Šola za nedoločen čas

O povezanosti šole in dela je v 19. stoletju razmišljal filozof in edukacijski teoretik John Dewey, v tridesetih znani ekonomist John Maynard Keynes, v 21. stoletju pa se nanju in mnoge druge avtorje naslanja monografija Prihodnost šole v družbah dela brez dela, ki je bila nedavno izdana na Pedagoški fakulteti. Posvetili se ji bomo v pričujoči oddaji, za potrebe katere smo se pogovorili s Slavkom Gabrom, enim od urednikov zbornika, izrednim profesorjem na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in bivšim ministrom za šolstvo.  

Stara dilema je torej obujena, ker nov čas narekuje spremembe na trgu delovne sile, nova pojmovanja dela, in korak za njim capljajoč - novo šolo. Če je Dewey delo postavil za središče pedagoškega procesa, tega ni napravil zaradi obrtniške uporabnosti, temveč zato, ker delo podružblja – kar je bilo prej storjeno v družinah, mora biti sedaj opravljeno v šolah. Učenci se morajo ob vsakdanjih opravilih naučiti o materialih, načinih dela, se socializirati in podrediti družbenim normam. Delo ima torej prvenstveno vzgojni namen. Če se kasneje ta vzročnost te povezave obrne, Keynes na pragu nove dobe že pogleduje v čas brez dela, kjer bo človek, citiramo, “soočen s tem, kako naj odsotnost nujnih ekonomskih problemov prelije v svobodo.”

To je problem, ki ga obujamo danes, ko se marsikatera Keynesova teza uresničuje. Mezdno delo v sodobnosti izgublja na množičnosti: 47 odstotkov ameriških delavcev naj bi se v naslednjih desetletjih srečalo z avtomatizacijo njihovega poklica. Misel, ki se ji posvečamo iz nuje ali le iz radovednega kukanja v bližnjo prihodnost, pa je sledeča: kako spremeniti šolo, ki korenini v industrijski dobi in po artikulaciji priznanega sociologa Cristiana Lavala predvideva spontano poroko šolanja s trgom dela? Šolanje še vedno uživa status moratorija, iz katerega se zvrhano polni vednosti lansiramo v delovno razmerje. A ob visoki brezposelnosti, nestabilni prihodnosti mladih in vse bolj razširjeni sumničavosti do pridige meritokracije je trdnost institucije vprašljiva. Šola kot institucija je zamajana: na eni strani s spremenjenim družbenim konsenzom o šolanju in delu, na drugi strani z visoko individualizacijo otroštva in namembnostjo šolanja. Durkheim se obrne v grobu.

Za šolo torej obstaja nekaj poti. Neoliberalni pritisk na šolanje je v tem trenutku jasen in očividen. Dovolj je, da poprimemo kakšen dokument izobraževalne strategije, kakršen je na primer Evropa 2020 in najbolj aktualna izhodišča za nov Zakon o visokem šolstvu. Kar najdemo tam, je specifična usmerjenost v inovacije in razvojni potencial šole.  Bolj kot vednost bo štel izobraženec, ki fleksibilno vstopa v delovno polje, inovira brez predaha, potrošniku boža srce, odpira denarnico in omogoči še en dobičkonosni krog.

Po drugi strani se teoretiki, kakršen je na primer Laval, otepajo ekonomizma in poskušajo izobraževanje vrniti v razsvetljenstvo – k vednosti, ki je pojmovana kot vrednota na sebi, onkraj vsake instrumentalizacije. Učenec, ki z občutkom naravne sreče recitira Katula!

To so seveda le krajci na kontinuumu možnosti, v resnici pa se šola že zdaj obrača v hibridne oblike: splošna vednost v ravnotežju s praktično, usmerjanje na trg delovne sile, a obenem tudi predajanje temeljnih, bazičnih znanj. Dela in šole seveda ne moremo misliti le v tem izoliranem dualizmu. Obenem je potrebno zapopasti mnogoterost šolske vloge za družbo; od socializacije do medgeneracijske solidarnosti in ustvarjanja družbene vezi - tako imenovanega »skupnega imaginarija družbe”, ki je grajen v šolah. Nadalje do temeljev znanja, potrebnih za sobivanje in demokracijo, možnosti za napredek, inovacije. In nazadnje šolo še vedno videti kot trmasto poslanko enakih možnosti in pravičnosti.

Z vse večjo povezanostjo šole in gospodarstva se spodmika tudi postulat šole. Vzpostaviti se mora ob novih realnostih – negotovih delovnih razmerjih, razpadli korelaciji med uspešnim šolskim delom in dobro službo, ob novih načinih življenja in z mislijo na življenje onkraj mezdnega dela – v tako imenovanem tretjem sektorju.

O tem, kakšni so v našem času horizonti edukacije, smo se pogovarjali s Slavkom Gabrom, enim od urednikov prej omenjene monografije. Najprej o tem, zakaj so se izdaje lotili prav zdaj:

IZJAVA

Nadalje o tem, kako avtorji percipirajo prihodnost odnosa med šolo in poklicnim usposabljanjem, o splošni usodi delovne sile in o neoliberalnem tiščanju v stare, preživete vzorce:

IZJAVA

Šole za zdaj zamujajo z inoviranjem družbenih razmerij, a v mislih in projektih se že izrisuje mogoča prihodnost šole:

IZJAVA

IZJAVA

Najsvetlejši up je torej na strani šole kot križanca med različnimi smisli in racionalnostmi, v pogledu na šole, ki bi postale središče skupnosti in v katerih bi nastajali novi modeli sobivanja v lokalnem okolju.

So vprašanja, ki ostajajo na tej poti premisleka - kljub zadržanem vizionarstvu pričujoče monografije se štiriletni politični mandati v večini še vedno iztekajo v reformah kratke sape ter v novih in novih razpravah o “pomembnosti izobrazbe za demokracijo”, “izobrazbi za strpnost, za spoštovanje različnosti”. Te dikcije tokrat menjamo za bolj pogumne poglede v prihodnost - ki pa so tudi bolj spekulativni. Ali bodo novi modeli sobivanja vendarle diktirali nek nov tip racionalnosti, ki bo inoviranje cenil višje od klasične vednosti in načitanosti, je eno od vprašanj, ki se ponuja v danem kontekstu.

Nadalje bo verjetno ob krčenju mezdnega dela čedalje več pedagogike vrnjeno v domet otrokovega doma - starševski anganžma za šolsko delo bo večji, zagotovo se bomo spogledovali z več zasebnimi šolami in s pogostejšim domačim izobraževanjem. Porodilo pa se bo tudi vprašanje, kako braniti stare zmage na okopih enakosti, z novimi igralci, starši srednjega razreda. Vse to bo vsekakor vredno misliti z novim razmerjem med delom in prostim časom, med delom in izobraževanjem. In vse to se bo porajalo ob novi šoli, ki bo obstajala v času nedoločenosti.

Pisala je Lucija Klun.