Nadzorovanje vzgoje in izobraževanja

Prejšnji teden, 9. in 10. septembra, je v atriju ZRC SAZU in okolici potekala 5.* konferenca Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Medsebojni vpliv raziskovanja in prakse.

Pričakovano je bila zaznamovana s karantenskim obdobjem oziroma s šolanjem na daljavo. Govora je bilo o vplivu in vlogi tehnologije, o e-učbenikih, o slabih raziskavah o delu na daljavo, ki niso povedale nič novega, presenetljivega ali konkretnega, in o samem smotru šole, o katerem se je v tem obdobju - pa tudi kadarkoli prej - le redkokdo spraševal. V oddaji Kaj pa univerza bomo danes malo premislili, kakšno prihodnost napoveduje konferenca vzgoji in izobraževanju v Sloveniji. 

V prvi panelni razpravi, ki je najbolj filozofsko, kritično in teoretično naslovila vprašanje o tehnologizaciji vzgoje in izobraževanja, so govorke in govorci izpostavili zanimive vidike. Igor Bijuklič meni, da obstajajo tri skupine ljudi: tehnofobi, tehnomanijaki in tisti, ki rečejo »tako pač je«. Vzgojno-izobraževalni prostor je bil marca primoran postati tehnomanski: brez tehnologije ni šlo, olajšala naj bi nam delo - ne samo takrat, ampak tudi v prihodnje. Učiteljice in učitelji, ki so dolžni zagotoviti dostop do spletnih učnih vsebin, nimajo znanj, s katerimi bi zagotovili karseda kvalitetno delo prek ekrana, zato bi bilo vplive in posledice raznolikih tehnoloških aplikacij pametno spremljati in delo po potrebi spreminjati. 

Prav na to pa sta - presenetljivo - opozorila Miha Kovač s Filozofske fakultete, sicer nekdanji glavni urednik Mladinske knjige, in Alenka Kepic Mohar, vodja izobraževalnega založništva pri isti založbi. V času karantene se je obisk spletne strani učimte.com silno povečal. Ker digitalna učna gradiva pred tem niso bila integrirana v učni proces, bi bilo sedaj nujno zasnovati nacionalno strategijo za uvajanje zaslonske tehnologije v šole. Pri tem bi bilo treba analizirati, kako so se učenci znašli pred ekrani, katere naloge so jih pritegnile, s katerimi so imeli težave, za katere predmete so spletna učna gradiva najpogosteje uporabljali in podobno. 

Jasno je, da tovrstno učenje zaenkrat pomeni plitkejše procesiranje informacij, otroci pa imajo slabši samonadzor in manj koncentracije, saj so navajeni zgolj na zabavno in površno dimenzijo tehnologije, kar je pokazala tudi lanska mednarodna raziskava COST.

Še vedno ne vemo, kako slovenski portal in druge digitalne predloge za učenje vplivajo na pomnjenje in usvajanje znanja ter povezovanje informacij v kompleksnejše miselne procese, zato nas lahko upravičeno skrbi, kako bo, če se bo nekritična in nepremišljena uporaba tehnologije v šoli nadaljevala.  

Sabina Autor je tehnologijo komentirala v navezavi na Christiana Lavala, francoskega avtorja, ki je že pred petnajstimi leti opozarjal na vstopanje podjetniške logike in ekonomskih kategorij pouka v šole. Danes namreč za poučevanje uporabljamo orodji Microsoft Teams ali Zoom, ki sta prvenstveno zasnovani za podjetniško, ne za vzgojno-izobraževalno uporabo. Obenem tudi ni vseeno, ali izberemo Teams, Zoom ali Moodle, saj sama narava aplikacije že implicira način dela. Če ne primerjamo aplikacij in izberemo prvo, ki se ponudi, potencialno škodimo vzgojno-izobraževalnemu procesu. 

Za osrednje razočaranje konference so poskrbele predstavnice pedagoško-andragoškega oddelka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Svojih 20 minut so izkoristile za prazno naštevanje rezultatov šibko zastavljenih anket o delu ravnateljev, ravnateljic, svetovalnih delavcev in delavk v času karantene. Podatek, da se je okoli 60 odstotkov delavk dobro prilagodilo novi situaciji, pač ne pove veliko; vsekakor ne dovolj, da bi s to informacijo lahko kar koli naredili. 

Prav tako ni bila presenetljiva ugotovitev, da vsega ni moč urediti na daljavo. Že res, da so avtorice same poudarile, da so ankete pomanjkljive, pa vendar se zdi, da bi prav od profesoric pedagogike pričakovali, da bi tudi nepopolno zastavljene anketne vprašalnike znale bolj strokovno in poglobljeno interpretirati ter tako omogočiti vpogled v dejansko situacijo. 

Na pozitivni strani izpostavljamo prispevek Robija Krofliča, ki prav tako zastopa pedagoško-andragoški oddelek Filozofske fakultete. Kroflič je uspešno pokazal na dobre karantenske prakse osnovnih in srednjih šol. Nekatere šole so namreč na svojih spletnih straneh vzpostavile zavihke, pod katerimi so učenke in učenci lahko objavljali pesmi, zgodbe, dnevniške zapise, pa tudi kratke fotozgodbe svojega doživljanja karantene. 

Za vzgojo in izobraževanje je ključno razumevanje dejstva, da je vedno, še posebej pa v teh časih, izjemno pomembno napraviti prostor za izjave, stališča in izkušnje otrok. Na to je opozoril tudi Tomaž Grušovnik, filozof s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki je sodeloval v panelni razpravi o retoriki. Otroke je treba navaditi na pogovor, pokazati jim moramo, kako argumentirano in artikulirano predstaviti svoje mnenje ali ugotovitve ter kako jih povezati z izjavami drugih otrok in znanji, ki jih že imajo. Tovrstne prakse spodbuja koncept filozofije za otroke, pri katerem se mora učiteljica ali učitelj osredotočiti predvsem na proces, ne pa na cilje učnih vsebin. 

Na konferenci so se pojavile tudi kritike načina, kako mediji govorijo o epidemiji in šolanju na daljavo. Kroflič in Mitja Sardoč s Pedagoškega inštituta sta izpostavila militantni besednjak, ki ga mediji uporabljajo za prikaz situacije, na primer »spopad z virusom« ali »nevidni sovražnik«, kar so seveda prevzeli od političnega diskurza. Nadalje pa je, kot je povedal Kroflič, novi koronavirus povzročil še obširnejšo medikalizacijo družbe. Ta se zdaj razrašča tudi na polja vzgoje in izobraževanja ter psihologije. Povrh tega v ospredje prihaja dejstvo, da so otroci in mladi vedno bolj podvrženi nadzoru prek novih tehnologij. Čeprav se jih pogosto imenuje »digitalni domorodci«, ne moremo predpostavljati, da se zavedajo nevarnosti pretiranega nadzora in zlorab zasebnosti. Če se bo del vzgoje in izobraževanja ponovno preselil na splet, bi bilo tako otroke kot učiteljice in učitelje nujno podkovati o varni rabi interneta.

Za končni premislek se ponuja še vprašanje, zakaj je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v mesecih med karanteno, pa tudi sedaj, pri pripravah na novo šolsko leto upoštevalo zgolj smernice in stališča NIJZ, Zavoda za šolstvo in RIC-a, ne pa tudi pedagoških in filozofskih fakultet ter Pedagoškega inštituta, ki so načeloma manj politično motivirane institucije in obenem bolj strokovno avtonomne. 

 

Na konferenci je jezno molčala Hana. 

 

*V oddaji se je zgodil zatipek, namesto 5. je pisalo 4. konferenca.