Ustavne in ravnateljeve presoje

Maja smo poročali o vprašljivem 57. členu slovenske ustave, v katerem je zapisano, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Financiranje zasebnega šolstva še vse do danes visi v zraku, ponujajo se vedno novi načini in ideje urejanja tega področja. V današnji oddaji bomo odprli alternativno ustavno dilemo glede zagotavljanja javne dobrine osnovnošolskega izobraževanja vsem prebivalcem Republike Slovenije. Na kratko: morda sprva zveni nepravično, da se obvezni del šolskega programa obravnava drugače v javni in zasebni osnovni šoli, izvzemši debato o nadaljnji kakovosti javnega šolstva. Sledi pa vprašanje: kako pravično pa je, da se dovoli dualistično obravnavo otrok in staršev? Zatorej sistematično osvetlimo nastali nered. V prvi polovici leta je vladna koalicija na civilno pobudo pričela z uresničevanjem 57. člena ustave. Civilna pobuda opozarja, da vlada navkljub sodbi ustavnega sodišča iz leta 2014 nadaljuje z ustavno sporno ureditvijo financiranja zasebnega osnovnega šolstva. Ustavno sodišče je glede tega vprašanja precej neenotno, kar kaže nekoliko drugačna ustavna presoja izpred dobrega desetletja. Jedro spora je financiranje obveznega, javno priznanega programa, ki ga država zasebnim osnovnim šolam pokrije zgolj delno.

Vprašanje financiranja je izrazito politično, javne razprave pa vse prej kot vsebinske, kot je to pokazala včerajšnja Tarča na nacionalni televiziji:

Izjava

Spor se je torej pričel z ustavno presojo. Ta večini v Državnem zboru ni ustrezala, zato so izglasovali dopolnitev 57. člena. Po predlogu strank Stranke modernega centra, DeSUS, Socialnih demokratov, Levice in Stranke Alenke Bratušek, bi bil Državni zbor tisti, ki bi odločal o financiranju zasebnega šolstva. Za dopolnitev 57. člena je potrebna potrditev dveh tretjin ustavnih sodnikov, nato pa še dvotretjinska potrditev Državnega zbora. Trenutno kaže, da bo predlogu zmanjkal en glas, neuradno bo to glas poslanca madžarske narodne manjšine. Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer tej dopolnitvi ostro nasprotuje. Meni, da je različna obravnava javnega in zasebnega šolstva diskriminatorna. Na prvo žogo bi se marsikdo lahko strinjal, a treba je pogledati pod površjem tistih nekaj stavkov, zapisnih v ustavi. Izenačitev javnega in zasebnega šolstva bi za nekatere pomenila diferenciacijo med otroki. Nekatere izbrane se bo tretiralo drugače kot ostale.

Poslušajmo, kaj je imela o tem povedati Alenka Bratušek na eni izmed vladnih sej, ko se je razpredalo o javnem in zasebnem šolstvu.

Izjava

Vpisni pogoji se od šole do šole razlikujejo, a imajo nekaj skupnih točk. Vse te skupne točke pa preprečujejo, da bi se lahko vsak otrok izobraževal na zasebnih šolah. Prvi element je veroizpoved. Kar nekaj slovenskih zasebnih šol je takih, ki sledijo verskemu nauku. Ta verski nauk je običajno krščanski. Sicer ne prepovedujejo vstopa nikomur, četudi je ta pripadnik druge vere. Če kandidat in starši spoštujejo veroizpoved šole, potem naj ne bi bilo omejitev za vpis otroka v takšno osnovno šolo. Vprašanje pa je, koliko bi to obveljalo v primeru prevelikega vpisa in kdo bi dobil prednost. Hiša otrok Dravlje, bolj znana kot Osnovna šola montessori, ima v primeru, da se vpiše več otrok kot predvideno, tri dodatne kriterije, po katerih izbirajo kandidate. Otrok, torej kandidat, mora imeti brata ali sestro, ki že obiskuje taisto šolo. Upoštevajo tudi predhodno obiskovanje vrtca, vključenega v mrežo Združenja montessori Slovenije. O izbiri pa presoja tudi ravnatelj. Povedano drugače: presoja bi najverjetneje temeljila tudi na veroizpovedi kandidata, saj tudi ta šola sledi krščanskim vrednotam. Podobno presojajo tudi v ljubljanski Osnovni šoli Antona Šuštarja, ki je del večjega krščanskega kompleksa, Zavoda svetega Stanislava. Osnovna šola v uradnem programu navaja, da se lahko vpiše vsak, dokler spoštuje krščansko veroizpoved šole. Ostalo naj bi bilo določeno z Zakonom o osnovni šoli. Kar je bizarno, glede na to, da imajo v osnovni šoli prakso zbiranja kandidatov prek razgovorov.

Glede na to, da se jih običajno vpiše več kot šola premore, morajo biti dodatni kriteriji izven omenjenega zakona. Po katerem kopitu torej izbirajo otroke? Podobno kot pri Hiši otrok lahko ugotavljamo, da del k presojanju o kandidatu prispeva tudi njegova veroizpoved. Nato pa še drugi element, ki preprečuje slehernemu otroku, da bi se vpisal v zasebno šolo. To je plačevanje šolnin in nadstandarda. Zasebne osnovne šole običajno zahtevajo prvo, nekatere pa dodatno še drugo. V primeru Osnovne šole Antona Šuštarja se šolnine plačujejo zaradi manka, ki nastane ob nepopolnem financiranju javnega programa. Plačevanje nadstandarda pa pomeni plačevanje razširjenega programa, ki ga državni denar ne pokrije. Spomnimo, da imajo zasebne šole poleg državnega denarja tudi svoje financerje. A omenimo tudi, da obvezni program, ki bi ga naj odslej država plačevala stoodstotno, ne sledi v celoti predpisanemu javnemu programu. Obvezni program v Osnovni šoli Antona Šuštarja obsega predmete, ki so predvideni v 28. členu Zakona o osnovni šoli. Temu pa sami dodajajo še svoje predmete, ki veljajo za posebnosti njihovega programa. Med posebne predmete vključujejo predmete Naravo in tehniko, Spoznavanje vere ter Vero in kulturo. Sicer predmeti v obveznem programu sledijo istemu učnemu načrtu kot javne šole, a so ti časovno skrajšani zaradi posebnih predmetov. Denimo slovenščine ima Osnovna šola Antona Šuštarja oseminšestdeset ur manj v primerjavi z javno šolo. Manko ur opravičujejo z ostalimi predmeti in projektnimi dnevi, v našem primeru je to umetnostni teden in razredne ure. Na račun tega lahko v celoti izvajajo religiozne predmete. In te naj bi prek stoodstotnega financiranja obveznega programa zasebnih osnovnih šol tudi financirali.

Skratka, vidimo lahko, da zasebna šola pravzaprav ne nudi mesta ravno vsakemu posamezniku. Pa naj bo to zaradi vere, denarja ali ravnateljeve presoje. Problem odpravljanja trenutnih protiustavnosti je v tem, da se povsem spregleduje potencialne neustavnosti obstoječe ureditve. Ustavno najbolj sporen je mehanizem diskrecijskega odločanja zasebnih šol o vpisu učencev in programsko naravnanostjo, ki med ključne pogoje za vpis na te šole izpostavlja versko usmerjenost.

Ravnatelje, šole in ustave je presojala vajenka Dagmar.