Vila izrojenica

Pozdravljeni v prvem delu oddaje o pravljicah, pripovedkah pa o sodobni otroški, trivialni, resni in nadvse poučni literaturi. Preden postanemo nečimrni in prepričani, da lahko naredimo vehementno potezo v razumevanju pripovedk za otroke od praveka do danes, naj povemo, da bo oddaja vsebovala le drobec tega, kar je o pripovedih za otroke mogoče doumeti. Vsakovrstne analize, ki so na tem področju nastale od zgodnjega 20. stoletja do danes, prečijo perspektive feminizma, strukturalizma, poststrukturalizma, literarne teorije, zgodnje psihoanalize in tako dalje. Vladimir Propp, strukturalist in verjetno vse do danes najbolj dosleden raziskovalec čarobnih pravljic, je starosta strukturalističnih in morfoloških metod raziskovanja. Folkloristični metodologi, denimo Aarne Thompson, so pravljice razcefrali na prevladujoče motive in podmotive pa glede na skupine bitij, ki v pripovedih nastopajo. Ena izmed skupin so na primer velikani, ki se potem kot po sistemu rodovnega drevesa razširijo podskupine velikanov, med katere sodijo, citiram po Mileni Milevi Blažić: “kanibali, velikanski velikani, čarovnice in drugi velikani”. Še naslednji, ki so se lotili pripovedi za otroke, so bili literarni teoretiki.

In prav na koncu v naš fokus priskaklja Bruno Bettelheim s knjigo Rabe čudežnega: o pomenu pravljic, ki je pravljico nataknil kot čepico na glavo freudovske psihoanalize – po njegovem razumevanju otroci ob branju razrešujejo svoje potlačene travme, izživijo svoje strahove, na junake projicirajo svoje pogoltne nagone, ki jih navdajajo s krivdo. Freuda je bral dokaj samovoljno in pravljice tudi, zaradi česar so reveža potem iztepali prizadevneje kot perzijske tepihe spomladi. Ampak, kljub vsemu, možakar je naredil za svoje obdobje izjemen preboj. Otrokom je podelil moč lastnega branja in razumevanja, dal jim je mesto uživalca in potrošnika pripovedk, ki je zmožen ob besedilu kovati lastne pomene. Obenem pa od tedaj pravljice niso le za moralni pospešek in za poduk o vrlini, ampak predvsem služijo kot nek obešalnik za otroške projekcije in identifikacije.

Bettelheim sam spregovori takole: »Spoznal sem, da velik del književnosti, ki naj bi razvijala otrokov um in osebnost, za to nalogo ni primeren, saj ne vzpodbuja in privzgaja tistih sposobnosti, ki jih otrok za premagovanje težkih notranjih problemov najbolj potrebuje. Velika večina tako imenovane »otroške književnosti« skuša bodisi zabavati bodisi učiti ali pa oboje. Toda večina teh knjig je po vsebini tako plitva, da nam ne more dati ničesar bistvenega. Če hoče zgodba obogatiti otrokovo življenje, mora spodbujati njegovo domišljijo, mu pomagati, da razvija svoj razum in da si pojasnjuje svoja čustva; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. Navezovati se mora na vse dele njegove osebnosti, priznavati jim mora vso resnost, hkrati pa spodbujati otrokovo zaupanje vase in v svojo prihodnost.”

Ljudska pravljica v svoji najbolj primordialni obliki je prostor take obogatitve, meni Bettelheim. Pri tem seveda poškili na eno oko in se ne posveti ravno dejstvu, da so bile ljudske predloge že tisočkrat spremenjene in obledele, preden so srečale pero bratov Grimm ali pa v slovenskem primeru Janeza Trdine. Psihološki problemi odraščanja so po njegovem narcistična razočaranja, ojdipov kompleks, tekmovalnost med brati in sestrami, strah pred izničenjem in smrtjo starša. Pogosto se na istem mestu za otroka pojavita strah in želja, sla po uničenju in krivda. Pripovedke tem otrokovim sunkovitim silam čustvovanja podelijo snov in strukturo pa tudi prostor “varnega izživljanja”.

Lahko se na primer prostodušno identificirajo z Metko, ki čarovnico porine v peč in se obenem heheta - reši se grozeče prevlade, ki jo imajo odrasli nad njenim življenjem in smrtjo. Otroci starše često doživljajo kot junake in antijunake, a obenem hočejo proč: “Mami, sovražim te,” po drugi strani se jokavo stiskajo v edinem naročju, ki jim daje uteho in občutek, da zmorejo preživeti. Hude ambivalentne situacije so za otroka precej obremenjujoče. Bettelheim predloži, da otrok potrebuje predvsem nasvete v simbolični obliki: Ni pripravljen na soočenje s svojimi hudimi težnjami, ki jih ne razume, le silovito občuti, varno pa se mu zdi projicirati svoje občutke na Groznega Gašperja, ki svojemu bratu grozi: “Ubil te bom, ti ušivec,” ali Jurija Murija, ki “ha odrasli, zdaj pa imate,” pobere šila in kopita in gre v Afriko. Ali pa na Sneguljčico, ki od zlobne mačehe pobegne v gozd, kjer so dobra bitja, ki niso kot naši kruti malomarni starši. In pa na Kljukca s strehe, ki se ne meni za nobeno družbeno konvencijo in požre se, kar vidi, na primer tuje štrukeljce in ničesar ne plača.

Najde se v Žogici Nogici, ki jo od doma odnese zmaj, iščeta pa jo dedek in babica z bobnom in lajno, v Zvezdnici Zaspanki, ki vsako jutro zamuja, je nepočesana in z umazanimi ušesi, zato Boter Mesec zagodrnja “Kazen mora biti vzgojna” in jo čisto samo samcato vrže na Zemljo. Razumejo stisko malega veverička v pravljici Svetlane Makarovič, ki ne more skakati kot druge gozdne živali: “Kako je bil veveriček razočaran! Pa še mama Puhanka se je na lepem začela jokati, ko ji je postalo jasno, da njen Čopko ne bo tak kot druge veverice.”

Otrok se identificira v delih - včasih tudi v antijunakih. Določene pravljice zbujajo strah in moralni gnus, svoj čas na primer Pika Nogavička, češ, sedaj bodo pa vsi otroci skakali po okenskih policah in na ramenih nosili konje, dandanes pa ta strah vzbuja Grozni Gašper, ki je konsistentno objesten, žaljiv, poreden in precej zabaven otrok. Otrok se torej identificira samo v delih in hipoma neko specifično notranje dogajanje pripne na določen lik ali situacijo. Identifikacijsko migrira od lika do lika, včasih sanjari, da je hudobnež ali vsemogočnež, ki svet preplavi v povodnji, Piko in Groznega Gašperja pa opazuje z neke hrepeneče distance - pozna mikavnost in grozo tega, da se ne podrejaš družbenim konvencijam.

V tem se v resnici tudi mečujejo mnenja strokovnjakov: Bettelheim na primer trdi, da otrok z domišljijo rešuje svoje nezrele tendence in se s tem korakoma udružblja. Podobno meni Boris A. Novak: “Pravljice so na svetu zato, da otroci na sebi lasten način znotraj svojega doživljajskega obzorja razumejo, kaj je dobro in kaj zlo.” Otrok naj bi torej svoje gube notranjepsihičnega izvihal navzven in s pravljico umestil svoje težnje - še tako grozeče - na neko mapo realitete in jih tam podredil dominaciji vedno bolj razumnega jaza. Obenem pa spoznal, kako postati mož vrline. A po drugi strani je to vsiljevanje odrasle logike v otroško razumevanje – če obrnemo drugače, so morda pravljice za otroka privlačne zato, ker mu omogočajo, da obrne hrbet principu realitete in se posveti sebi oziroma celo tistim plastem sebe, ki se najbolj upirajo vzgojnemu pritisku realnosti. Alenka Goljevšček v delu Pravljice, kaj ste? tako ugotavlja: “Oddih od disciplinskega pritiska realitete da [otroku] možnost, da se egocentrično potopi v svet, ki se ravna po principu užitka. Pravljice so za otroka osrečujoče ne zato, ker mu pomagajo urejati njegov notranji kaos, ampak nasprotno, ker mu ga pomagajo vzdrževati. V svetu pravljic lahko nekaznovano izživi vse tisto, kar mu načelo realnosti sicer strogo prepoveduje.”

Tako. Kaj je bolj res - iščejo v pravljicah zaslon pred realnostjo ali so pripovedi v resnici vadnica za odraslost?  Izkaže se, da je za otroke red nasilen, a kaos pogosto nasilnejši. Bettelheim je na primer iz svojega opusa povsem izrezljal Hansa Christiana Andersena. Konci njegovih pravljic so nesrečni, kar v otrocih pušča bolečino in nemir. Zdi se, da so voljni svojo psiho popeljati v svet, ampak le, če stezica vodi po poti red-kaos-red. Dogodivščine upora so varne, če konec prinese pomiritev. Podobno je s posnetki na youtubeu ali s kričečimi knjigami, ki sicer otroke fascinirajo z odvratnostjo, nasiljem ali eksplicitnostjo, a puščajo psihološko težo.

Vrednost pravljic je v torej tem, da eksistencialne probleme nakažejo koncizno, zgoščeno, brez odvečnosti. Otrok razume smisel, ker je preprost in dovolj opeharjen za razne hiperbole, metaforično poigravanje in večplastne osebnosti. Svet pravljice je izčiščen, osebe niso toliko značajske, kolikor so le tipske reprezentacije. S tem seveda otroške zgodbe na stežaj odprejo vrata tudi negativni stereotipizaciji: Ženske čakajo poroko, moški jezdijo k njim v odrešitev, stari možje pišejo knjige in se gladijo po košatih brkih, črnci živijo v kolibah, Indijanci skakljajo okrog ognja. To je mogoče eden izmed izzivov sodobne književnosti za otroke: kako obenem zagristi v negativne stereotipe, otrokom pa še naprej omogočati, da imajo na voljo svet zgodb, ki je dovolj preprost, da ga razumejo in obvladujejo. O tej zagati in še čem v drugem delu oddaje.

V drugem delu oddaje pa se bomo posvetili temu, da pripovedi za otroke zavzemajo neko strukturno mesto v družbah po renesansi, ki ni najpomembneje odvisno od njihove mitološko–čarobno–novelistične pojavnosti. Razmislili bomo o glasovih, ki naznanjajo trivializacijo literature za otroke. In prav tako, ali ne gre morda za retrivializacijo - da ne zaidemo prezgodaj v nepotrebno reminiscenco o klenih, starih zgodbah za otroke. Našo namembnost mogoče še najlepše oriše Slavko Pregelj v monografiji Otrok in knjiga iz leta 2003:

»Kot vemo, je tržno gospodarstvo odločno poseglo na slovenski knjižni trg. Uredniki po založbah plezajo gor in dol po krivuljah ponudbe in povpraševanja. Iščejo tržne niše in morajo vdano poslušati predavanja strokovnjakov, ki o literaturi praviloma ne vedo skoraj nič. Vedo pa, kaj da so ljudje danes pripravljeni plačati oziroma kaj menda iščejo. Kakšen mora biti format knjige, kakšna barva ovitka ter koliko delov naj ima. Toplim zgodbam je odklenkalo. Dobro in zlo sta družno odšla v maloro. Hrepenenja in druga črevca se valjajo povožena na velecestah v prihodnost. Zdaj je čas oprijemljivih zadev, o katerih še ni preveč knjig. Govorite otrokom o pijanih ločitvah, smrti, drogah, sociali, nasilju in praznem bogastvu. S knjigami naj stopajo v trdo življenje, ne pa v oblačke cvetja, nežnosti in neoprijemljivega. Tako se avtor nenadoma znajde v posebnem položaju. Z lopato zasuva tržno nišo, ki so mu jo odkrili prodajniki, in pri tem zdrsne s poti, ki mu jo je sicer kazala ustvarjalna potreba. To počne zelo zagreto. Zato niti ne opazi, da včasih zasipava tudi vse dobro, zaradi česar smo v preteklosti ob njegovem imenu metali čepice v zrak in morda zavistno škrtnili z zobmi.«

Tržna logika torej spreminja pravljično in pripovedovalsko krajino. Plod tega je po eni strani razmah književnosti za otroke in mladino ter knjižne police, kjer se kar naenkrat znajdeta Orjaški ligenj Zefa ali Kačji človek Vipero, ki manko smisla kompenzirata z barvami in slikami pošastnih hobotnic. Ob njih že npr. platnice Dahla in Ingoliča izgledajo kot sivolasi knjižni pradedje. Na drugi strani pa nastajajo mnogoštevilne zgodbe o strpnosti, drugačnosti, sprejemanju otrok z razvojnimi motnjami itd., ki so prav poseben trend znotraj žanra otroške in mladinske literature.

Spremljamo lahko večtirni razvoj književnosti za otroke, izmed katerih sta nam dve tirnici nekoliko bolj zanimivi. Ena od njiju je eksplicitnost in kričavost literature, ki tudi precej veselo cveti v prodaji in ki naslavlja vse, kar otroke dejansko privlači: pošasti, strahovi, brizgajoča sluz, nagci, misterij, nasilje, fekalije, maščevalnost. Nekaj, kar je mogoče v paketu novodobne znanstvene fantastike za otroke, je v resnici “ponovna tradicionaliazcija”, povratek k temu, kar so pravljice nekoč že bile. Andrej Ilc poudarja, da so bile ljudske pripovedke brutalnejše, bolj nazorne, krute, seksualno odkrite, dokler niso bile označene kot neprimerne za meščansko moralizirajočo vzgojo otrok 19. stoletja.

Drugič, žanr, ki se bohoti in je tudi interesanten, so otroške knjige za starše. Sem bomo prištevali knjige, ki na primer govorijo o otrocih z avtizmom, umivanju zob, šoli, otrocih s hendikepom, in ki so napisane kot pripovedi za otroke, torej s slikami in besedilom, obenem pa povsem izpustijo otroški pogled na svet. So neka apologija ali uvajanje v svet, kjer bo “vse bolje”. Gre za dokaj splošen pogled, kjer je otrok ekvivalent gradbenemu kamnu prihodnosti - u, da ga le dobro klešemo. V vsem tem nas zamami, da bi pripovedi za otroke videli kot žanr, ki vedno prehiteva ali zamuja. A najprej napravimo stopicljaj v preteklost.

Pripovedke so bile vedno dejavnost, vezana na dom, zapiše Blažić. Platon v Simpoziju in Gorgiasu piše, da »ženske zgodbe pripovedujejo varuške z namenom, da zabavajo in strašijo otroke«. Zapisovanje ljudskih pravljic so otvorili v renesansi, leta 1550 je v Benetkah izšla zbirka pripovedi z naslovom Prijetne noči, ki jih je pisec Giovanni Straparola večinoma vzel iz izročila. Po podobnem kopitu izide tudi knjiga Pentameton leta 1634 v Neaplju in za tem - od naštetih verjetno najvplivnejša - leta 1697 v Franciji drobna zbirka osmih pravljic francoskega akademika Charlesa Perraulta, prav tako po ljudski predlogi. Po mnenju Ilca so bili s tem delom dani  standardi za razvoj otroške literature. Alenka Goljevšček pravi, da je imel Perrault “zgleden pripovedni ton, dokaj zvest ljudskim izvirnikom”. Ilc ga po drugi strani  obtožuje hudega prepada med originali in pripovedno sterilnostjo: “Folkloristično predlogo je bilo treba prečistiti, prirediti in predelati, tako da se je spremenila v nekakšen družbeni kodeks vzgojnih priporočil in predpisov, v skladu s katerim naj bi se vedli mladi,” zapiše.

Perraultova predstava o vlogi, ki naj bi jo imele ženske v družbi, je na primer precej bolj omejena od tiste v zgodbah, ki so jih ustvarjale njegove sodobnice, dame s francoskega dvora, npr. Madame D’Aulnoy. Junakinje njegovih pravljic so praviloma lepe, uglajene, marljive, ubogljive, čakajoče na možaka, ki jih bo poročil. Vrhunec prisvajanja folklornega gradiva pa verjetno predstavljajo Otroške in hišne pravljice romantičnih učenjakov Jacoba in Wilhelma Grimma, ki so izšle dobro stoletje po Perraultovi zbirki, leta 1810.

Bratoma Grimm se je posrečilo oblikovati tako rekoč idealni tip knjižne pravljice za vzgojo meščanskega otroka, zapiše Ilc. Vložila sta veliko napora, da sta izvirne elemente iz poganskih oziroma predkrščanskih obdobij ter fevdalizma, ki so jih temeljito spremenili že Francozi, še enkrat radikalno predelala in priredila v skladu z moralo in vrednostnim sistemom vzpenjajočega se nemškega meščanstva pa tudi lastnimi moralnimi predstavami in predsodki. Tako je njuna zbirka dejansko postala konsistenten »vzgojni priročnik«, ki je otroke obeh spolov zadnji dve stoletji dobrodušno navajal na trdno določene vloge v meščanski družbi.

Kasneje je bila objavljena historično-kritična recenzija prve zbirke Grimmovih pravljic iz Olenberškega rokopisa iz leta 1810, ki je razkazala njuno svobodno “izboljševanje prejetega gradiva”. Črtala sta vse pohujšljivo, skrivnostno, grozeče in ustvarila praktičen, racionalen pravljični svet, ki bralcem suflira moralo. Resnični vzpon knjižne pravljice tako prinese odkritje otroštva in s tem pomembnosti vzgoje kot dejavnosti, ki iz barbarov dela civilizirane gospode. Tako za »meščanske« raziskovalce, npr. Junga, Bettelheima, Wittgensteina, kot za »novolevičarska« Fromma in Blocha je najvišja norma, ki jo je treba pri vzgoji doseči, prilagajanje individuuma družbi in svetu, pri čemer gre prvim za prilagajanje dani meščanski družbi, drugim pa za subverzijo obstoječega in za prilagajanje svobodnejši in boljši družbi prihodnosti. V obeh primerih naj bi pravljice močno, če ne celo odločilno sodelovale pri izgradnji ustreznega orientacijskega in vrednostnega sistema v otroku tako, da mu pomagajo urediti notranjo zmedo.

O tej “novolevičarski” potezi “prilagajanja otrok svobodnejši in boljši družbeni prihodnosti”, kar pomeni prilagajanje na nek pogojni ideal, malo kasneje. Za zdaj naj omenimo še to, da je tudi v slovenskem zapisovanju pripovedi za otroke nekaj zanimive in hecne cenzure. Najljubša nam je poteza Frana Saleškega Finžgarja. Zbirka arabskih pravljic Tisoč in ena noč in v njej Zgodba o Kamaralsamu iz Kaledana in princesi Bandur iz Kitajske je na svoji evolucijski poti od orientalno-islamske variante potrebovala približno petsto let, da se je evropeizirala v različnih nacionalnih izvedbah. V slovenski se je pravljični motiv izgubljenega in ponovno združenega para znašel v kristijanizirani inačici - Finžgarjevi Makalonci iz leta 1961 (prva izdaja l. 1945). Avtor je našel zanimive rešitve - bigamijo Kamara Al Zamana, kjer arabska princesa Badur vstopa tudi v homoseksualni odnos z njegovo drugo ženo, je rešil z navezanostjo slovenskega moškega na mater.

Prva skupna noč po poroki slovenskih likov Petrusa in Makalonce torej ohrani prvotni poligamni značaj, in sicer takole: “Makalonca je legla in trdno zaspala. Petrus je sedel ob njej, snel materin prstan in si ga ogledoval: Oj ljuba moja mati, ko bi ti vedela, kod se potika tvoj Petrus. Do solz ga je ganila misel na mater.” Andrej Ilc prav iz tega pojava napravi enega izmed svojih najmočnejših argumentov. Otroške pravljice in pripovedke so kot pol zasušen plastelin - obstaja nekaj temeljnih motivov, ki pa se potem oblikujejo po palcu tistega, ki snov najbolj odločno vtisne po svoje.

Ilc potem malo časti svobodo starodavnega pripovedovalca, pri katerem ni manjkalo netabuizirane spolnosti, brutalnih prizorov, smrti in grobega humorja. “Šlo je za enega najbolj demokratičnih in subverzivnih žanrov,” zavzdihne. Nam se tudi to ne zdi najbolj res. Precej klasična ljudska pravljica je na primer tale iz Gorenje vasi v Mirni na Dolenjskem: »Ženske niso ustvarjene iz Adamovega rebra, ampak iz pasjega repa. Kajti, ko je Bog Adamu vzel v spanju rebro, da bi Evo ustvaril, je skočil k njemu pes in mu kost vzel in požrl, predno ga je Bog ujel za rep in mu ga utrgal. Ker mu ni kazalo ubogega Adama prikrajšati še za eno rebro, je ženo ustvaril kar iz pasjega repa! Od psa so podedovale lepo lastnost, da rade bevskajo; lepe pasje lastnosti – zvestobe do svojega gospodarja – pa žalibog niso vse podedovale.«

Hm. Če se lotevamo pripovedništva iz toliko smeri, naj osvetlimo še, kar že ves čas obljubljamo. Otroška literatura, ki je ubrala smer “prilagajanja spremembi”. Je to morda oksimoron? Gre za pripovedno obliko, kjer pripovedovalec vzame neko zavozlano družbeno čakro, npr. avtizem, homoseksualnost, telesni hendikep, debelost. Potem napiše zgodbo, katere edino sporočilo je: to je okej, o da, normalno, zelo normalno.

Primer tega je zgodba Žan je drugačen: zgodba o dečku z avtizmom. “Zakaj neprestano joče? Zakaj se ne pusti objeti? Zakaj se nikoli ne nasmehne?” se sprašuje knjižica. “Žan je drugačen od drugih otrok. Noče se igrati z njimi. Ne govori,” poudarja. “Mamica je vedela, da je Žan drugačen od drugih otrok, a mu ni znala pomagati.” Na koncu se izkaže, da je Žan dober v matematiki in kljub vsemu lahko najde mesto v družbi. Še dobro. Gre za to, da je edini zaplet v slikanici ta, da ima otrok avtizem. Večina otrok se je seveda že srečala s kakšnim “drugačnim otrokom”, karkoli naj že to pomeni. A ta knjiga zelo nazorno konstruira stereotipni svet avtista, o čemer piše Darja Zaviršek v knjigi Hendikep kot kulturna travma. Motnja je dosti bolj družbena kot biološka ali razvojna. Zanimivo je, da se zdaj že otroška literatura - slutimo, da še najbolj zato, ker nudi uteho staršem, da bo nenormalno postalo sprejeto - loteva distinkcije. Pri čemer predšolski otroci, ki jim je knjiga namenjena, nikakor niso dorasli razumevanju motenj avtističnega spektra. Stvar je v tem, da hočemo svet, kjer bodo drugačni otroci sprejeti. Za to pa moramo vedeti, kdo so ti drugačni otroci in na kakšen način naj bodo sprejeti, vse to pa z najboljšim namenom.

In za podobno reč gre pri zgodbi “Očka” v Cicibanu, katere poanta je zgolj in samo ta, da ima punčka Ana dva očeta. Za najbolj oziroma edini špasen del te pripovedi so poskrbeli desni iskalci zarote na Novi24, ki so po njej planili kot zajci po zeljnati glavi in jo obgrizli malo tu in malo tam, iz tega pa  sestavili čudovite konse, na primer: “Oči Danči peče, Očka Tjaž poriva, Ana kriči.” In zabetonirali svoj sum, da nam bodo pedri zdaj zdaj nategnili otroke.

Kakorkoli, v resnici gre zgodba nekako takole: Ana ima dva očka. Očka Danči ima rjave lase in rjave oči. Očka Tjaž ima rjave lase in modre oči. Vsi trije gredo v mesto, očka Danči pije kavo, očka Tjaž jé burek. Za kosilo ta očka speče pečenko, drugi očka skuha špagete. Zvečer jo eden obleče v pižamo, drugi pa jo pokrije in potem gredo spat. Zopet, pravljica nima zapleta, razen homoseksualnosti. Če bi bila to zgodba o heteroseksualnem paru z otrokom, ne bi bila niti pogojno zabavna - pač živijo, jedo, spijo. Kar pomeni, da je edini izvor čudenja gejevski par, kar pa nadalje pomeni, da otrokom, ki se še uvajajo v svet normalnega in čudnega, homoseksualnost predstavimo kot pravljični moment. Pač včasih pade raketa, včasih se Pika Nogavička bori s požarom, včasih pa ima kdo dva očka. V  dobri veri, da bodo nekoč sprejemajoči odrasli, jim pred njihovim časom povemo, kako dolgočasna je strpnost.

O tem spregovori pisateljica Lila Prap: “Pri odpiranju otroške literature za vse mogoče teme bi se verjetno morali vprašati, ali so vse teme primerne za vse starosti otrok ali pa v želji po pretiranem seznanjanju tudi najmlajših otrok le-te samo obremenimo z zadevami, ki pravzaprav ne sodijo v svet njihovih prvih vtisov o njih samih in svetu, ampak bolj med nerešene dileme in probleme odraslih. Lahko se namreč zgodi, da v želji narediti že najmlajše s pomočjo zabavnih in poučnih slikanic nadvse tolerantne in odgovorne dosežemo ravno nasprotni učinek.”

To je vse.