Razredni boj

Razredni boj

Oddaja
28. 3. 2020 - 18.00
 / Cicigan

ilustracija: Sara Lundberg

Danes je popularno že med nosečnostjo pokati balone z modrimi ali roza konfeti in tako razglasiti, katerega spola bo naš naraščaj. Tako imenovani “gender reveal” se marsikomu zdi popolnoma nedolžen, vendar priča o tem, kako močno je naš svet še vedno zaznamovan z dihotomijo spolov. Že z nečim tako preprostim, kot so barve, pred rojstvom otroka nanj prenesemo določena pričakovanja. Preden otroka sploh spoznamo, mu nakupimo igrače in obleke, ki so značilne za spol, ki se mu bo pripisal ob rojstvu.

Čeprav se mnogi starši temu poskušajo izogniti, so velikokrat naše lastne predstave o spolu tako internalizirane, da se niti ne zavedamo sporočil, ki jih posredujemo svojim otrokom. Lastnosti, ki so tipične za otrokov spol, so predmet pohval, če pa otrok stopi izven okvirjev, pa je mnogokrat kar hitro opozorjen in postavljen nazaj na svoje mesto. To imenujemo spolno specifična socializacija.

Tako se deklice spodbuja, da so empatične, skrbne, mirne in poslušne. Dečke se pogosto vzgaja bolj ciljno usmerjeno, spodbuja se več avtonomije. Manj pozornosti se namenja izražanju skrbi za drugega. Že en sam pogled na otroško igrišče nazorno pokaže, kako različna so pričakovanja do otrok glede na spol. Dečki pogosto kričijo, plezajo in divjajo, medtem ko so deklice znatno bolj tihe in umirjene. Dečka, ki bo brezglavo tekal naokrog, bodo mnogi označili za energičnega, deklico, ki bo počela enako, pa za podivjano. Starši tukaj igrajo poglavitno vlogo z nagrajevanjem ali discipliniranjem vedenja, ki po njihovem ni spolu primerno. To velikokrat počnejo nezavedno.

Otroci so primarne socializacije deležni v družinskem okolju. In prav družinsko ozadje ima na otroke največji vpliv. Naslednja oblika vzgoje - ki je tudi prva oblika institucionalne vzgoje - s katero se srečajo, je za večino vrtec. V vrtcu so spolne razlike po navadi malo manj opazne oziroma jih otroci ne zaznavajo tako močno. Na otroško igro v tem obdobju pogosto vpliva domače okolje in starejši sorojenci. Ni nenavadno, da se deklice, ki imajo doma starejšega brata, rade igrajo z avtomobilčki in obratno. Kljub temu se razlike že kažejo v spolno zaznamovanih oblačilih in igri.

Norveška raziskava, izvedena v 20 vrtcih, je pokazala, da so deklice večkrat pohvaljene glede zunanjega izgleda, še posebej, če je ta tipično dekliški. Dečkom so večkrat namenjene pohvale glede tega, kako močni in pogumni so. Rezultati so med drugim pokazali tudi, da zaposleni v vrtcu od deklic, v nasprotju z dečki, pričakujejo, da bodo pridno počakale na pomoč. Tako deklice postavijo v vlogo, kjer morajo biti pasivne in poslušne. Otroci že v vrtcu prepoznavajo določene barve spolno zaznamovano. Kljub temu otroci pogosto kršijo norme in se igrajo z igračami, ki so atipične za njihov spol.

Tudi diplomska naloga Brigite Klemenčič, narejena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je na vzorcu 12 otrok in njihovih vzgojiteljic raziskovala njihovo mnenje glede spola. Pri mnogih ta ni bil tako močno opažen, vendar so nekateri otroci menili, da fantje ne morejo nositi roza majic ali pa da za deklice ne bi bila primerna majica s potiskom tovornjaka ali športnika. Otroci so v skupini po navadi izbrali enega otroka istega spola, s katerim so se najraje igrali. Kljub temu pa so se vsi radi igrali med sabo. Večinoma so se vsi otroci strinjali, da so dečki veliko bolj glasni.

Otroci torej opažajo razlike med spoloma že v vrtcu. V obdobju odraščanja imajo odrasli pri vzgoji poglavitno vlogo in tako nosijo veliko odgovornost pri potrjevanju ali zavračanju spolnih sterotipov. Otroci pri teh letih kot spužve vpijajo odzive ljudi, s katerimi so obkroženi, in zato je potrebno spolno diskriminacijo ozavestiti. Kljub temu je to odvisno od vsake vzgojiteljice ali vzgojitelja posebej. Prva stopnja študijskega programa predšolske vzgoje na primer ne vključuje predmeta, ki bi se osredotočil izključno na problematiko spola in spolno specifične vzgoje.

Razlike med spoloma pa se z leti le še poglabljajo. Šola ni pri tem nobena izjema. Ker se bo v nadaljevanju veliko omenjalo učitelje, je na mestu opomba, da se bo zaradi lažje berljivosti v besedilu uporabljala oblika učitelj, ki je izrecno razumljena kot spolno nevtralna. Žensk je v učiteljskem poklicu občutno več, vendar se je zdelo, da bi z uporabo ženske oblike poklic le še bolj feminizirali.

Učitelj je ena izmed prvih avtoritet, s katero se bo otrok srečal, in nanjo, vsaj sprva, ni čustveno navezan. Na podlagi tega odnosa otrok ponotranji določena prepričanja o sebi in avtoriteti. Tako imajo te izkušnje pomembno vlogo tudi kasneje, ko bo zapustil šolsko okolje. Vplivajo na to, kako bo v prihodnosti izražal samega sebe.

Pri nas so učiteljev odnos do učenk in učencev ter spolne stereotipe v razredu v nekaj diplomskih in magistrskih nalogah že raziskovale študentke Pedagoške fakultete. Vendar pa večja raziskava na to temo v Sloveniji še ni bila opravljena. 

Desetletja sta se s spolno diskriminacijo v ameriških šolah ukvarjala zakonca David in Myra Sadker in objavila knjigo Failing at Fairness: How Our Schools Cheat Girls. Svoje raziskovanje sta kasneje skupaj s Karen Zittleman dopolnila v drugem delu z naslovom Still Failing at Fairness. V tem delu pišejo o razrednem kompromisu, ki ga učitelji sprejmejo, zato da lahko nemoteno vodijo pouk. Pozornost večinoma namenijo učencem, ki želijo sodelovati, in tistim, ki pouk motijo. Spolna diskriminacija, ki pri tem nastane, je subtilna in na prvi pogled neopazna. Nadaljujemo po glasbenem premoru.

Vmesni komad: Flight Facilities - Stand Still

Dobrodošli nazaj v oddaji Cicigan na Radiu Študent, kjer danes govorimo o pridnih puncah in pametnih fantih ter o tihem boju za naklonjenost učiteljev, ki se vsakodnevno odvija v naših učilnicah.

Otroke pri vstopu v šolo v prvi vrsti zaznamuje družbeni razred. Mojca Peček, Ivan Čuk in Irena Lesar so v dveh ločenih raziskavah ugotavljali povezave med učnim uspehom učencev in učenk ter izobrazbo njihovih staršev oziroma družbenim razredom, katerega del so. Dosežen nivo izobrazbe otrok pozitivno korelira z doseženim nivojem izobrazbe njihovih staršev. Torej višje, kot so izobraženi starši, večja je verjetnost, da bodo visoko izobraženi njihovi otroci. Raziskovalci ugotavljajo, da šola ne nadomesti primankljaja, ki ga otroci prinesejo iz domačega okolja.

Učitelji si ustvarijo subjektivne predstave o uspešnosti učencev na podlagi njihovega socialno-ekonomskega razreda. To pokažejo tudi rezultati raziskave, ki je proučevala povezavo med lastnostmi, ki jih pri učencih opazijo učitelji, in njihovo oceno učenčevega učnega uspeha. Najboljši učni uspeh imajo otroci, ki so jih učitelji prepoznali kot otroke bogatih staršev. Njihov uspeh je bil nekoliko boljši od običajnih otrok, vse ostale skupine – torej otroci iz nižjih slojev, priseljenci in Romi – pa imajo slabši učni uspeh. Pri tem moramo upoštevati, da ti rezultati sicer lahko ponazarjajo delno pristranskost učiteljev, vendar hkrati veliko vlogo igra tudi primanjkljaj učencev samih.

Pri nas je šola zasnovana kot prostor, kjer se srečajo otroci iz različnih kultur, družbenih slojev in narodnosti. Tako vsak otrok s seboj prinese določene predispozicije, ki vplivajo na njegov odnos do znanja. Otroci, katerih starši so imeli čas ali finančne zmogljivosti, da so jim brali in kupovali knjige, jih vodili na delavnice in predstave in se z njimi aktivno ukvarjali, bodo imeli v šoli veliko prednost. Tudi odnos do znanja doma ali pomoč pri domačih nalogah igra veliko vlogo. Otroci priseljencev so na primer že zaradi jezikovnih ovir staršev lahko v zaostanku.

V diskurzu o šoli in njenih uspehih in neuspehih ima pomembno mesto tudi spol. Milan Rogelj, ravnatelj osnovne šole v Krajnski Gori, svoj prispevek v Delu naslovi Fantje so manj uspešni. Pa so res?. V članku trdi, da je osnovna šola premalo prilagojena dečkom, da se ne morejo več potrjevati z dobrim delom in so nezainteresirani. Da je delo preobsežno in da dečki domačih nalog ne morejo delati tako dobro kot dekleta. Dečki naj bi imeli tudi veliko več odločb in dodatne strokovne pomoči.

Veliko deklic predstavlja idealne učenke, saj so pripravljene poslušati in z dvignjeno roko počakati, da bodo prišle na vrsto ter odgovorile na vprašanje učitelja. Vzgoja, ki so jo bile deležne pred vstopom v šolo, jih dobro pripravi na razredni red.

O moralni paniki, ki se je zaradi uspešnosti deklic sprožila v Ameriki, pišeta tudi Mencin Čeplak in Tašner. Zaostanek fantov v patriarhalni družbi namreč ogrozi idejo moške nadvlade, ki se je prej zdela samoumevna. V Sloveniji boljše rezultate deklice na primer dosegajo pri preverjanju bralne pismenosti. V raziskavi PISA leta 2018 so deklice dosegle 517 točk, dečki pa 475 točk. Slovenija se s to razliko tako uvršča v vrh držav OECD. Mnogi torej trdijo, da je šola narejena za deklice in da se v njej boljše znajdejo. O tem nam več pove doktorica Veronika Tašner, docentka za področje sociologije vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Izjava

Sadker in Sadker opozarjata, da so deklice zaradi svoje “pridnosti” deležne manj pozornosti učitelja, so manjkrat opažene in prejmejo manj pomoči ter izzivov. Šola jim sporoča, da je zanje dobro, če so pasivne, če sledijo pravilom. V nasprotju z njimi pa imajo dečki veliko več težav. Morda leži razlog v tem, da deklice dozorijo hitreje, ali pa je problem v socializaciji dečkov. Ponovno Tašner.

Izjava

Mencin Čeplak in Tašner problematizirata biološki determinizem kot opravičilo za nastale neenakosti. Ženske se je skozi stoletja dojemalo kot manj sposobne in še danes so tiste, ki v šoli dosegajo visoke ocene, označene za pridne, ne pametne. Danes se tako razloge za učno uspešnost žensk išče v anatomiji možganov. Kako drugače bi jim vendar uspel preboj na položaje, ki so bili ekskluzivno rezervirani za moške? Tak diskurz ni le napačen, ampak je tudi nevaren. Nekateri celo zagovarjajo, da bi morali dečkom zagotoviti kvalitetnejše poučevanje kot deklicam.

Pričakovanja do dečkov izven šole in med poukom se razlikujejo. To se izraža v obliki konflikta med zahtevo po poslušnosti in zadovoljevanja potrebe dečkov do vključenosti, slišanosti in izražanja svoje neodvisnosti. Tako se v šoli težje znajdejo in imajo z zahtevami razreda več težav. Bolj pogosto povzdignejo svoj glas, da dobijo pozornost učiteljev, ter večkrat zmotijo pouk. Pogosto so učenci tudi posedeni tako, da jih učitelji lažje nadzorujejo.

Ideja motečih učencev je tako zakoreninjena, da bodo učitelji za isti prekršek večkrat disciplinirali učenca. Zagrozili mu bodo s kaznijo, čeprav njegova sošolka eno klop za njim prav tako ne posluša in klepeta. Hkrati pa se kršenje pravil pri dečkih dojema kot del njihove narave. Učenka, ki bo motila pouk, bo zato bolj izpostavljena, saj krši konvencionale okvirov vedenja, ki so pričakovani za njen spol.

Sadker in Sadker sta med svojim opazovanjem razredne dinamike zabeležila štiri vrste povratne informacije, ki jo učitelji posredujejo učencem. Učitelji hvalijo, spodbujajo k popravljanju napak ali k nadaljnjemu delu, kritizirajo ali potrdijo narejeno s hitrim odzivom kot je “okej” ali “v redu”. V več kot polovici primerov se učitelji odzovejo s kratko povratno informacijo. Zakonca Sadker ta fenomen poimenujeta “okej” razred. Vendar niso vsi otroci deležni enake obravnave. Po njunih opažanjih dečki dobijo več in bolj kvalitetna navodila. Dečki, ki so med boljšimi učenci, dobijo več pohvale in navodil za še dodatno izboljšavo. Slabšim učencem učitelji namenijo več kritike, pomoči in spodbujanja. Deklice so, ne glede na šolski uspeh, bolj pogosto deležne hitre povratne informacije. So učenke v “okej” razredu.

Tako uspešni kot moteči učenci se torej večkrat znajdejo na radarju učiteljev. Dečki bodo s svojim sodelovanjem pogosto preglasili sošolce in kršili razredni red, pa za to ne bodo disciplinirani. Učitelji jim namenijo več povratnih informacij in časa. Deklice dobijo manj kritike ali navodil za izboljšanje. Vendar je povratna informacija, tako dobra kot slaba, za otroke pomembna, saj jim pomaga pri razvoju in jih pripravi na soočanje s kritiko v kasnejših življenjskih obdobjih. 

Spolna diskriminacija pa v šoli ne prihaja samo s strani učiteljev. Otroci za segregacijo poskrbijo kar sami. To lahko opazimo že z enim samim pogledom na učilnico ali šolsko jedilnico. Sploh pa je to opazno na šolskem igrišču. Deklice in dečki se pogosto držijo posebej. To je na določeni razvojni stopnji pri otrocih normalno in pričakovano, vendar težava leži drugje. Koliko šolskega igrišča zasede igrišče za nogomet in košarko, kjer se večinoma igrajo le fantje? Dečki tako dominirajo na igrišču, deklice pa se da opaziti na obrobju, kjer zasedejo manj prostora kot njihovi vrstniki. Občasno se kakšen otrok odloči prestopiti to nevidno mejo in se pridružiti prijateljem nasprotnega spola, vendar s tem tvega, da se bodo iz njega ali nje norčevali. Tudi nekatere deklice zanimajo igre z  žogo in naloga učiteljev je, da intervenirajo in poskrbijo, da vsak najde prostor zase.

Skupinska dinamika v šoli je lahko pogosto kruta. Pri dečkih se razvije močna kultura moškosti, kjer je izredno pomembna tekmovalnost. Ta lahko mnogokaterega učenca prizadene, ker ni kos svojim vrstnikom. Pri deklicah se z leti vzpostavi druga dinamika. Najprej se osredotočijo na vzpostavljanje in rangiranje prijateljic, kasneje pa se največjo vrednost začne pripisovati izgledu. Odrasli se tukaj spet pogosto ujamejo v past konformnosti spolnih stereotipov.

Zakonca Sadker ugotavljata, da je videz področje, kjer učenke od učiteljev dobijo veliko več pozornosti kot učenci. Nekateri izmed učiteljev se tega zavedajo, vendar deklice potrditev preko videza pri odraslih poiščejo same. Odrasli so vajeni deklicam namenjati več pohval glede njihove podobe in te se tako hitro naučijo, da je videz vrednota. Interakcije glede videza učiteljev z učenci so mnogo krajše ali pa se uporabijo kot iztočnica za neko drugo temo. 

Več o tem, kaj sledi po osnovni šoli, pa po glasbenem premoru.

Vmesni komad: Bonobo - Stay The Same

Poslušate Radio Študent na frekvenci 89,3 MHz, kjer smo pred tem komadom razmišljali o razlikah med spoloma in kako se te izražajo v učilnicah in na šolskem igrišču. Pojdimo zdaj naprej in poglejmo, kaj se zgodi, ko učenke in učenci zaključijo deveti razred. 

Izkušnje s šolo, interesi dečkov in deklic ter razlike v učnem uspehu vplivajo na odločitev glede nadaljnjega šolanja. V ozadju je vselej prisoten tudi družbeni razred, ki mu otrok pripada. Raziskave kažejo, da bodo bolj izobraženi starši otroke po navadi usmerjali k bolj dolgoročnim ciljem in nadaljevanju šolanja. Starši z nižjo izobrazbo pa bodo otroke spodbujali k bolj kratkoročnim ciljem oziroma k zaključku izobrazbe, ki jim bo čimprej omogočila zaslužek. Večjo vlogo pri tem igrajo vrednote in odnos do izobrazbe, ki ga imajo starši, kot pa njihov ekonomski kapital.

Hkrati je izbira nadaljevanja šolanja očitno spolno zaznamovana. Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije za šolsko leto 2018/2019 je na gimnazijah 61 % deklet. V srednjem tehniškem ali strokovnem izobraževanju je deklet 47 %, v nižjem in srednjem poklicnem izobraževanju pa je učenk 30 %. V poklicno in strokovno izobraževanje se v precej večjem številu vključujejo fantje kot dekleta. V letu 2018 se je v te programe vpisalo skoraj tri četrtine vseh fantov. Zakaj je temu tako, pove Tašner. 

Izjava

Tako učenci kot učenke torej tekom svojega šolanja prejemajo prikrita sporočila, kako se morajo obnašati, da bodo v življenju uspešni. Diskriminatorno vedenje učiteljev v razredu večinoma ne vpliva na učni uspeh učenk. Če pogledamo višje stopnje izobrazbe, je bilo po podatkih Statističnega urada RS leta 2017 v Sloveniji študentk skoraj 10 % več kot študentov, kar očitno kaže na to, da so ženske v šolskem sistemu uspešne. Ponovno Tašner.

Izjava

Poleg sistemskih ovir, s katerimi se srečajo ženske, je problem tudi v tem, da se deklice v učilnici ne izurijo v drugih veščinah, ki jih nujno potrebujejo za poklicno življenje. Koliko žensk bo tiho in pasivno sedelo v sobi, kjer so se moški pripravljeni izpostavljati in deliti svoje mnenje? Koliko jih bo težko sprejelo kritiko, ker te nikoli prej niso bile zares deležne? Po drugi strani pa se je treba vprašati, kako to vpliva na moške. Koliko fantov bo zaradi pogostega discipliniranja razvilo odpor do nadaljnje izobrazbe?

 

Vendar tukaj ne smemo izpostavljati učiteljev kot edinih krivcev za to dinamiko. O spolni diskriminaciji se govori vse več, vendar je del nas že toliko stoletij, da jo bomo težko izkoreninili čez noč. Učitelji in učiteljice se, tako kot vsi navadni smrtniki, ne morejo izogniti vsiljenim patriarhalnim načelom naše družbe. Problem leži tudi v učnih načrtih pedagoških fakultet, ki problematike spolne diskriminacije aktivno ne vključujejo v svoj predmetnik.

Izjava

Vse več ljudi se danes zaveda spolne diskriminacije in trudi otroke vzgajati v duhu enakopravnosti spolov. Tudi situacija v šolah ni tako črno-bela. Obstaja veliko asertivnih deklic, ki so se v razredu pripravljene dokazati, in veliko pridnih dečkov, ki mirno sledijo pouku. Mnogi učitelji se zavedajo nevarnosti predsodkov na podlagi spola. Ne sprejemajo kompromisov in dajejo velik poudarek na to, da se do vseh otrok v razredu vedejo pravično. Včasih pa si samo želijo, da bi lahko čim bolje izpeljali uro matematike. Čeprav to pomeni, da bodo pred tablo neprestano klicali moteče učence in tako držali mir v razredu. Hkrati pa moč učiteljev sega le toliko daleč, kolikor so jih na drugi strani pripravljeni pričakati starši. Prve ideje o tem, kakšen je naš svet in kako naj se znajdejo v njem, dobijo otroci prav doma.

 

O spolni diskriminaciji je za univerzitetno redakcijo Radia Študent pridno pisala Tara. 

Uvajala je Hana H., lektoriral Marko, snemal Seliš, bral pa Biga.

 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.