Kaj pa čezmorske frke?

Če ste pri sredinih Akademskih 15 pogrešali novice iz tujine, bo danes oddaja Kaj pa univerza zapolnila vaš manko. V naslednje četrt ure bomo potovali čez Sredozemsko morje do palestinskih in izraelskih univerz ter se vprašali, zakaj Netanjahu podpira mavrično obarvano podobo izraelske države.

Skočimo kar direktno v vrelo morsko vodo. Izraelski minister za izobraževanje, rabin Rafi Peretz, je v začetku julija v intervjuju povedal, da podpira spreobračanje gejev s pomočjo terapije in da je tudi sam v preteklosti izvajal takšne poskuse spreobrnitve spolne usmerjenosti. Na njegove izjave so letele številne kritike, nekoliko nepričakovano tudi s strani predsednika vlade Benjamina Netanjahuja. Ta je povedal, da izraelska vlada ne deli Peretzevega mnenja, in zatrdil, da bo njihov šolski sistem še naprej sprejemal vse otroke, ne glede na spolno usmerjenost.

Kako je mogoče, da predsednik vlade, ki se politično parčka z mnogimi strankami skrajne desnice, predsednik ene izmed njih je tudi omenjeni minister za izobraževanje, nasprotuje takšnim konzervativnim stališčem? Na to je mogoče kaj hitro najti odgovor, saj je finta seveda v tem, da Netanjahu posredno brani pogoje za nadaljnji obstoj izraelske okupacije in s tem svoje oblasti.

Trenutno teče dvainsedemdeseto leto od razglasitve izraelske države, katere vlada se je tekom časa posluževala različnih strategij legitimacije v očeh mednarodne skupnosti. Ena bolj izpostavljenih strategij v zadnjem času je tako imenovani pinkwashing oziroma ustvarjanje predstave o Izraelu, posebej pa Tel Avivu kot oazi za geje, lezbijke in sorodne identitetne skupine. Ker pa se to uporablja kot učinkovit način prikrivanja okupacijskega nasilja, se takšno predstavo o Izraelu vedno bolj jemlje z rezervo. Enega večjih podvigov v okviru te strategije predstavlja na primer letošnja Evrovizija, ki so jo mnogi bojkotirali v okviru kampanje Bojkot, dezinvesticija in sankcije proti Izraelu za pravice Palestincev.

Netanjahujeva želja, da bi se od Peretzevih homofobičnih izjav oddaljil, je v tem kontekstu smiselna, saj gre preprosto za nekoliko bolj premeteno strategijo, ki ima v končni fazi isti cilj kot Peretzeva, in to je ohraniti in širiti izraelsko državo. Medtem ko bi Peretz rad izrabil svojo funkcijo ministra za izobraževanje za to, da bi zatiral homoseksualnost, ker bi s tem uresničil konzervativne sanje o večji rodnosti, bi Netanyahu rad izraelsko državo najprej upravičil v očeh mednarodne skupnosti s pinkwashingom. Medtem pa bi za mavričnimi kulisami izvajal militaristično zatiranje vseh, ki so mu v napoto pri ekspanziji Izraela.

Ni pa to edina strategija v kulturni sferi, ki se je sionisti poslužujejo. Za doseganje svojih političnih ciljev posegajo tudi v akademsko sfero, v kateri poteka boj za svobodo gibanja intelektualcev ter varnost zaposlitve na palestinskih univerzah. Na najstarejši univerzi na Zahodnem bregu, to je območje deljene izraelske in palestinske uprave, so bili v zadnjem času prisiljeni odpustiti 7 profesorjev, ker jim izraelske oblasti niso želele obnoviti vize.

Gre za Univerzo Birzeit, na kateri so že marca letos doživeli vdor izraelskih sil v predavalnice in aretacijo treh študentov. Spomnimo, da avtonomija univerz, tudi slovenskih, vključuje avtonomijo prostorov univerze, v katere državne sile, kot je policija, ne smejo vstopiti brez dovoljenja rektorja. Univerza Birzeit se sicer predstavlja kot prostor, v katerem oblikujejo intelektualce, ki posledično oblikujejo palestinski narod.

Radovednost je med pripravo tega prispevka pripeljala do ogleda nekaj predstavitvenih posnetkov izraelskih in palestinskih univerz. V obeh primerih je do neke mere poudarjena etnična pripadnost, ki pa se razlikuje predvsem v čustvenem tonu. Ton, v katerem je predstavljena Univerza Birzeit, je tako bolj melanholičen in zasanjan: posnetek.

Na drugi strani Univerza Tel Aviv začne z veliko bolj energičnim tonom, ki bi ga lahko zamešali s filmskim napovednikom. Vsebinsko je pri različnih oglasih za telavivsko univerzo več poudarka na privabljanju tujih študentov in podjetništvu v nasprotju z birzeitskimi intelektualnimi vrednotami in zavezanostjo povezovanju palestinske skupnosti: posnetek.

V predstavitvi Univerze Tel Aviv je izstopal tudi izraz chutzpa. Gre za poprej negativno zaznamovano besedo, ki je označevala predrzno osebo. Ob prehodu izraza v podjetniški svet pa je drzna oseba postala pozitiven označevalec. Vsekakor je čutiti močno razliko v tem, kako se univerzi kažeta navzven, saj odražata materialne in duhovne razmere, v katerih delujeta.

Pomembna ovira v akademski sferi, ki je produkt okupacije, je tudi prepoved, ki preprečuje Palestincem iz Gaze, da bi študirali na Zahodnem bregu, in obratno. To sta namreč dve med seboj ločeni palestinski ozemlji, vsako od njiju pa se spopada z notranjimi delitvami in konflikti ob mejah z Izraelom. Zaradi številnih ovir, ki jih postavlja izraelska oblast, so lani med palestinskimi diplomiranci zabeležili skoraj 80-odstotno brezposelnost.

Palestinske civilnodružbene skupine na drugi strani že od leta 2004 pozivajo k bojkotu izraelskih akademskih ustanov. V zadnjem mesecu je gibanju Bojkot, dezinvesticija in sankcije oziroma BDS uspelo odvrniti pomembno evropsko združenje za duševno zdravje od tega, da bi v Izraelu organiziralo svojo glavno konferenco. Poročanje o tem rezultatu pritiskov s strani gibanja BDS kaže na to, da gre za največji uspeh gibanja v akademski sferi do zdaj. Toda gibanje čakajo še večji podvigi, o čemer se lahko prepričamo že samo, če pogledamo, koliko je Evropska unija vložila v izraelske raziskovalce v zadnjih letih. Naložba znaša že čez 700 milijonov evrov.

Toliko mailov, da bi se skoraj poslovila z “Lep pozdrav”, je danes spisala Hana R.