Kaj pa po doktoratu?

Kaj pa po doktoratu?

Oddaja
13. 11. 2020 - 16.00

Opravljanje birokratskih in administrativnih del, pedagoške obveznosti, opravljanje raziskav, nabiranje točk Sicris za mentorje, pisanje znanstvenih člankov in raziskovalno delo za lastni doktorat ... Vse to in še več preživljajo nekateri mladi raziskovalci. A kaj jih čaka po končanem doktoratu? Praksa usposabljanja mladih raziskovalcev se od institucije do institucije razlikuje, posledično se razlikujejo tudi osebne izkušnje. Vsekakor gre za kompleksno situacijo, ki jo bomo poskušali čim širše in podrobneje zajeti v dveh oddajah. Danes se bomo posvetili splošnim podatkom o mladih raziskovalcih in predstavili mnenja strokovnjakov, v jutrišnjem nadaljevanju pa bomo izpostavili še drugi vidik, in sicer osebne izkušnje mladih raziskovalcev. 

Mladi raziskovalci so študentje podiplomskega študija in sočasni raziskovalci, zaposleni na določeni raziskovalni instituciji. Mladi raziskovalci sicer predstavljajo le nekaj več od četrtine vseh doktorskih študentov v Sloveniji – preostala večina svoj študij financira iz alternativnih virov. Najpogostejši vir alternativnega financiranja je vsekakor štipendija, dodeljena na podlagi Uredbe o sofinanciranju doktorskega študija, ki je v veljavo stopila leta 2017. V lanskem študijskem letu je to štipendijo prejemala kar polovica doktorskih študentov Univerze v Ljubljani. Obstajajo seveda še številni drugi alternativni viri, kot so štipendije za tujce, štipendije MSCA-ITN oziroma Marie Curie, štipendije Slovenske znanstvene fundacije in številne druge. Ker se bomo tokrat ukvarjali zgolj s položajem mladih raziskovalcev, si najprej poglejmo, kaj to sploh pomeni. 

Oto Luthar, direktor druge največje znanstveno-raziskovalne ustanove, ZRC SAZU, nam poda zgodovinski pregled projekta mladih raziskovalcev. 

O simpoziju mladih raziskovalcev podiplomske šole ZRC SAZU na Barju
 / 26. 10. 2018

Financiranje usposabljanja mladih raziskovalcev v raziskovalnih organizacijah omogoča Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, v nadaljevanju ARRS, ki vsako leto razpiše poziv za prijavo mladih raziskovalcev in njihovih mentorjev. Raziskovalne organizacije, kot je na primer fakulteta ali privatni inštitut, opravijo izbor kandidatov za mlade raziskovalce in imena kandidatov sporočijo ARRS-ju. Mesta za mlade raziskovalce so vedno razpisana v okviru določene znanstvene vede ali na področju izbranega raziskovalnega področja.

ARRS po uspešni prijavi sklene pogodbo med mladim raziskovalcem in izvajalcem usposabljanja. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas mladi raziskovalci sodelujejo pri raziskovalnem delu v času svojega podiplomskega študija, ARRS pa financira njihove plače, socialne prispevke ter stroške materiala in storitev. Več o mladih raziskovalcih razloži predsednica društva Mlada akademija, Tea Romih.

Seveda status mladega raziskovalca ni zagotovilo za nadaljnjo zaposlitev v okviru projektov ali v pedagoškega dela. To je odvisno predvsem od razpisov raziskovalnih projektov ali sprostitve pedagoških delovnih mest. Raziskovalni potencial in pretekli dosežki mladega raziskovalca pri tem pogosto ne igrajo ključne vloge. Jernej Kosi, predsednik sindikata Filozofske fakultete v Ljubljani, pravi, da lahko tovrstna delovna razmerja razumemo kot prekarna, saj gre za pogodbo za določen čas, ki po zaključku razmerja ne zagotavlja nadaljevanja angažmaja. Ob tem dodaja, da je podoktorskih projektov, ki jih financira ARRS, izredno malo, zato doktorji znanosti pogosto odidejo v tujino.

Tudi Romih opozori na prekarizacijo ter na visoko stopnjo brezposelnosti doktorjev znanosti in bivših mladih raziskovalcev.

A zakaj fakultete in druge raziskovalne institucije po končanem doktorskem študiju mladih raziskovalcev ne zaposlujejo? Namen programa mladih raziskovalcev naj bi bil namreč prav kadrovsko pomlajevanje raziskovalnih skupin ter spodbujanje dotoka svežih idej in pristopov. Odgovor seveda tiči v kronični podhranjenosti visokošolskega polja. Financiranje dodatnega pedagoškega kadra za študijske dejavnosti na fakultetah je namreč v večini primerov preskromno, zato so možne zgolj nadomestne zaposlitve – torej ob sprostitvi delovnega mesta, ko nekdo odide. Asistentov oziroma pomočnikov visokošolskih učiteljev, ki sodelujejo v pedagoškem procesu, pa je na univerzah vedno manj. 

Financiranje raziskovalnih in financiranje pedagoških delovnih mest sta dva ločena procesa. Pri raziskovalnih delovnih mestih za mlade tako ni nobene gotovosti, pri pedagoških pa je gotovost večja, a se možnost zaposlitve pojavi le redko. 

Seveda prihaja do mnogoterih razlik, najsi je mladi raziskovalec zaposlen s strani fakultete ali druge privatne raziskovalne institucije. Na tovrstne razlike opozori mlada raziskovalka Lucija Dežan.

Razlike nastajajo tudi glede na smer doktorskega študija. Da doktorski študij naravoslovnotehniške usmeritve pomeni svetlejšo prihodnost, razloži Kosi.

Tudi Tea Romih izpostavi ključne razlike med možnostmi zaposlitve družboslovnih in naravoslovnih doktorandov. 

Glavni razlog vseh težav mladih raziskovalcev tiči po mnenju mnogih v odsotnosti jasne strategije sodelovanja raziskovalnih ustanov z mladimi raziskovalci, kar posledično vodi v stihijo na tem področju. Odsotnost strategije je seveda povezana s splošno odsotnostjo kadrovske in razvojne politike, ki sta pogojeni z neurejenostjo financiranja fakultet ter sistematizacijo delovnih mest. Ker ni jasne strategije razvoja mladih raziskovalcev, tudi ni jasnih idej o delu z njimi. To je vezano tako na vključevanje v delovne procese na fakultetah – najsi so ti pedagoški ali raziskovalni – kot tudi na razvoj kariere mladih raziskovalcev zunaj fakultete. 

Naš sogovornik in trenutno aktivni mladi raziskovalec, ki je želel ostati anonimen, je opozoril, da fakultete aktivno ne razvijajo perspektivnih kadrov za splošno družbo, mladih raziskovalcev pa ne vključujejo v druge družbene podsisteme, kot so javne in raziskovalne institucije, nevladne organizacije in gospodarstvo. Odsotnost tega povezovanja, kot sam opozarja, je verjetno povezana s skoraj popolno odrezanostjo fakultet od družbe in družbenih institucij. 

O mnenju glede prisotnosti strategije usposabljanja mladih raziskovalcev smo vprašali tudi predsednika visokošolskega sindikata ljubljanske filozofske fakultete Jerneja Kosija.

Tako so mladi raziskovalci v veliki meri prepuščeni sami sebi, njihov razvoj pa je odvisen od lastne samoiniciativnosti ter kapric mentorjev. Če so ti razvojno usmerjeni, potem lahko mladi raziskovalec dobi veliko. V nasprotnem primeru ga lahko izrabijo za krpanje lukenj v raziskovalnem ali pedagoškem procesu na posamezni fakulteti. 

O tem, kako pomanjkanje strategije projekta usposabljanja občutijo mladi raziskovalci sami, pa bomo govorili v jutrišnji oddaji. Vabljeni torej k poslušanju drugega dela oddaje z naslovom »Kaj pa po doktoratu?«, ki bo na sporedu jutri ob 16. uri na frekvenci 89,3 mHz. 
 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness