Biološka zdravila

Biološka zdravila

Oddaja

Pozdravljeni v oddaji znanstvene redakcije Frequenza della Scienza. Danes bomo govorili o nekoliko specifični temi znotraj polja zdravstva, o kateri pa ni dosti znanega. Predstavili vam bomo biološka zdravila in govorili o boleznih, ki so jih ta zdravila omogočila zdraviti ali vsaj lajšati njihov potek.

Biološka zdravila – dve preprosti besedi, ob katerih si vsak predstavlja nekaj drugega. Kljub predponi »bio« v imenu biološka zdravila niso prav nič »eko«, so pa zato tesno povezana z naprednimi biotehnološkimi postopki, ki temeljijo na tehnologiji rekombinantne DNK. Prav slednji bomo v prvem delu oddaje namenili tudi največ besed.

Omenjena zdravila kljub splošnemu nepoznavanju javnosti niso nič tako zelo novega. Preboj v razvoju bioloških zdravil se je zgodil v osemdesetih letih. Leta 1982 smo dobili prvo biološko zdravilo – rekombinantni inzulin. Danes pa imamo že mnogo bioloških zdravil, s katerimi smo dosegli znaten napredek pri zdravljenju raka in drugih težko ozdravljivih bolezni.

Tehnike za pridobivanje zdravil biološkega izvora, poznamo že dlje časa. En način pridobivanja takšnih zdravil je s tehniko fermentacije oziroma biokatalize na primernih gojiščih. Ta se odvija s pomočjo mikroorganizmov ali ustreznih encimov, na ta način pa pridobivamo antibiotike, steroide in vitamine. Drugi način pridobivanja zdravil biološkega izvora je z izolacijo naravnih učinkovin iz rastlin in živali,  na primer  prašičjega inzulina.

V osemdesetih so za zdravljenje pritlikavosti prvič uporabili humani rastni hormon, ki so ga izolirali iz posmrtno odstranjenih človeških hipofiz. Ker so za samo nekaj zdravljenj potrebovali deset tisoč hipofiz, so kmalu ugotovili, da je tovrsten pristop ne samo izredno drag, temveč zaradi možnosti prenosa patogenov in prionskih beljakovin tudi nevaren. Zato so za izolacijo naravnih učinkovin v osemdesetih letih razvili tretji, najnovejši način pridobivanja sodobnih bioloških zdravil, tehnologijo rekombinantne DNK.

Tehnologija rekombinantne DNK je postopek, s katerim pridobivamo proteine oziroma beljakovine, ki predstavljajo sodobna biološka zdravila. To so hormoni, encimi, citokini, cepiva in monoklonska protitelesa, katerih glavna prednost je njihovo ciljano delovanje. Vsaka učinkovina se namreč po vstopu v sistemski obtok organizma veže tako na tarčno vezavno mesto kot tudi na mnoga druga mesta. Prav vezava na mnoga druga neciljana mesta  povzroča številne neželene učinke in zmanjšuje učinkovitost zdravljenja. Sanje raziskovalcev in raziskovalk so seveda odkritje zdravila, ki bi se vezalo samo na točno določeno tarčo oziroma zgolj na željeno vezavno mesto. Nove tehnologije izdelave bioloških zdravil so pripeljale še korak bližje k dosegu tega cilja.

Čeprav imajo različne tarče, vsa biološka zdravila delujejo po treh principih. Lahko se preprosto vežejo na ciljane receptorje. Tako delujejo denimo inzulini, nizkomolekularni heparini, epoetini, ter vnetni dejavniki interferoni in interlevkini. Drugi princip zdravljenja je, da z rekombinantnimi proteini nadomestimo manjkajoče snovi v telesu, denimo z encimi in dejavniki strjevanja krvi. Zdravila pa delujejo tudi na tretji način, in sicer z vezavo tistih človeških proteinov, ki jih telo proizvaja v preveliki količini. Takšna je denimo vnetna molekula TNF-alfa.

Kot smo že povedali, pridobivanje sodobnih bioloških zdravil temelji na tehnologiji rekombinantne DNK. Oglejmo si pobliže, kaj to sploh pomeni. Pri postopku rekombinantne DNK izoliramo točno določen gen oziroma segment DNK, ki je sposoben proizvajati zdravilno učinkovino. Ta gen nato vnesemo v nek organizem, ki bo  proizvajal željen protein. Kot smo že omenili, so ti proteini zdravilne učinkovine, ki nato delujejo na točno določna mesta v telesu.

Najpreprostejši organizmi, ki lahko proizvajajo željene proteine so bakterije, običajno Escherichia Coli. Z minimalno spremembo bakterijskega genoma bo ta bakterija sama proizvajala tudi naš protein, ki ga na koncu lahko izoliramo in uporabimo v medicinske namene. Vendar pa bakterije niso sposobne izvajati posttranslacijskih modifikacij. To so manjše spremembe na proteinih, do katerih pride po zaključeni sintezi na ribosomih in so ključnega pomena za njihovo funkcijo. Spreminjanja proteinov po sintezi so nekoliko bolj sposobne glive, a daleč najbolj primerne so sesalske celice. O tem nam več pove profesor s Fakultete za farmacijo, doktor Borut Štrukelj.

Izjava

Izolacija pridobljenega proteina je zahteven postopek. Preden dobimo končni produkt  moramo protein še filtrirati do sterilnosti in odstraniti morebitne patogene. Zaradi občutljive strukture jih ne moremo sterilizirati pri visoki temperaturi in tudi zato je pomembno, da biosinteza poteka pod natančno določenimi pogoji. Vse našteto otežuje ponovljivost procesov in prenos dela na industrijsko raven.

Najbolj izviren pristop uporabe tehnologije rekombinantne DNK vsekakor predstavlja gensko zdravljenje, pri katerem v celice tkiva vnesemo spremenjeno DNK. Tako so recimo osebam, ki jim primankuje encima lipoprotein lipaza preko virusa vgradili nove gene in tako omilili njihovo bolezen.

Poleg tehnologije rekombinantne DNK z ekspresijskimi sistemi in genskim zdravljenjem poznamo še dva načina pridobivanja bioloških zdravil. Eden je uporaba transgenih živali, ki pa je zaenkrat zaradi neraziskanosti in nepredvidljivosti živega organizma redko uporabljena metoda.

Najpomembnejši način pridobivanja bioloških zdravil pa temelji na tehnologiji hibridomskih celic, s katerimi pridobivamo monoklonska protitelesa. V imunskem odzivu sodeluje namreč tudi vrsta belih krvničk, ki proizvaja protitelesa kot odgovor na prisotnost različnih antigenov.

Različne vrste belih krvničk, natančneje limfociti B, tako proizvajajo protitelesa proti različnim antigenom. Pri pripravi bioloških zdravil moramo najprej pridobiti limfocite B, ki tvorijo protitelesa proti željenemu antigenu. Pridobimo jih iz miške, v katero smo vnesli hoteni antigen. Limfocite B nato iz miške odstranimo in jih združimo z rakasto celico plazmatko. Na ta način ustvarimo tako imenovano hibridomsko celico. Hibridomska celica ima lastnosti obeh celic in jo zato lahko gojimo na specifičnem gojišču, na katerem nato proizvajajo protitelesa proti točno določenemu antigenu.

Protitelesa moramo še dodatno prilagoditi, s čimer zmanjšamo odziv človeškega telesa nanje. Tako lahko ustvarimo specifične skupine protiteles, ki jih imenujemo monoklonska protitelesa.  Uporabljajo se za tarčno zdravljenje različnih rakavih in vnetnih obolenj.

Z biološkimi zdravili je farmacija nedvomno naredila velik preboj. Seveda pa ni vse tako rožnato. Poleg visokih stroškov, zahtevne tehnologije izdelave in težavne izvedbe industrijskih procesov, glavno bojazen predstavlja imunogenost. Imunogenost je sposobnost snovi, da izzove imunski odziv. Ker so biološka zdravila zelo velike molekule - proteini, vedno obstaja možnost, da jih bo telo prepoznalo kot tujek in sprožilo močan, včasih življenjsko ogrožujoč, imunski odziv. Pri tem pride do tvorbe protiteles, ki jih proizvajajo limfociti B.

Kot že omenjeno je pomembna pomanjkljivost bioloških zdravil njihova občutljiva proteinska struktura. Vsaka še tako majhna sprememba okolja lahko povzroči, da se protein drugače zvije in izgubi svojo nativno konformacijo. Na voljo je tako kar nekaj tehnoloških postopkov, s katerimi poskušajo izboljšati lastnosti bioloških zdravil. S pripenjanjem manjših molekul nanje poskušajo zmanjšati odziv imunskega sistema, jih zaščititi pred prebavnimi encimi in podaljšati njihovo razpolovno dobo.

Sodobna biološka zdravila so precej nova generacija zdravil, zato je šele pred kratkim postalo aktualno vprašanje poteka patentov. Patent biološkim zdravilom poteče po dvanajstih letih od njegove prijave. Klasičnim zdravilom po drugi strani patenti večinoma potečejo po dvajsetih letih, zato lahko takrat na tržišče vstopijo njihovi generiki.

Generiki so zdravila, ki so  tako po strukturi kot po farmakokinetičnem profilu identična originalnemu zdravilu. Razlikujejo se lahko le v proizvodnih procesih in pomožnih snoveh, sicer pa ustrezajo vsem zahtevam o varnosti, učinkovitosti in kakovosti. Generikom ni potrebno opravljati zahtevnih kliničnih študij, zato ocenjujejo, da je njihova cena približno za petino nižja od cene originatorja. Končno ceno določenega zdravila in delež, ki ga krije zdravstveno zavarovanje, pa določa država.

Pri bioloških zdravilih pa ne poznamo klasičnih generikov, ker je nemogoče izdelati strukturno identičen protein. Kot nam pojasni doktor Štrukelj:

Izjava

Zakaj je tako težko izdelati strukturno identičen protein, natančneje pojasni doktor Štrukelj.

Izjava

Uvedba razreda tako imenovanih biološko podobnih zdravil je torej birokratska rešitev zagate farmacevtskih podjetij. Biološki generiki morajo dokazati potrebno bioekvivalentnost, torej da so enako oziroma še bolj učinkoviti od originalnega. Največja razlika s klasičnimi generiki je, da morajo vsa biološka podobna zdravila najprej prestati drage klinične študije. Zato njihova cena ni veliko nižja od cene prvotno patentiranega biološkega zdravila. Posledica je, da biološka zdravila v velikem delu sveta zaradi svoje visoke cene niso dostopna.

Izjava

Prvo podjetje v Sloveniji, ki se je vključilo v proizvodnjo bioloških podobnih zdravil, je Lek Sandoz. Več nam je o tem povedal doktor Štrukelj:

Izjava

Zaradi bližajočega se poteka patentov mnogih bioloških zdravil je torej v prihodnosti pričakovati porast bioloških podobnih zdravil. Slednja pa od svojih originatorjev ne bodo imela bistveno nižje cene.

 

Dobrodošli nazaj v oddaji Frequenza della Scienza, kjer danes govorimo o bioloških zdravilih. V prvem delu oddaje smo  spregovorili o njihovem razvoju in postopkih pridobivanja. Sedaj pa vam bomo razložili, kako so biološka zdravila spremenila potek zdravljenja številnih bolezni in izboljšala kakovost življenja bolnikov.

Razvoj bioloških zdravil je omogočil velik napredek v poznavanju imunskega in hormonskega sistema v zadnjih dvajsetih letih. Za tarčno zdravljenje z biološkimi zdravili so namreč primerne predvsem bolezni, ki so povezane s specifičnimi komponentami imunskega ali hormonskega sistema. Zato se uporabljajo za zdravljenje rakavih obolenj, kroničnih vnetnih procesov, motenj v delovanju hormonskega sistema in avtoimunskih obolenj.

Na področju zdravljenja raka so biološka zdravila prinesla nesluten napredek. Njihova uporaba preprečuje nastanek raka, zavira njegovo rast in zmanjšuje stranske učinke drugih zdravil. Katere skupine zdravil se uporabljajo, nam je povedala doktorica Janja Ocvirk z Onkološkega inštituta Ljubljana.

Izjava

Tarčna biološka zdravila delujejo na natančno določena mesta v rakavi celici. Njihov razvoj se je pričel v devetdesetih letih, omogočilo pa ga je boljše poznavanje celičnih procesov, ki so vpleteni v razvoj rakave celice. Procesov, ki jim omogočajo preživetje, nenadzorovane delitve in zasevanje. Tarčna zdravila delujejo namreč neposredno na te procese v celici in jih zavirajo.

Poznamo več različnih tarč, na katere takšna zdravila ciljajo. Vse tarče pa so povezane s celičnimi signalnimi potmi, ki so v rakavi celici prekomerno izražane in omogočajo nenormalno proliferacijo, preživetje, zasevanje in tvorbo žilja. Celične signalne poti se začnejo na površini celice z receptorji, za njihovo boljše razumevanje pa bomo najprej razložili samo strukturo receptorjev.

Nasprotno od vsakdanje predstave, receptorji niso nekakšni pasivni prejemniki informacij na površini celic. So transmembranski proteini, katerih naloga je prenesti informacijo iz okolja v notranjost celice. Receptorji so sestavljeni iz zunajceličnega, transmembranskega in znotrajceličnega dela. Na zunajcelični del se vežejo ligandi, ki si jih lahko predstavljamo kot molekule, ki sodelujejo pri prenosu informacij znotraj telesa.  Vezava liganda aktivira receptor, ki signal prenese preko svojega transmembranskega dela skozi celično membrano in aktivira znotrajcelični del, ki deluje kot encim. Aktiviran encim nato sproži aktivacijo znotrajcelične signalne poti in končen odgovor celice.

Različne skupine tarčnih zdravil zato lahko delujejo na različne dele receptorjev. Najpomembnejši skupini receptorjev, na katere delujejo tarčna zdravila pri zdravljenju raka, sta EGFR in VEGFR.  Povezana sta s proliferacijo celic in razrastom žilja v rakavem tkivu.

Zunanji del receptorja je hkrati tudi mesto delovanja skupine tarčnih zdravil, ki jih imenujemo monoklonska protitelesa. Monoklonska protitelesa so sicer komponente imunskega sistema, pridobljena z rekombinantno tehnologijo pa predstavljajo tudi učinkovita tarčna zdravila. Vežejo se na zunanji del specifičnega receptorja in z zasedanjem tega dela preprečujejo aktivacijo signalnih poti. Monoklonska protitelesa tako blokirajo rast, proliferacijo in zasevanje rakavih celic, zavirajo rast rakavega žilja in celo sprožijo propad rakavih celic.

Kot omenjeno, znotrajcelična komponenta receptorjev deluje kot encim, ki aktivira znotrajcelične signalne poti. Neposredno na ta del deluje druga vrsta tarčnih bioloških zdravil imenovanih male molekule, ki zavirajo delovanje encima in ustavijo signalno pot. O uporabi tarčnih zdravil, monoklonskih protiteles in malih molekul, nam več pojasni doktorica Janja Ocvirk.

Izjava

Poleg tarčnih zdravil za zdravljenje raka uporabljamo tudi imunoterapijo. Kot je že omenila doktorica Janja Ocvirk, imunoterapija ne deluje na rakave celice, temveč spodbuja naš lasten imunski sistem, da se bori proti raku.

Citokini so široka skupina majhnih signalnih molekul, ki uravnavajo delovanje imunskega sistema. Za zdravljenje raka uporabljamo med drugim citokine interlevkin 2, interlevkin 11 in interferon alfa, ki se vežejo na skupino belih krvnih celic, kjer s povečanjem njihove aktivnosti izboljšajo našo odpornost. Uporabljamo jih pri zdravljenju napredovalega malignega melanoma, nekaterih rakih ledvice, limfomih in levkemijah, kjer do sedaj ni bilo učinkovitega zdravljenja. Več o imunoterapiji pove doktorica Ocvirk:

Izjava

Med citokine uvrščamo tudi nekatere rastne dejavnike, ki stimulirajo rast krvnih celic in preprečujejo nastanek anemij. Anemije so pogost zaplet pri zdravljenju raka, pa tudi pri drugih boleznih, na primer pri ledvični odpovedi. Zaradi zlorab v športu je v tej skupini bioloških zdravil najbolj poznan hormon eritropoetin, ki poveča nastajanje rdečih krvnih celic. Poznamo pa tudi biološka zdravila, ki povečajo število belih krvničk in posledično izboljšajo obrambno sposobnost našega telesa.

Biološka zdravila tako povečajo učinkovitost drugih zdravil, ki se uporabljajo pri zdravljenju raka, izboljšajo preživetje bolnikov in njihovo kakovost življenja. Ob tem velja poudariti, da na področju zdravljenja gastrointestinalnih tumorjev pred prihodom bioloških zdravil sploh ni bilo učinkovitega zdravljenja. Doktorica Ocvirk:

Izjava

Čeprav je zdravljenje usmerjeno zoper rakave celice, še vedno ni popolnoma specifično. Tarče, na katere delujejo tarčna zdravila, so v rakavih celicah izražene v večji meri, vendar pa so skoraj vse do neke mere izražene tudi v normalnih celicah. Zato tarčno zdravljenje ne more biti povsem brez neželenih učinkov.

Izjava

Ena najpogostejših bolezni, ki se izrazi zaradi pomanjkanja hormona inzulina, je sladkorna bolezen. Že omenjeni rekombinantni inzulin je bil celo prvo biološko zdravilo in predstavlja prelomnico pri zdravljenju sladkorne bolezni. Skoraj povsem je nadomestil inzulin pridobljen z izolacijo iz trebušne slinavke prašičev in krav, ki je bil pred tem edina poznana terapija sladkorne bolezni. Biološka zdravila, ki omogočajo boljše uravnavanje sladkorne bolezni danes predstavljajo obsežno skupino. Bolnikom močno olajšajo nadzor ravni glukoze v krvi in jim omogočajo daljše obdobje brez zapletov, povezanih s sladkorno boleznijo.

Biološka zdravila se uporabljajo tudi za zdravljenje motenj v rasti. Pomanjkanje rastnega hormona pri otrocih in mladostnikih vodi v motnje rasti, ki jih blažimo z dodajanjem biološkega zdravila rekombinantnega rastnega hormona. Uporablja se lahko pri vseh otrocih z izrazito nizko rastjo in tudi pri posameznikih s kromosomskimi motnjami. V zadnjem času pa je rekombinantni rastni hormon postal razvpit zaradi zlorab kot je na primer doping v vrhunskem športu.

Pogosta bolezen, zlasti pri ženskah v menopavzi, je osteoporoza. Gre za napredujočo bolezen kosti, ki je posledica porušenega ravnovesja med izgradnjo in razgradnjo kostnine, sicer normalnega procesa stalne remodelacije kostnine. Izrazi se s krhkostjo kostnine in posledično pogostimi zlomi. Biološka zdravila lahko preprečujejo razgradnjo kostnine in upočasnijo potek bolezni. Znano pa je tudi biološko zdravilo, ki povečuje izgradnjo nove kostnine in zavre napredovanje bolezni celo pri posameznikih, ki so že utrpeli osteoporotične zlome. Le-to se pogosto uporablja tudi za pospešitev celjenja kostnih zlomov pri športnih poškodbah, ko se bliža tekma, pri kateri poškodovani “MVP” ne sme izostati.

Predstavili smo le nekaj endokrinoloških bolezni, pri katerih so biološka zdravila spremenila zdravljenje in bolnikom olajšala vsakdan. Omenili smo, kako izkušnje iz hospitalega okolja s pridom izrabljajo in zlorabljajo v vrhunskem športu. V nadaljevanju bomo predstavili tudi zdravljenje vnetnih in avtoimunskih bolezi, pred tem pa sledi glasbeni premor.

 

Na frekvenci 89,3 MHz še vedno poslušate oddajo Frequenza della Scienza, v kateri danes govorimo o bioloških zdravilih in njihovi uporabi. Spregovorili smo že o zdravljenju raka, v nadaljevanju pa bomo govorili o zdravljenju avtoimunskih bolezni.

Biološka zdravila se namreč uporabljajo tudi pri zdravljenju kroničnih vnetnih procesov. Medtem ko je akutno vnetje zaželjen obrambni mehanizem našega telesa, kronično vnetje izčrpava naš imunski sistem in povzroča okvare tkiv. Do kroničnega vnetja lahko pride, če se akutno vnetje ne pomiri, ali če pride do napake pri uravnavanju imunskega odgovora. Obrambne celice se odzivajo na vnetne agense, ki so lahko poškodovane celice, drugi patogeni organizmi, rakave celice ali celo lastne zdrave celice, če jih prepoznajo kot tujek. Proces pa je uravnavan s številnimi kompleksno prepletenimi posredniki vnetja. Vnetne dejavnike povezuje serija zaporednih biokemijskih reakcij in aktivnosti obrambnih celic, ki sodelujejo pri zaščiti telesa.

Dolgoživi makrofagi so pogosto razlog za dolgotrajno vnetje. Makrofagi so obrambne celice imunskega sistema, ki se nahajajo v tkivu in imajo sposobnost fagocitoze. To pomeni, da lahko zaobjamejo in razgradijo celice, ki jih prepoznajo kot tuje. Poleg tega pa, kot smo že omenili, izločajo citokine, ki privlačijo druge vnetne celice. Dolgotrajna prisotnost makrofagov v tkivu pa vodi v neneheno lokalno vnetje in poškodbo tkiva.

Kronično vnetje je značilno za številna bolezenska stanja. Vzrok zanj so lahko virusi, bakterije, antigeni iz okolja, različni alergeni ali avtoantigeni pri avtoimunskih boleznih. V primeru avtoimunskih bolezni imunski sistem prepozna lastne celice kot tuje in v tkivu povzroči kronično vnetje.

Najbolj znane bolezni avtoimunskega izvora, ki jih spremlja kronično vnetje, so astma, revmatoidni artritis, Chronova bolezen, ulcerozni kolitis, revmatična polimialgija, multipla skleroza in druge. Biološka zdravila delujejo protivnetno na način, da blokirajo delovanje posrednikov vnetja. Posredniki vnetja so že omenjeni citokini, ki uravnavajo iztirjen odgovor imunskega sistema.

O zdravljenju avtoimunskih bolezni z biološkimi zdravili smo se pogovarjali z doktorico Sašo Šega Jazbec z Nevrološke klinike v Ljubljani. Zanimalo nas je, katere avtoimunske bolezni na področju nevrologije danes že lahko upočasnimo z biološkimi zdravili.

Izjava

Obrambne celice imunskega sistema v vnetišču sproščajo številne citokine, ki spodbujajo vnetje. Ob tem pa nastajajo tudi močno reaktivne kisikove spojine, ki dodatno povzročajo poškodbe patogenov in z njimi okuženih celic. Pri kroničnem vnetju  te reaktivne kisikove spojine poškodujejo tudi celice zdravega tkiva. Posredniki vnetja so zlasti citokini TNF-alfa, interlevkin 1 in interlevkin 6, ki predstavljajo tarčne molekule večine bioloških zdravil.

V splošnem biološka zdravila ciljano zaustavijo delovanje omenjenih citokinov in tako preprečijo trajanje vnetnega odziva. Vnetni procesi se zaustavijo in sledi obnavljanje poškodovanega tkiva. Doktorico Sašo Šega Jazbec smo vprašali, kaj je ključna razlika med biološkimi in klasičnimi zdravili.

Izjava

Primer avtoimunske bolezni s kroničnim vnetjem je multipla skleroza, ki prizadane osrednje živčevje. Imunski sistem napade in razgrajuje mielinske ovojnice živčnih celic, kar upočasni ali celo zaustavi prevajanje informacije po živčnem sistemu. Bolezen se pojavlja v zagonih, ki so lahko močnejši ali blažji. V uporabi so zdravila, ki zavirajo imunski sistem, kot so kortikosteroidi in citostatiki, vendar pa imajo veliko neželenih učinkov.

V zadnjih letih so se za učinkovita pri zaviranju bolezni izkazala prav biološka zdravila. Zanimalo nas je, na kakšen način biološko zdravilo deluje pri zdravljenju multiple skleroze.

Izjava

Multipla skleroza je pri nas najpogostejša avtoimunska bolezen živčevja. Bolezen se najpogosteje pojavi med dvajsetim in petdesetim letom, lahko pa tudi prej. Enako kot velja za vse avtoimunske bolezni, tudi pri tej še ne poznamo načina zdravljenja, ki bi vodil do popolne ozdravitve. Predvsem je pomembno, da so obdobja mirovanja bolezni čim daljša. Doktorico Sašo Šega Jazbec smo povprašali, kakšni so rezultati zdravljenja multiple skleroze z biološkimi zdravili.

Izjava

Kot že omenjeno so biološka zdravila zelo draga, njihova cena lahko doseže tudi do nekaj sto tisoč evrov letno. Več nam o kontekstu  stroškov in učinkovitosti zdravil pojasni doktorica Ocvirk z Onkološkega inštituta.

Izjava

Na internetu lahko izbrskamo mnoge primere večinoma neuradnih, torej neupoštevanih primerov ekonomskih analiz stroškovne učinkovitosti teh zdravil. Nekatere med njimi se denimo zanašajo zgolj na merilo ekonomske produktivnosti bolnikov in nižanja stroškov njihovega zdravljenja. Katere kriterije upoštevajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, smo povprašali vodjo Oddelka za zdravila Jurija Fürsta.

Izjava

Ekonomski vidik zdravila torej ni edini kriterij pri upoštevanju dostopnosti, močno je vezan tudi na kriterij same učinkovitosti. V Sloveniji dostopnost tako ni vezana na socio-ekonomski status bolnikov in bolnic, dokler imajo ti sklenjeno zdravstveno zavarovanje.

Seveda pa pogoji za dostop do takšnih zdravil, kot tudi do čisto osnovnih klasičnih zdravil, niso enaki po vsem svetu. V večini sveta, tudi v državah tako imenovanega prvega sveta, zdravila niso dostopna vsem, saj so pogojena z dostopnostjo do zdravstvenega zavarovanja. Kjer zavarovanje ni javno urejeno, je sklenitev slednjega močno odvisna od od socio-ekonomskega položaja in materialnega stanja samih prebivalcev oziroma večinoma zgolj državljanov. V državah, kjer zdravstveno zavarovanje ne obstaja, pa je dostopnost do zdravil nasploh odvisna od humanitarnega dušebrižništva donacij.

Za konec smo Jurija Fürsta iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije vprašali, kako je njihovo financiranje urejeno v naši državi.

Izjava

Biološka zdravila obetajo veliko, vendar še nismo na cilju. Z vedno bolj natančnim znanjem o vzrokih zelo raznolikih bolezni in raka se bližamo tudi ključu do njihove ozdravitve. S tem zaključujemo zadnjo februarsko oddajo znanstvene redakcije. K ponovnemu poslušanju vas izjemoma vabimo čez štiri tedne.

Oddajo smo pripravili Fran, Andrea, Urša in Teja.

Urednikovala je Teja.

Brala sva Tatjana in Čeh.

Tehniciral je Linč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.