Kaj pa stavke v Veliki Britaniji?
Oddaja Kaj pa univerza? se danes seli izven meja Slovenije. Pogovarjali smo se z Danom Davisonom, doktorskim študentom sociologije na Univerzi v Cambridgeu in članom Sindikata zaposlenih na univerzah in kolidžih (University and College Union - UCU). To je sindikat, ki v Veliki Britaniji zastopa pravice zaposlenih v visokem in višjem šolstvu. Beseda je tekla o zakonodajnih spremembah na področju sindikalnega organiziranja na Otoku, različnih oblikah sindikalnega delovanja in podpori, ki jo sindikatom nudijo študenti.
Leta 2016 je vlada Davida Camerona sprejela Zakon o sindikatih (Trade Union Act). Ta zakon med drugim določa, da morajo sindikati, če želijo legalno izvesti stavko, opraviti glasovanje med svojimi člani. To seveda ni nič nenavadnega, tudi v Sloveniji sindikati o morebitni stavki glasujejo. Nenavadno pa je, da mora na dopisnem glasovanju glasovati kar 50 odstotkov vseh upravičencev. Z drugimi besedami, volilna udeležba mora biti več kot 50-odstotna, da je glasovanje sploh veljavno.
O visokem pragu volilne udeležbe Dan Davison:
Davison pove, da je sindikat UCU letos že stavkal. Februarja jim je uspelo preseči petdesetodstotni prag volilne udeležbe. Takrat so zaposleni na univerzah in kolidžih stavkali zaradi pokojnin. Tokrat je sindikat UCU želel organizirati stavko zaradi nizkih plač, vendar je le peščici članic sindikata uspelo zadostiti zahtevi po visoki volilni udeležbi, zato stavke letos ne bo. Davison dodaja, da je velika večina članov in članic sindikata UCU , ki so glasovali, želela stavkati. V povprečju je slabih sedemdeset odstotkov volivcev podprlo stavko. Ukrep Cameronove vlade je, po besedah Davisona, drakonski.
Davison pove še nekaj informacij o Zakonu o stavkah iz leta 2016:
Pred dvema letoma sprejet zakon pod pretvezo demokracije zaostruje pogoje za izvedbo stavke. Stavkajoči delavci naj bi namreč s stavko motili demokratični proces. Zakon se torej postavlja po robu ideji, da lahko delavci ustanovijo sindikat in se s stavko borijo za svoje pravice. Zaostrovanje odnosa države do sindikatov se v Veliki Britaniji dogaja že od časa železne lady Margaret Thatcher, ki je bila premierka med letoma 1975 in 1990.
Večkrat omenjeni zakon iz leta 2016 med drugim onemogoča podpornikom stavke, da bi se stavki pridružili. Za razjasnitev smo ponovno prosili Davisona:
Podporniki stavke, ki niso člani sindikata, morajo svojo podporo izražati ločeno. Prepovedano jim je protestirati skupaj s sindikati, lahko pa svojo podporo izražajo v bližini, vendar mora biti meja med sindikalisti in podporniki jasno določena. Takšna zahteva ruši enotnost in solidarnost z delavskim razredom.
Z Davisonom smo želeli potegniti vzporednice med sindikati, ki zastopajo visoko šolstvo v Sloveniji, in tistimi v Veliki Britaniji. Tako Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture - SVIZ kot tudi Visokošolski sindikat Slovenije, ki sicer sodeluje v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja, sta za 4. december napovedala stavko. Kakšne možnosti pa imajo člani sindikata UCU, če stavkati legalno ne smejo?
Prva možnost je torej pritisk na odločevalce, da spremenijo zakonodajo. Trenutna predsednica vlade Theresa May ima zaradi brexita precej omajano podporo. Na drugi strani ima opozicijska stranka, stranka laburistov, realne možnosti za zmago na prihajajočih volitvah. To bi pomenilo, da bi na čelo vlade Združenega kraljestva prišel Jeremy Corbyn, ki bi brez večjih težav sprejel zakonodajo, ki bi stavke delavcev podpirala, ne pa onemogočala. Druga možnost, ki jo v izjavi izpostavi Davison, je poseganje po načinih, ki za državo niso sprejemljivi. Pravi, da so delavci na drugih koncih sveta stavkali, kljub temu da jim je to zakonodaja prepovedovala.
Dan Davison trenutno sicer raziskuje v Združenih državah Amerike. Pojasnil nam je, kako so se s podobnimi težavami, kot jih ima trenutno Velika Britanija, soočali v Zahodni Virginiji in v Chicagu.
Učitelji in učiteljice v Zahodni Virginiji ne smejo stavkati, a so delavci v tem sektorju letos kljub vsemu množično stavkali. Z množično, sicer nelegalno stavko so uspeli izboriti vse sindikalne zahteve. Davison omeni tudi primer Chicaga, kjer je sindikalistom s politično agitacijo uspelo preseči zahtevan devetdesetodstotni prag volilne udeležbe.
Davison podpira politično delovanje od spodaj navzgor in poudarja, da je zelo pomembno tovrstno "grassroots" gibanje graditi tudi med delavci. Je torej podpornik sindikalnega delovanja, ki presega meje dovoljenega. Kako pripravljeni pa so na tako delovanje ostali člani britanskega Sindikata univerz in kolidžev?
Sindikat UCU v preteklosti ni bil zelo progresiven sindikat. Davison si še pred enim letom ne bi mogel niti predstavljati tako množične stavke, kot so jo imeli v začetku letošnjega leta. Letos jim je enkrat že uspelo preseči petdesetodstotni prag udeležbe, tokrat pa jim je do tega le malo zmanjkalo. Davison izpostavlja, da delovanje od spodaj navzgor že kaže rezultate. Poudarja, da so tudi študentje in študentke zelo pomemben faktor, saj solidarnostno sodelujejo s sindikatom.
Študentje in študentke sicer ne morejo biti člani sindikata, jih pa pri delu podpirajo. Davison trdi, da se tudi med študenti in študentkami na univerzah in kolidžih v Veliki Britaniji širi zavedanje o pomembnosti organiziranega delovanja. Še več, za konec meseca Davison napoveduje oblikovanje progresivnega študentskega gibanja, ki naj bi povezoval študente in študentke v Veliki Britaniji. Nekakšen študentski sindikat, gibanje, ki si bo prizadevalo za boljše pogoje študija, ukinitev šolnin in bo nasploh nastopalo proti komercializaciji in komodifikaciji znanja. Srčno upamo, da jim uspe. Tudi v Sloveniji bi tako gibanje nujno potrebovali. Univerza v Ljubljani komercializacijo znanja namreč javno podpira, študentje pa to tiho in brez glasnega negodovanja dopuščamo.
O sindikalnem delovanju v Veliki Britaniji se je z Danom Davisonom pogovarjal Tomaž.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj