjem, natančneje z mednarodnimi primerjalnimi raziskavami dosežkov učencev in učenk ali mednarodnimi raziskavami znanja. Razliko objasni Klemenčič in poda nekaj primerov.

PISA, ki torej meri kompetence, je bila prvič izvedena leta 2000 in se ponavlja vsaka tri leta. Raziskuje bralno, matematično in naravoslovno pismenost pri petnajstletnicah in petnajstletnikih. Podrobneje Šterman. 

Tako imenovane trend naloge se ohranjajo tudi pri raziskavi PIRLS.

Nekatere raziskave pa implicitno zahtevajo vsebinske spremembe.

Rezultati iz leta 2016 so pokazali sledeče: mladi, stari okoli 14 let, v veliki meri nikoli ali skoraj nikoli o političnih in družbenih vprašanjih ne govorijo ne s starši ne s prijatelji ali vrstniki in ne berejo časopisov, da bi se seznanili z novicami. Nekaj jih enkrat na teden gleda poročila ali s starši govori o dogajanju v drugih državah. Približno tretjina pa meni, da bi verski voditelji morali imeti več vpliva v družbi, vera pa je za njih tudi bolj pomembna kot dogajanje v politiki. Hm. 

Tovrstnih vsebin, družbenih in političnijh torej, pa glede na isto raziskavo ne more zagotoviti niti šola, na primer vsaj pri predmetu domovinska in državljanska vzgoja ter etika. Slovenski učiteljice in učitelji so namreč poročali naslednje: več kot 50 odstotkov jih niti pri študiju niti pri delu ni bilo, če uporabimo termin iz nacionalnega poročila omenjene raziskave, usposobljenih na področjih migracij, enakih možnosti za moške in ženske, glasovanja in volitev ter globalne skupnosti in mednarodnih organizacij. Sledi Evropska unija, pa tudi kategorija pravice in dolžnosti državljanov ter nenazadnje ustava in politični sistem. Glede na raziskavo pa se pedagoginje in pedagogi tudi pri poučevanju večine teh tem ne počutijo suvereno. 

Učiteljice in učitelji, ki tega predmeta ne poučujejo, zelo verjetno vedo še manj. Te informacije je raziskal in prejel inštitut, prebere pa jih lahko kdorkoli, ki pobrska po njihovi spletni strani. Zanimivo branje. In spet. Informacije, ki jasno kažejo, da učiteljice in učitelji bore malo vedo o svetu in lastni državi, učenke pa tudi doma ne preizprašujejo družbenih in političnih tem, so obtičale na ekranu.

 

VMESNI KOMAD 

 

Dober večer. Na frekvenci 89.3 mHZ poslušate oddajo Cicigan, v kateri tokrat listamo po mednarodnih raziskavah znanja. Pred komadom smo končali z ekranom in tukaj nadaljujemo. Snovalci raziskave PIRLS so državam oziroma šolam leta 2016 poleg rednega dela raziskave ponudili še del branja na ekranu. Če vemo, da otroci vse več časa preživljajo pred digitalnimi napravami, dajmo preverit, kako jim kaj gre. Klemenčič predstavi še strukturo raziskave. 

Pred časom smo poročali, da slovenski otroci besedilo bolje razumejo in doživijo, če berejo s papirja. Tudi pisanje, ki terja ustvarjalnost, je uspešnejše, če otroci s pisalom pišejo na papir. Ponovno Klemenčič.

Za konec nas je zanimal še vpliv virusa na raziskave. V marcu in aprilu bi se namreč morali izvesti predraziskavi PISA 2021 in PIRLS 2021, ki sta zaradi zaprtja šol zamaknjeni. Šterman in Klemenčič. 

 Morda pa se obeta še nova raziskava, ki jo bo zanimal prav vpliv virusa na izobraževanje. 

Razmišljujoč o izobraževanju na daljavo, ki je presenetilo praktično cel svet, Klemenčič navede podatke o opremljenosti slovenskih učencev za šolanje na domu, ki so jih z vprašalnikom pridobili pri zadnji raziskavi.

V zadnjih mesecih smo to informacijo že prejeli prek medijev. Glede na možnost ponovnega zaprtja šol pa morajo pristojno ministrstvo, zavod za šolstvo ter osnovne in srednje šole dobro premisliti, kako bodo v prihodnje vsem otrokom in mladim zagotovili primerljive tehnološke, pa tudi druge pripomočke, nujne za izobraževanje na daljavo. 

Zaključujemo. Zgodovina raziskovanja vzgoje in izobraževanja je dolga. Raziskovalke in raziskovalci so se in se še vedno zanimajo za različne vidike edukacijskih sistemov, modelov, zasnov. Rezultati so izčrpni in se dotikajo mnogih področij ne samo znanja, temveč tudi življenjskih okoliščin otrok. Inštitut poroča o ključnih ugotovitvah, pripravi poročilo in ga predstavi snovalcem šolskih politik. Vsake toliko je narod zaradi rezultatov paničen, na primer takrat, ko otroci berejo slabše kot pred tremi leti, ali pa takrat, ko gre Hrvaški bolje. 

Morda se nato pripravi kakšno strategijo, ki bi naj izboljšala rezultate, a tudi ta ostaja na papirju. Raziskave so pomemben vir pridobivanja informacij za tako imenovane na dokazih temelječe politike ali z dokazi informirane politike. Podatki so tam, otroci pa drugje. Še dlje so učitelji in ministrstvo. Z današnjim prispevkom zato skušamo opozoriti, da je vključevanje v raziskave samo sebi namen, dokler se ne vpokliče vseh, ki se že ali se še nameravajo v teoriji ali v praksi ukvarjati z vzgojo in izobraževanjem. Nato pa naj se zaboga nekaj naredi!

 

Raziskovala je Hana, lektorirala Barbara, tehniciral je Linč, brala pa Pia in Biga. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.