Zoisovi štipendisti in njih usoda

Pozdravljeni v oddaji Kaj pa univerza?, v kateri bomo danes povzeli dogajanje v zvezi z vračanjem Zoisovih štipendij. Pred mesecem dni je Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad uspel po pol leta predelati vloge za dodelitev ali nadaljnjo prejemanje Zoisove štipendije. Skupaj s tem je sklad ugotovil, da je nekaterim študentom, ki so v prejšnjem študijskem letu diplomirali ali magistrirali pred septembrom, neupravičeno izplačeval štipendije. Takó zakon kot pravilnik o štipendiranju namreč določata, da se štipendijo lahko izplačuje le do diplome ali magisterija, in ne do konca trajanja študentskega statusa. Sledilo je pošiljanje odločb o vračilu štipendij v poštne nabiralnike študentov več kot pol leta po koncu prejemanja štipendije.

Potem ko se je v časniku Delo pred dvema tednoma o tem poročalo, se zdi, da je stvar zdaj v rokah posameznih študentov. Do zadeve so se opredelili tako na skladu kot na ministrstvu, izjavo pa je dala tudi Študentska organizacija Slovenije. Vsi trije poudarjajo dejstvo, da so bila določila v zvezi s trajanjem štipendije znana vnaprej in vidijo nastalo situacijo kot posledico nepazljivosti štipendistov. Ti naj bi po diplomiranju ali magistriranju v roku osmih dni skladu o tem poslali obvestilo in s tem prekinili prejemanje štipendije. To pojasni tudi pravni svetovalec Lenart iz Študentske svetovalnice.

Izjava

In če gre vse po sreči in skladu uspe pravočasno predelati obvestilo, do neupravičenega izplačevanja štipendij ne pride, posledično tudi do vračanja ne.

Svoje doživljanje zapoznele zahteve po vračanju štipendije nam je opisala Zoisova štipendistka:

Izjava

V Študentski svetovalnici pravijo, da jih v zvezi z dotično situacijo ni kontaktiralo veliko študentov. Vprašali smo jih po nasvetih in opozorilih, ki jih želijo posredovati študentom, od katerih se zahteva vračilo štipendije.

Izjava

Ker pa se dogajanje dotika neskladja med zagovorom zaključnega dela in trajanjem študentskega statusa, se je smiselno vprašati, zakaj se je trajanje slednjega sploh odcepilo od diplomiranja in magistriranja. Spremembe Zakona o visokem šolstvu, ki so bile sprejete pred dvema letoma, namreč omogočajo, da lahko za razliko od prej sedaj študent svoj status obdrži do konca študijskega leta tudi po tem, ko diplomira ali magistrira. Za fakultete in ministrstvo je bil glavni povod za to kopičenje zagovorov v septembru, saj so študenti na ta način podaljševali svoj status. Preobremenitev izvajalcev in logistične težave so bile v tem primeru na prvem mestu. Moramo pa na spremembo pogledati tudi z vidika študentov in na podlagi tega videti njeno nujnost in upravičenost. Ta popravek na sistemski ravni je odpravil zelo neugodno situacijo prehoda med 1. in 2. stopnjo, saj se je prej dogajalo, da se je med diplomo in začetkom magistrskega študija status začasno prekinil, kar za seboj seveda potegne tudi izgubo pravice do bivanja v domovih, do študentskih bonov in tako dalje. Ker se finančne zmožnosti in druge okoliščine pri študentu bistveno ne spremenijo v parih mesecih med diplomo in začetkom 2. stopnje, je to pomenilo hudo anomalijo. Neodvisnost statusa od zagovora je ob soobstoječi možnosti študenta, da kadarkoli po zagovoru prosi za prekinitev statusa, učinkovita v blaženju prehoda s fakultete na trg delovne sile. Oziroma na Zavod za zaposlovanje. Če so študentje pred spremembo zakona zagovore odlašali zavoljo podaljševanja statusa, je smiselno pričakovati, da bo praksa podobna v primeru štipendij, ki naj bi se prenehale ob zaključku stopnje študija. Ko jo vprašamo, če se ji trenutna ureditev trajanja štipendije do zagovora zdi smiselna, to sama izpostavi tudi Zoisova štipendistka:

Izjava

Jasno so vidni elementi, zaradi katerih sta situaciji primerljivi: v obeh primerih, tako pri trajanju statusa kot pri izplačevanju štipendije, je študentu nudena opora, ki jo potrebuje za to, da se sploh lahko osredotoči na študij in obštudijske dejavnosti. V primeru statusa gre za pravice in ugodnosti, kot so bivanje v domu, boni za prehrano, popusti pri kulturnem in športnem udejstvovanju, zdravstveno zavarovanje in tako dalje. V primeru štipendij gre za dosti bolj neposredno pomoč - denarno pomoč. Poleg tega je razlika sicer še v kriterijih, ki jih študent mora izpolnjevati, da je opore deležen. V primeru statusa je potreben samo vpis na visokošolski program in starost pod 26 let, v primeru Zoisove štipendije pa gre za nagrado za nadpovprečno količino in kakovost srednješolskega ter obštudijskega, strokovnega udejstvovanja. Ampak za nas je bistvena primerljivost vloge te opore za študente. Ta opora je namreč nepogrešljiva v obeh primerih, kar lahko jasno razberemo iz objektivnih okoliščin študentov, ki brez te opore ne morejo normalno študirati, mnogo jih brez te pomoči ne more preživeti iz meseca v mesec. Nenadna izguba le-te pomeni veliko spremembo za študenta, ki pa nima vedno rešilne mreže družine in prijateljev, na katere se lahko začasno zanese. To pomeni, da tudi če študent pol leta vnaprej ve, kdaj mu poteče taka ali drugačna oblika opore, to ni zagotovilo, da bo ta prehod zmožen ublažiti. Na pomembno vlogo te opore kaže tudi praksa odlašanja zagovora do konca trajanja statusa, kar ne gre enostavno pripisati lenobi študentov, kot se to pogosto zgodi v javnosti. Prej lahko za tak protiargument rečemo, da je posledica lenobe izjavljalca, ki ni upošteval vseh okoliščin in slabo deducira.

Vprašanje, ki se nam zdaj zastavlja, je, zakaj se je neodvisnost trajanja opore od zagovora v primeru statusa uzakonila, v primeru štipendij pa ne. Kot smo pokazali, lahko na zadevo gledamo iz zornega kota tistega, ki podporo omogoča oziroma posreduje, ali pa s perspektive prejemnika podpore. V primeru statusa so tako na ministrstvu kot na fakultetah ugotovili, da je strošek daljšega statusa manj problematičen kot težave, ki jih za fakultete povzroča odlašanje zagovorov. V primeru štipendij pa očitno sklad ne čuti logistične obremenitve in zapoznelega vračanja denarja kot dovolj problematičnega, da bi zadevo rešil na isti način, kot se je v primeru statusa. Torej da bi uzakonil trajanje štipendije do konca študijskega leta, v katerem študent zagovarja zaključno delo. Ta diskrepanca pa je slepa za vidik prejemnika opore, kjer pa se pokaže, da sta situaciji še kako primerljivi in zato tudi zaslužni primerljive rešitve. Odgovor na prej zastavljeno vprašanje je nesrečen: nezavidljive in negotove situacije študentov oziroma frišnih bivših študentov se ne postavlja na prvo mesto. In to tudi takrat, ko pride do sprememb, ki jih sodobna mladina dokazano občuti močneje kot pa nekdo z redno plačo, hišo brez hipoteke in možnostjo kredita, ki velja za zglednega, finančno stabilnega udeleženca na trgu delovne sile.

Na koncu pa še ena misel: zakaj bi se kdorkoli, ki jim je podrejen položaj študentov v korist, ukvarjal s študentskim vidikom? In zakaj študentje in študentke prepuščamo odločitve, ki se nas tako močno tičejo, ravno takim instancam? Brez bolj množične in glasnejše participacije študentov v procesih odločanja o študentskih zadevah bodo stvari samodejno šle v smer manjšanja naših težko izborjenih pravic.

O situaciji štipendistov je premišljevala Hana.