KAJ PA ŠE VEČ PROTESTOV

Protesti za povišanje plač zaposlenim in odpravljanje anomalij v javnem sektorju se ne dogajajo samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu. Preteklih nekaj tednov je bilo zelo pestro v Severni Ameriki, natančneje v Zahodni Virginiji, kjer so se na ulice množično odpravljali ne samo učitelji, pač pa tudi drugi javni uslužbenci ter študentje. Protesti so se končali v torek, ko so se sindikalni predstavniki zmagoslavno postavili pred množico in razglasili zmago. Na koncu so dosegli petodstotno zvišanje plač za učitelje, prav tako pa petodstotni dvig plač za vse javne uslužbence. Dobili so obljubo, da bo vlada oblikovala skupino, ki se bo  ukvarjala posebej s težavami javnega zavoda za zaposlovanje, ki zagotavlja zdravstveno varstvo za javne uslužbence. In najpomembneje, dosegli so vsaj enoletno zamrznitev povečevanja stroškov zdravstvenega zavarovanja. .Pot do zmagoslavja pa ni bila ravno enostavna. Samo ozadje tega boja ima namreč kar nekaj zapletov. Najbolje bo, da si celotno zadevo pogledamo od začetka do konca. Vse skupaj se je začelo precej nedolžno. Iniciativa za protest je prišla na koncu lanskega leta najprej iz vrst mlajših učiteljev, ki so ustvarili Facebook skupino ter začeli iskati protestno bazo. Povod za protest so bile nizke plače učiteljev zaradi varčevalne politike v državi in napovedanega povečevanja stroškov zdravstvenega zavarovanja, ki naj bi se povečalo za dodatnih 300 dolarjev zaradi inflacije. Za plače učiteljev so leta 2016 namenili le nekaj več kot 45 tisoč 600 dolarjev, kar Zahodno Virginijo uvršča na 48. mesto glede plač učiteljev - manj učitelje plačujejo samo še v Oklahomi in Mississippiju.

Če nadaljujemo, izdelana Facebook stran je začenjala hitro pridobivati privržence. Tako so konec lanskega leta že organizirali prvi protest. Najprej se je na ulice glavnega mesta države, Charleston, na dan Martina Luthra Kinga odpravilo 150 ljudi, kar roko na srce ni bilo veliko, zato tudi vlada stvari ni vzela preveč resno - vendar je bil začetek. Vse skupaj so spremljali tudi sindikati delavcev javnega sektorja, ki so se celotni zadevi hitro priključili. Sindikati so februarja po šolah izvedli glasovanje, kjer so lahko vsi, tudi tisti, ki niso bili včlanjeni v noben sindikat, glasovali, ali si želijo stavko ali ne - rezultat je bil pozitiven. Tako se je začel protest, ki je trajal kar devet dni zaporedoma. Na ulicah Zahodne Virginije, si je boljše življenje zagotavljalo več kot 20 tisoč protestnikov, ki niso bili samo iz vrst učiteljev, ampak so se jim pridružili tudi študentje, njihovi starši in drugi javni uslužbenci iz celotne države. Najbolj množični protesti so bili v glavnem mestu, Charleston, pa tudi v vseh ostalih okrajih se je nabralo veliko protestnikov, ki so budno spremljali dogajanje v glavnem mestu.  Po štirih dneh protestov so sindikati na pogajanjih izborili petodstotno povišanje plač učiteljem v enem letu in obljubo, da bodo sestavili ekipo, ki bo reševala težave v javnem zavodu za zaposlovanje. Čeprav so sindikati to imeli za zmago, pa ljudem ni bilo najbolj všeč, saj so se najbolj borili ravno za to, da bi se odpravile anomalije v javnem zavodu za zaposlovanje, ki zagotavlja zdravstveno zavarovanje za javne uslužbence. Hoteli so, da se anomalije rešijo, zato so ostali na ulicah. Tako se je protest zavlekel še za pet dni. Glavni problem z vzdrževanjem javnega zavoda za zaposlovanje je v tem, da so bili stroški za zdravstveno zavarovanje veliko večja težava kot sama višina plač. Vlada pa jim je za nameček hotela še povečati stroške zdravstvenega zavarovanja za 300 dolarjev. V Zahodni Virginiji imajo zdravstveno zavarovanje urejeno tako, da 80 odstotkov stroškov plačajo delodajalci, dvajset pa delavci. Ampak ob porastu stroškov zdravstvenega zavarovanja bi program na dolgi rok izgubil solventnost.

Med tem konstantnim povečevanjem zdravstvenega zavarovanja se plače javnih uslužbencev v Zahodni Virginiji niso povečevale - nazadnje so javni uslužbenci doživeli rast plač leta 2014. In če se plače ne bodo povišale, potem zaposleni ne bodo zmožni plačevati vedno višjih stroškov zdravstvenega zavarovanja. Ravno s tega vidika pa zviševanje plač ne prinaša nobene ugodnosti javnim uslužbencem, saj bi morali javni uslužbenci, kljub temu da bi se jim plače povišale, več denarja porabiti za plačilo zdravstvenega zavarovanja, tako da od zvišanja plač ne bi imeli veliko individualne koristi. Ravno zato je delavcem tako pomembno, da se stanje na zavodu za zaposlovanje nujno popravi. Na koncu, torej v torek, deveti dan protesta, so dosegli vse, kar so želeli. Dokončno so dosegli petodstotno rast plač in, kar je še pomembneje, dosegli so zamrznitev dvigovanja stroškov zdravstvenega zavarovanja - čeprav bo ta zamrznitev, po zadnjih podatkih, veljala samo eno leto. Poleg tega so dosegli tudi to, da so za pet odstotkov povečali plače tudi ostalim javnim uslužbencem v Zahodni Virginiji. Uspeh v Zahodni Virginiji je pokazal, da se lahko z homogenostjo in številčnostjo dosežejo premiki. Po njihovem zgledu so o stavki učiteljev in ostalih javnih uslužbencev začeli razmišljati tudi v drugih zveznih državah. Proteste tako načrtujejo še v Oklahomi, Arizoni, Kentuckyu in Mississippiju, kjer so pogoji za delo javnih uslužbencev približno enaki kot v Zahodni Virginiji.

Da bi lažje ponazorili, kako slabo je bilo poskrbljeno za učitelje v Zahodni Virginiji, bo zadoščal samo tale primer. Nekateri učitelji v tej državi, ker se s svojim poklicem niso zmogli preživljati in odplačevati vseh stroškov, so opravljali še en poklic poleg učiteljskega. Zaradi tega denimo v Zahodni Virginiji primanjkuje kar 700 učiteljev, saj si raje delo poiščejo v sosednjih državah: Ohiu, Virginiji ali Pensilvaniji, kjer so pogoji za delo in plače bistveno boljši. Posledica slabih razmer pa je seveda tudi upad kakovosti izobraževanja, saj se dogaja, tako imenovan, “beg možganov” zaradi nemogočih razmer. Ironija pa je v tem, da če ne bi bilo množičnega protesta, vlada niti ne bi pomislila, da bi povišala plače in s tem ohranjala kakovost. Namesto tega se je raje odločala, da zniža standarde zaposlovanja in s tem še dodatno oslabi kakovost šolskega sistema. Še skrajnejši primer prihaja iz Oklahome, kjer so nekatere šole odprte le štiri dni na teden, peti dan pa učitelji delajo drugje, da lahko zaslužijo dovolj denarja, da odplačajo stroške. Zanimivo pri protestu v Zahodni Virginiji je tudi to, da njihova zakonodaja ne dopušča kolektivnih pogajanj. To pomeni, da delavci dejansko nimajo zakonite pravice, da lahko kadar koli prekinejo delo v namen protesta ali stavke. Kot vidimo, zakonodaja, kakršna koli pač že je, ob dovolj močni protestni bazi nima moči. Zahodna Virginija je pokazala, da se z vztrajnostjo in trdim pogajanjem lahko dosežejo izboljšanja. Iz primera Zahodne Virginije lahko naš, slovenski javni sektor, ki se bori za svoje pravice, odnese veliko. Vidimo lahko, da se vztrajnost in nepopustljivost izplača. Prav tako pa je potrebna velika množica protestnikov, ki v času pogajanj podpira sindikate. Pomemben dejavnik je tudi to, da se na ulici vztraja več dni zapored, saj so s tem vlade prisiljene vsaj nekaj narediti, da se delavci vrnejo nazaj na svoja delovna mesta.

Uspešnih pogajanj si želi Dejan.