Kakovosten ZVISek

Kakovosten ZVISek

Oddaja
slovenianquality
16. 12. 2016 - 14.00

V Ljubljani se je prejšnji mesec zgodila enajsta mednarodna konferenca European Quality Assurance Forum, kjer so preizpraševali kakovost visokega šolstva. Pri nas sta jo pomagala organizirati Univerza v Ljubljani in Študentska organizacija Slovenije. O samih izvlečkih, ki so bili izpovedani na omenjeni konferenci, na tem mestu ne bomo neposredno govorili, lahko si jih pa ogledate na spletni strani Evropskega združenja univerz.

En dan pred začetkom omenjene konference pa so na seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino potrdili novelo Zakona o visokem šolstvu. Novela z novo ureditvijo zakona prinaša kar nekaj sprememb.

Prav tako je s strani Evropske komisije izšla publikacija glede izobraževanja in usposabljanja v Sloveniji. Gre predvsem za statistike, namenjene ocenjevanju kakovosti delovanja slovenskega institucionalnega izobraževanja. Te statistike pa so primerjane z drugimi državami v evropskem prostoru, seveda za zagotavljanje kakovosti.

Zakaj naštevamo te dogodke, kot da bi šlo za novinarsko podajanje informacij za Akademskih petnajst? Najprej zato, ker nismo vedeli, kako sploh začeti oddajo. Drugič pa zato, ker bomo svojo puščico zapičili ravno v novi sistem upravljalskih politik, ki se uvajajo z novelo Zakona o visokem šolstvu, in v to mistiko zagotavljanja idilične kakovosti.

Novela je zasnovana tako, da poskuša nekako zadovoljiti vse interesne udeležence, ki so in bodo še sodelovali pri oblikovanju zakona. V tem primeru se je študentom podalo določene drobtinice v obliki podaljšanja trajanja statusa v obdobju po dokončani diplomi, ko bo status sedaj veljal vse tja do konca septembra, in še nekatere druge stvari. Sindikatom je bilo popuščeno glede uvedbe angleškega jezika v redna predavanja na fakultetah, obenem pa se je na posamezne univerze prenesla akreditacijska vloga pri odobravanju študijskih programov. Gospodarskemu sektorju pa je ugodeno z zagotovitvijo, da bodo na univerzah izpolnjeni kriteriji, ki bodo vodili v krajšanje časa študija ter usposabljanje in povezovanje s trgom delovne sile.

Z možnostjo podaljšanja akreditacije študijskih programov za nedoločen čas in obenem možnostjo, da posamezne fakultete podajajo predloge pri sami akreditaciji, se spremeni sama upravljalska politika. Nacionalni agenciji za kakovost sedaj ostaja institucionalna akreditacija, prva akreditacija nekega novega študijskega programa ter vmesno preverjanje določenega majhnega vzorca študijskih programov na letni ravni. S tem  se proizvede novo pojmovanje razmerja med državo in izobraževalnimi institucijami.

Za problematiziranje tega razmerja pa ni zadosti, da državo okličemo za šibko instanco, ki ni zmožna poseči v izobraževalni sistem oziroma intervenirati v njega. Sama država se ne umika iz poseganja v izobraževanje oziroma ne postaja tako šibka, da ne bi mogla intervenirati v sam izobraževalni sistem. Za samo razumevanje načina delovanja upravljalsko-političnih tehnik države se spreminja razmerje med razumevanjem vloge države, ki naj bi iz določene centralne instance vršila oblast, v zagotavljanje “mreže” fakultet v medsebojnem odnosu. Te fakultete pa so vpete v mrežo evropskih fakultet in s tem prisiljene v poenotenje študijskih programov na ravni Evropske unije ter v konkurenčni odnos z drugimi fakultetami.

Kar preostane v domeni države, je nekakšen ekonomski tribunal, ki bo zagotavljal, da so kriteriji mitske kakovosti zagotovljeni ter da bodo njene investicije v izobraževalne institucije upravičene. Ravno vzpostavitev “mreže” fakultet omogoča, da se formirajo specifični problemi, kot je zagotavljanje kakovosti in učinkovitosti, ter da se pojavijo spremenjene upravljalsko-politične tehnike, kot so zamenjave sistemov akreditacij.

Tako lahko rečemo, da se vloga države in njena naloga pri upravljanju z izobraževalnimi institucijami spreminja v zagotavljanje  infrastrukture in mreže-okolja, v katerem bodo spodbujane konkurenčne prednosti, državne investicije pa upravičene. Prav tako pa je vrzel obratna, ko fakultete, študentje, starši in tako dalje zahtevajo, da se takšna okolja vzpostavijo v imenu kakovosti.

Toda kateri so kriteriji, po katerih naj bi delovale fakultete v tem medsebojnem odnosu zagotavljanja kakovosti? Enega smo že omenili, in sicer konkurenco v evropski mreži fakultet. Drugi je sprememba delovanja javnih institucij v smeri usposabljanja za trg delovne sile, s tem pa zagotavljanje sistema “spodbud in zahtev”. Se pravi spodbud za samoevalvacijo na ravni fakultet in s tem akreditacijskih postopkov v zameno za zahtevo po konstantnem vključevanju in usposabljanju za trg delovne sile.

Kot zadnjega bomo omenili še krajšanje časa študija. O tem shizofrenem kriteriju je težko govoriti, a če ga potegnemo v shizofreni absurd: najprej, če se obrnemo na raven Študentske organizacije Slovenije, ki ta kriterij kakovosti zagovarja, to pomeni, da želi v nekem idiličnem stanju popolne kakovosti postati Muzejska organizacija nekdanjega študenta.

Na ravni “mreže” evropskih fakultet pa se lahko v tej kakovostni idili poenotijo študijski programi v razmerjih konkurence, kar lahko pripelje v monopolne položaje nad študijskimi programi. Tudi če uporabimo argumente povezovanja s trgom, so razvojne panoge v različnih predelih Evrope različne, in ta težnja po kakovosti in poenotenju tepe sama sebe.

Prav tako je na ravni statistik težko poiskati statistično metodo in kazalnike za problematiziranje kakovosti. Mogoče bi bila ena izmed najbolj učinkovitih metod pregled bolniških odsotnosti med asistenti in rednimi profesorji. Zagotavljanje kakovosti s statističnimi kazalniki razmerja med vpisi na fakulteto in številom zaključenih diplomantov definitivno ni nikakršen pokazatelj kakovosti izobraževanja in znanosti.

Za zaključek naj še omenimo, da bodo univerze vso to prisostvovanje pri ugotavljanju kakovosti opravljale z istim obsegom financiranja njihovih dejavnosti. Javne institucije se torej spreminjajo in bodo še naprej sedele za okroglo mizo ekonomskega tribunala, kjer bodo opravičevale investicije.

Kakovostno se je s kakovostjo ukvarjal kakovosten vajenec Amadej.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Te statistike so resno samo ena zmešnjava.

Vidiš to je problem vas študentskih luftarjev samo jamrali in jamrali bi, noben ne predstavi nobenih konkretnih predlogov, nič ni prav nič ni v redu, imeli bi vse dali ne bi ničesar.
Zakaj na primer jaz že tretje leto pridno študiram in sem v tretjem letniku, med študijem koristim bone in študentsko delo ter študentsko sobo, v zameno opravljam študij v rednih rokih (FMF - Fizika) s tem da razen študentskega doma nisem upravičen do nobenih drugih socialnih transferjev. Zakaj se meni zdi študij v Sloveniji relativno v redu, in se ne pritožujem nad ničemer in sem nasplošno zelo zadovoljen s svojim študentskim življenjem. Take nebuloze ki jih nekateri kvasite po medmrežju mečejo slabo luč na ostale študente ki se zavedamo da nam pripada toliko in toliko, pravila igre so jasna, pogoji pa tudi in načeloma noben nima problemov s tem ker smo lahko vsi skupaj hvaležni da lahko naročujemo dostavo za 3.4€ medtem ko bonov naprimer v drugih državah ne poznajo. Očitno nam je res prelepo...

lp
Povprečen priden študent

Povprečen priden študent je pokoren. Pripevek je žal poznana ereševska pesnitev z malo razlagalne moči pojasnitve česarkoli, kaj šele vsakodnevne prakse. Še nekaj. Kar zagovarja ŠOS je izdajalsko.

Pa saj ne govorim o Študentih. Vsakodnevna praksa nekega "pridnega" in "porednega" študenta me tu ni zanimala, lahko pa poskušam zrihtat kakšen pokal in palco za oba tipa študentov.

Jst sm ereš luftarski pesnik z malo vsakodnevne prakse.

Hej, ko si se rano oglasil, o čem pa sploh govori prispevek? Oziroma, bolje rečeno, kaj bi označil kot njegovo osiščno poanto?

Vsaj meni osebno se zdi, da poanta nekako umanjka. Kot da tekst v želji po 'kritični analizi' verno sledi domnevno primernemu slogu ter proizvede neko abstrakcijo, za katero pa žal često ni jasno, kje ji leži referent. Še več, če se v dobri veri vseeno prebijemo čez splošno nejasnost, je ena redkih substanc teksta zajedljivost. No, ta glede na šibkost teksta ni posebej utemeljena. Zdi se kot retorično orodje, ki naj zabeli vsebinsko dokaj pusto jed.

Verjetno je tarča te dokaj tope "puščice" ti. neoliberalizacija javnega šolstva (tekst sicer dobi plus pike vsaj zaradi tega, ker se začuda izogne obvezni nereflektirani aluziji na neoliberalizem), ki se naj bi kazala v sprejemanju managerskega diskurza in kvantitativne evalvacije v besednjak/mindset organizacije izobraževanja. Vse lepo in prav, recimo, a v tem primeru bi bilo za prispevek precej bolje, če bi se malce vsaj nekoliko podrobneje ukvarjal z problemom, odpiral partikularnosti, različne vidike, morda celo prepoznal dobre intence - in ne le pavšalno odpravljal legitimnosti bolj ali manj vsem posegom v visoko zobraževanje kar na podlagi neke splošne 'krivde', pripisane že zaradi jezika, s katerim se v evropskem viosokem šolstvu zadnja leta hočeš nočeš operira.

Tule tudi sam posplošujem in morda predaleč izpeljujem nastavke teksta, a tak vtis sem dobil kot poslušalec. Sklepam, da kot vajenec še nisi nek ekspert ne za novinarstvo in ne univerzo, a preko pozicije ciničnega pravičništva boš težko postal tako eno ali drugo. Ker namreč, dobro, po vseh teh letih ponavljanja smo res vsi že dojeli, da je aktualna evropska politika visokega izobraževanja dokaj vprašljiva. In kaj zdaj?

@F

Mislim, da sem osiščno poanto dobro nakazal s tem, ko sem povedal, da bom problematiziral kakovost in nove upravljalske tehnike.

Iz prvotne "zajebancije" v prvem delu, ki sem jo nakazal z faktografskim popisom dogodkov sem nakazal svoje referente na katere se nanaša tekst. Kot drugi referent, ki sem ga večkrat poudaril in ni samo neka abstrakcija, pa je "mreža-okolje" v katero so vpete evropske univerze. Se pa strinjam, da sem se poskušal izogniti nekakšnemu direktnemu prikazu pojavne podobe, ki naj bi izvajala in veljala kot "univerzalni" koncept vzročne pojasnitve vsega (neoliberalizem, država, vlada, pravo,...), ker se mi zdi, da so ta pojmovanja preveč posplošena.

Neoliberalizem je za mene prazen označevalec in preveč posplošujoč. Evropski šolski sistem kot tak ne izhaja iz istih predpostavk, kot recimo ameriški in tudi ne gre v isto smer neoliberalizacije, če je kaj ima bolj "ordoliberalne" težnje, če bi ga že morali konceptualno pojmovat gre pri obeh za neko dolgo trajanje "prožnega kapitalizma". Zaradi tega mi je šlo za obravnavanje spremenjenega razmerja o vlogi države do izobraževalnih institucij, ki sem ga nakazal s spremenjenimi upravljalskimi tehnikami in problematiziranjem kakovosti (se strinjam, da z slabo retorično figuro cinizma, ki pa se mi je zdela v afektu pisanja nujna).

Mislim, da ne odpravljam legitimnosti vsakemu poseganju v izobraževanje. V prvi polovici teksta, preden sem prišel do problematizacije kakovosti, nisem nakazal skoraj nobene vrednostne kritike. S tem, ko sem poskušal prikazati kaj se dogaja na ravni razmerja med državo in izobraževalnimi institucijami sem samo podal okvir o tem kaj se dogaja. Mislim, da je pravičniška investicija bila bolj posredovana iz tvojega branja teksta in neke preuranjene kritike. Ali pa je tako zaradi pozicije, ki jo zaseda Univerzitetna redakcija in se s tem pripisuje določeno vrednotenje avtorja, čeprav to ni bila njegova intenca.

V drugem delu pri problematiziranju kakovosti, pa sem izbral cinizem ravno zaradi tega, ker sem po branju določenih izvlečkov iz European Quality Assurance Forum enostavno opreriral z njihovim stilom strokovnega pisanja, kjer problematizirajo različne stvari na ravni osnovne šole, če poenostavim.

Kot zadnje hvala za tvoj komentar. O dobrih intencah in kaj zdaj. Kot sem rekel nisem želel pojmovati oblasti: najprej, kot neke centralne instance in drugič kot, da je ta nekaj negativnega. Če grem direktno na samo vsebino teskta. Nič nimam proti menegerskemu (ne-ekonomskemu) upravljanju univerz, inštitutov,... prav tako mi je všeč, da se prenaša sistem akreditacije na unvierze, če bo to pomenilo večjo samostojnost profesorjev in oddelkov za oblikovanje študijskih programov. Vendar mi pri vsem tem "kakovost" deluje enostavno cinično, ker kot takšna je cinična v tem, da poskuša najti določen univerzalen način poučevanje in oraganiziranja visokega šolstva.

Upam, da sem ti odgovoril.

Jap, si odgovoril, in to bolje, kot sem si z nepotrebno pokroviteljskim tonom zaslužil.

Vseeno vsaj del moje kritike tudi po ponovnem branju ostaja. Lahko bi ga strnil v dve točki - zavoljo lapidarnosti teksta se ponekod zelo težko razume določene zadeve. Recimo tale del: "drugi je sprememba delovanja javnih institucij v smeri usposabljanja za trg delovne sile, s tem pa zagotavljanje sistema 'spodbud in zahtev'. Se pravi spodbud za samoevalvacijo na ravni fakultet in s tem akreditacijskih postopkov v zameno za zahtevo po konstantnem vključevanju in usposabljanju za trg delovne sile". Na neki približni ravni slutim, za kaj gre, a po drugi strani nimam niti najmanjšega pojma, o kakšni zakonski mehaniki gre govor (in česa konkretno se ta mehanika tiče), predvsem pa ne, kakšne so možne operacionalizacije.

Drugi tip problema v tekstu so sklepi, pri katerih vzročnost ni eksplicirana in potem si težko pomagam s tezo, da "se lahko v tej kakovostni idili poenotijo študijski programi v razmerjih konkurence, kar lahko pripelje v monopolne položaje nad študijskimi programi". Ne štekam recimo, kdo je agens monopola, tudi ne, zakaj naj bi se programi sploh poenotovali v takšnem okolju, etc...

Okej, tole se zdi malo pikolovsko, a na kar merim je - če karikiram - sledeče. Recimo zgornjemu komentatorju "samokritičen študent" kar Janez. Ta Janez je verjetno povsem kompetenten za razumevanje toposov, v katerih operiraš. Izkazal je tudi interes, tekst je prebral/poslušal. A teksta žal ni štekal, zato tudi odklonilen komentar (žal sorazmerno bedast). No, zdi se mi, da bi bilo dobro tovrstne tekste pisati tako, da jih bo Janez lahko razumel in da mu (imo) obrtniških pomanjkljivosti ne bo treba interpretirati kot erešovski obskurantizem ter jamr vsled jamra samega.

Če najprej zarišem splošni okvir redakcije UR. Mislim, da obstajajo določene oddaje, ki na novinarski način in z dosti fascinantim in poljudnim diskurzom pritegnejo poslušalca (AK15, 5 za ŠOU, Lonnyverza, Pod Katedrom). Potem so pa tu oddaje, kot je KPU in recimo temu njeno nadaljevanje UniKompleks, kjer pa bi se po moji oceni moralo operirati z vsaj malo bolj razvejanim teoretskim diskurzom. S tem mislim, da je potrebna določeno notranja heterogenost v redakcijskem pisanju in da se ni nujno vedno prilagajat "Janezu" oziroma poslušalcu, da bo vsak tekst točno do potankosti razumel. Že to, da nekako razume, da se problematika ne tiče direktno njega in jo poimenuje, kot luftarsko itd. se mi zdi kot znak, da je razbral, da se tekst ne ukvarja s študenti in vsakodnevno prakso, ampak bolj z birokratskim ustrojem univerz, če poenostavim.

Potem se strinjam s kritiko, da določeni stavki v momentih izgubijo pojasnjevalno funkcijo. To je eno manko prostorske ovire 6ih strani, ki jih pripraviš za neko oddajo. Kot sam pa imam tudi določen tip diskurza v katerem tvorim problematizacije in iz katerega sploh opazim, da nekaj naslovim kot problem. Včasih se poeenostavitve enostavno ne da izpeljati do poljudnosti.

Vsebinsko: Prvi...Glede "spodbudb in zahtev" sem pojasnil zakonsko mehaniko. Mehanika gre v smeri: Damo vam to, da vas spodbudimo (akreditacija, samo-evalvacija,...), če boste naredili in šli v smeri tega (usposabljanje za trg, prilagajanje časa študija, strnjevanje študijskih programov). Mehanika zakona se mi ne zdi neka zavestna odločitev birokratov in točno določenega agensa, ali pač. Ampak gre bolj v smeri zagotavljanja vključitve v evropski sitem (mreže-okolja) univerz. Nevem, kako bolj poljudno to razložiti, kot tako, zdi se mi jasno.

Drugi glede monopola, pa ravno to, da ni nekega točnega agensa monopola. Univerze, kot take izgubljajo svojo funkcijo, kar se mi ne zdi čisto napačno. Kot same se v sistem evropskih univerz vključujejo s skrajševanjem časa študija s tem pa oblikujejo študijske programe, ki so kar se da okrajšani na določeno učbeniško podajanje in preskripcijo snovi. Tako se nato, na teoretski ravni to bolj pozna z določenim uokvirjenim problematiziranjem aktualnih problemov.

*Da dodam še par konkretnih primerov monopolizacije, ki sem jih tudi sam izkusil, če je potrebno to dodat. Težko si je v tem okolju predstavljati uvedbo novega študijskega programa. Npr. uvedba zdravstvene gimnazije, ki bi se dodala poklicni zdravstveni šoli, potem npr. uvedba študija poezije, ker ta verjetno nebi ustrezala kriterijem kakovosti...itd.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.