SDS-ovci v visokem šolstvu

SDS-ovci v visokem šolstvu

Oddaja
27. 12. 2016 - 12.00

V prvi oddaji o kaosu v slovenskem visokem šolstvu bomo analizirali razmerja med javnimi in zasebnimi visokošolskimi zavodi. Državne koncesije, podeljene v preteklem desetletju, so v javnosti že sprožale polemike. Te nas vodijo, čeprav smo se temu na vse kriplje poskušali izogniti, do Slovenske demokratske stranke (SDS) in njenemu novembra objavljenem dokumentu Za dostopen, kakovosten in učinkovit javni sistem. Na tem mestu bomo zanemarili nedavno vloženo interpelacijo zoper šolsko ministrico, katere pobudniki in podpisniki so bili SDS-ovci. Ministrici so očitali nespoštovanje ustave, ker javnih osnovnih šol, čeprav ustanovljenih od zasebnikov, država ne financira v celoti.

Podobne težnje ima SDS tudi na področju srednjega in visokega šolstva. Osredotočili se bomo predvsem na zadnje. Pojdimo od začetka: poleg treh javnih univerz in ene javne fakultete Slovenija iz državnega proračuna financira še Univerzo v Novi Gorici ter dvanajst zasebnih visokošolskih zavodov. Novogoriško univerzo (ki takrat še ni imela statusa univerze) od leta 1998, od leta 1999 pa Gea College – Visoko šolo za podjetništvo ter Visoko šolo za upravljanje, poslovanje in informatiko. Preostalih deset je koncesije dobilo med leti 2006 in 2007.

Več o podeljevanju koncesij v zgodovini Republike Slovenije pove Pavel Zgaga, vodja Centra za študij edukacijskih politik, redni profesor na ljubljanski pedagoški fakulteti ter minister za šolstvo in šport od 1999 do 2000.

IZJAVA

[Treba je priznati, da je sistem, kakršnega imamo pri nas, po svetu redko prisoten. Treba se je seveda tudi vprašati, kako je to tega sistema prišlo. Sistem podeljevanja koncesij je pri nas nastal z osamosvojitvijo Slovenije, v zgodnjih 90. letih. Takrat je bil poglaviten razlog zanje, da edini instituciji, ki sta takrat obstajali, ljubljanska in mariborska univerza, preprosto nista zmogli požreti neizmerno hitro dvigajočega se števila potencialnih brucov in bruck. Obstajale so določene možnosti nastajanja zasebnih ustanov in agenda države, da v primerih, ko zasebna institucija razširi mrežo javne ustanove, tej zasebni instituciji krije stroške za izvedbo programa iz državnega proračuna. Iz tega se je v kasnejših letih izcimilo marsikaj. Velikanska plima kandidatov za študij je začela v prejšnjem desetletju upadati. Danes je že zelo nizko. Zelo zanimivo pa je, da so nekje sredi prejšnjega desetletja, po letu 2005, koncesije pričele naraščati. Verjetno je moral imeti ta drugi val koncesij v ozadju neko drugo agendo, ne tiste izvorne, ki je bila razširiti javno mrežo - razširiti študije, ki jih Ljubljana in Maribor nista ponujala. V 90. letih so bile to študije na področju turizma, ki je potem nastal na Obali in podobno. Sredi prejšnjega desetletja pa je število koncesij še naprej raslo, celo precej poraslo, število študentov pa začelo upadati. Da je zadeva še zabavnejša – ko smo poslušali vladne kritike, češ da je na ljubljanski in mariborski, vmes še novonastali koprski univerzi, družboslovja preveč, so se istočasno začele podeljevati koncesije zasebnim ustanovam, ki so delovale na področju družboslovja. Očitno se je logika koncesij v celoti spremenila.]

Med leti 2004 in 2008, v času prve vlade Janeza Janše, je bilo ustanovljenih največ zasebnih visokošolskih zavodov po osamosvojitvi. Država danes financira skupaj trinajst zasebnih visokošolskih zavodov, deset od teh je, kot že rečeno, koncesijo dobilo na razpisu leta 2006 ali 2007. Navajamo pisanje Mladine izpred štirih let: Kljub poudarjanju Jureta Zupana, tedanjega ministra za šolstvo in znanost, da je treba spodbujati predvsem tehniške vede, se je število študentov v zasebnih zavodih s koncesijo povečalo z okoli tri tisoč na 11 tisoč. Predvsem na račun družboslovnih programov, ki so jih zasebniki pač najlažje ustanovili.

Člani SDS so pogosto soustanovitelji, direktorji, dekani in predavatelji na koncesioniranih visokošolskih zavodih. Od zasebnih največ sredstev prejme Evropska pravna fakulteta, sledi ji Fakulteta za državne in evropske študije. Kot je pred leti pisalo Delo, je solastnik obeh Peter Jambrek, med leti 2005 in 2007 predsednik sveta za visoko šolstvo, torej nekdanjega organa s funkcijo akreditiranja visokošolskih zavodov in programov.

Med leti 2004 in 2007 je Dušan Lesjak, takratni državni sekretar na Ministrstvu za visoko šolstvo, član SDS, v Celju soustanovil Mednarodno fakulteto za družbene in poslovne študije. Kasneje, ko je bil šolski minister Žiga Turk, je Lesjak postal njegov svetovalec.

Leta 2006 je denimo Borut Rončević skupaj z ostalimi privrženci oziroma člani SDS, med drugim tudi Matejem Makarovičem, ustanovil zasebno Fakulteto za uporabne družbene študije (FUDŠ), v Novi Gorici. Tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 je ustanovil še edino javno, samostojno in z državnim proračunom podprto Fakulteto za informacijske študije (FIŠ) v Novem mestu. Rončević je sicer tudi direktor Univerzitetnega in raziskovalnega središča Novo mesto.

Novomeški primer komentira Pavel Zgaga.

IZJAVA

[Pravila ustanavljanja, oblikovanja visokošolskih zavodov, kakršna so nastala z osamosvojitvijo države, narekujejo, da javne visokošolske ustanove ustanovi sklep državnega zbora, kar pomeni tudi obveznosti financiranja študija, raziskovalne dejavnosti in študentskih domov iz državnega proračuna. V zakonu o visokem šolstvu je od osamosvojitve določilo, da javne fakultete, umetniške akademije ali visoke šole ne morejo nastopati samostojno, temveč kot del ene od univerz. Politika se je v prejšnjem desetletju očitno dogovorila, da v novomeškem primeru ne bo tako.]

No, nič novega ni, da se ambicije po ustanovitvi četrte državne univerze v Sloveniji, s sedežem v Novem mestu, vlečejo že od leta 2008. Zaradi tega je Borut Rončević tudi dal pobudo za ustanovitev novomeškega univerzitetnega središča. Pred dobrim letom je prvo akreditacijo dobila dobesedno imenovana Nova univerza, ki ima namesto v Novem mestu sedež v Novi Gorici. Vanjo se se povezali trije samostojni visokošolski zavodi, in sicer Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za državne in evropske študije ter Fakulteta za slovenske in mednarodne študije. Po navedbah Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) je Novo univerzo leta 2008 akreditiral že akreditacijski senat pri Svetu RS za visoko šolstvo, kar je sprožilo medijske odmeve. Pritožbena komisija agencije je leta 2013 potrdila odločitev senata. Na to je bila vložena tožba na upravno sodišče, to pa je leta 2015 tožbo zavrnilo. Nakvis je Novo univerzo zatem vpisal na seznam akreditiranih visokošolskih zavodov. Na njej so državne koncesije po posredovanih podatkih ministrstva sicer deležni zgolj trije programi Evropske pravne fakultete.

József Györkös, kasnejši državni sekretar na šolskem ministrstvu, je za Mladino povedal, da so novomeško fakulteto za informacijske študije ustanovili tako, da so v pomanjkanju lastnega programa uporabili že leta 2007 akreditiran program Informatika v sodobni družbi Fakultete za uporabne družbene študije. Prej omenjena Matej Makarovič in Borut Rončević tudi predavata na obeh fakultetah.

Tako visokošolski kot univerzitetni program Informatika v sodobni družbi sta le poimensko malce predrugačena programa Družboslovne informatike, ki se na dodiplomski stopnji od leta 2005 izvaja na Fakulteti za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani. Sprva je imel predvsem tamkajšnji visokošolski program visoko omejitev vpisa, gre namreč za edini program na FDV, ki ne zahteva splošne mature. Tudi univerzitetni program na FDV je sprva zapolnjeval vpisna mesta, a zadnja leta še zdaleč ni tako. Naslednje leto se visokošolski program družboslovne informatike na FDV, ki ima to študijsko leto zapolnjena še vsa razpisana vpisna mesta, ukinja. Na novomeški FIŠ pa kljub očitni nezapolnjenosti vpisnih mest – letos se v tretjem roku na 25 dodatno razpisanih mest visokošolskega programa ni prijavil več nihče – ostajata oba, visokošolski in univerzitetni program.

Komentira Pavel Zgaga.

IZJAVA

[Ko nek center, v tem primeru Ljubljana, zbere dovolj študentov, drugi pa premalo, bi veljalo razmisliti, kaj narediti. V takem primeru bi bilo verjetno smiselno programe s premajhnim številom študentov, če so izpolnjeni še drugi pogoji, zapirati. Ampak – videti je, da gre v tem primeru za simbolno vrednost. Nekateri ljudje bi, če bi na določeni lokaciji nek program ukinili, mislili, da s tem napovedujemo smrt ustanovi. Takšno razumevanje vodi v iracionalne odločitve. Zagotovo pa tam, kjer ni dovolj spodobnega predavateljskega kadra in produktivnega študentskega telesa, ne potrebujemo ne programov ne ustanov. Tem običajno rečemo žalujoči ostali.]

Zakaj je Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu, v nadaljevanju Nakvis, štiri leta po ustanovitvi javnih, nikoli prenasičenih programov na ljubljanski univerzi, akreditirala še novomeška, sicer tudi javna, je vprašanje, ki ostaja brez konkretnega odgovora. Na Nakvisu pravijo, da pri vprašanju podaljšanja akreditacije preverjajo le temeljne pogoje.

Pavel Zgaga razloži, da Nakvis dejansko nima regulativne vloge, zgolj evalvacijsko in akreditacijsko. Tudi druge agencije za preverjanje kakovosti v visokem šolstvu po Evropi menda nimajo pristojnosti, da bi dovoljevale, pospeševale ali zavirale življenja tovrstnih ustanov. Odločitev o rojstvu ali smrti – vsaj javnih – visokošolskih zavodov je v rokah države.

Tudi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) pravijo, da imajo omejene pristojnosti. Leta 2006 so koncesije zasebnim visokošolskim zavodom začeli podeljevati precej neracionalno, pravi Stojan Sorčan, generalni direktor Direktorata za visoko šolstvo. Tam so nedavno imeli inšpektorje, ki menda niso mogli verjeti, po kakšnih kriterijih so bile nekoč podeljene koncesije. Inšpektorat za šolstvo nas je z vprašanji v celoti napotil na ministrstvo, kjer pravijo, da imajo velike probleme z odvzemi vprašljivih koncesij.

Razloži Stojan Sorčan.

IZJAVA

[Nove koncesije se ne podeljujejo. Imamo hude probleme z ukinjanjem že obstoječih. Takrat, ko so se podeljevale, od leta 2006 naprej, je bila maksima ’’treba je razvijati regionalni razvoj, tako da po regijah ustanavljamo fakultete, zasebne visokošolske zavode. Kriteriji, pogoji niso bili jasno definirani. Odvzem koncesij je možen le s spremembo zakona. Je pa teh manj kot 4 % vseh sredstev, zelo malo. V letošnjem letu smo ta sredstva celo zmanjšali na osnovi kvalitativnih kvalifikatorjev, ker je število študentov manjše. Intenzivno razmišljamo, da bi kljub nejasnim zakonskim podlagam nekatere ukinili, ker ne izpolnjujejo pogojev, ki so zapisani v pogodbi o financiranju. V pogodbi denimo piše, da če je manj kot 20 študentov, se lahko ukinejo.]

Programov z manj kot dvajset študenti je v Sloveniji na koncesioniranih zasebnih visokošolskih zavodih kar enajst od skupno 28 programov. Ustavno sodišče je že pred leti ugotavljalo, da z uredbo določeno financiranje ni v skladu z ustavo. Na ministrstvu zakonodajne spremembe za morebitne odvzeme koncesij komaj pripravljajo. V parlamentarnem postopku naj bi bile do junija 2017. Programom, ki ne izpolnjujejo pogojev, koncesij torej še niso ukinili, ker so pravne podlage za ukinitev nejasne, pravi Stojan Sorčan.

IZJAVA

[Tudi meni je čudno razumljivo. Trenutno imamo tako nekatere visokošolske zavode, od katerih jih v zadnjih treh letih – Univerza v Novi Gorici je tak primer – več kot polovica podeljenih koncesij ne izpolnjuje pogojev iz te pogodbe. A tam je besedica lahko in podobni členi, ki se lahko interpretirajo tako ali drugače. Dokler ni na sodišču dokazano, kaj je prav in kaj res … absurdno. Načrtujemo … Računsko sodišče je v zadnjem poročilu o koncesijah eksplicitno zapisalo, da se država neracionalno obnaša pri financiranju koncesijskih zavodov. Pripravljajo dokumentacijo za odvzeme, a ne vemo, kako bomo pravno prišli temu do dna. Tudi Računsko sodišče je ugotovilo ne le, da pravne podlage niso jasne, so tudi kontradiktorne. Zato pripravljamo gradivo za spremembe v zakonu. Jaz si prizadevam, kot piše tudi v pogodbi o financiranju, da bi študijskim programom z manj kot 20 študenti odvzeli koncesije.]

Slavko Gaber, sociolog in šolski minister med leti 1992 in 1999 ter 2002 in 2004 opiše, kako je država podeljevala koncesije pred sredino prejšnjega desetletja, preden so koncesionirani zavodi začeli rasti kot gobe po dežju.  

IZJAVA

[Seveda smo tudi mi kakšno podelili. A ideja je bila zelo preprosta in jaz še danes ne mislim, da je zasebno slabo samo po sebi. Lahko je celo koristno in dobro, a ne po tovrstnih principih, ko uničujete javno, da lahko ustanavljate zasebno, ko to ni nujno potrebno. Ko smo na primer v Ljubljani krvavo potrebovali prostor za gimnazije in se je pojavila zasebna šola, ki je to omogočila, me ni motilo niti, da je bila cerkvena. Vem, da nekateri zamerijo, a tej šoli smo podelili koncesijo in jo temu primerno tudi financirali. A to sta dve logiki, ta je vpisana v zakon. Ko smo mi podeljevali koncesije, smo jih po tem ključu. Kadar država z javno mrežo ne zmore zagotoviti dovolj prostora za vse, ki želijo študirati, se razmišlja o tem. Ne pa takrat, ko nekdo, ki je v vladi, opazi nekega svojega prijatelja, ki bi tudi imel nekaj javnega denarja. To – prosim vas. In mu potem nekdo potrdi programe sumljive kakovosti, odobri, da izpolnjuje vse prostorske in kadrovske pogoje, česar praktično tile, ki so jih kar tako sejali okrog po državi, niso nikoli izpolnjevali. To je preprosto nekaj, kar bi veljalo preganjati.]

Kaj točno je tisto, kar bi veljalo preganjati? V medijih je največ polemik glede razpasenosti zasebnih zavodov sprožil javni razpis za koncesioniranje iz leta 2013, ki je bil prilagojen za štiri fakultete. Takrat je bil šolski minister Žiga Turk. Ministrstvo je v tistem času za petino zmanjšalo število vpisnih mest na javnih fakultetah, češ da je brezposelnih diplomantov družboslovja že preveč. Merilom za koncesijo za družboslovni študij je ustrezala zgolj Fakulteta za medije, ki je v solasti Inštituta za interdisciplinarna in aplikativna raziskovanja. Sooustanovitelj tega inštituta je – kdo drug kot - Borut Rončević, ki je bil v času ministrovanja Žige Turka vodja Direktorata za visoko šolstvo in znanost. Ob množenju zasebnih fakultet v letih 2012 in 2013 je Žiga Turk izjavil, da je za državo zasebno šolstvo cenejše. Turk danes pravi, da v odgovarjanju, kako bi to bilo mogoče, ne vidi smisla.

Samodržnost in nepotizem komentira Slavko Gaber.

IZJAVA

[Gre za logiko: zasebno, posebej zasebno mojih prijateljev je v redu; javno - to je komunizem, nevredno obstoja. Tako preprosto pamet imajo ti gospodje. Kadar so na oblasti, jih zelo srbijo prsti. To je rak rana te države. Če in ko se bodo spet pojavili na teh mestih, bodo nadaljevali z isto zgodbo.]

Slavko Gaber poudarja, da je danes nujno potrebno zagotoviti osnovno financiranje javnega sistema, ki ne bo silil v prikrito uvajanje šolnin. Te imajo po njegovem funkcijo vzdrževanja temeljnega pogona visokega šolstva v državi, katere šolski sistem na vseh mednarodno relevantnih raziskavah dokazuje, da je nadpovprečen. Gaber komentira finančno podhranjenost visokega šolstva in izredni študij, ki – čeprav ne na vseh fakultetah in programih – še kar ostaja.

IZJAVA

[Očitno nam manjka nekaj deset milijonov evrov, da bi univerza funkcionirala. Zaradi tega se pojavljajo omejitve vpisa, tam, kjer ne bi bile potrebne. Fakulteta tistim, ki jih sprejme izven omejitve, zaračuna šolnine. Morda bi lahko rekel, da je to odkrito uvajanje šolnin, ampak to se dogaja in se bo nadaljevalo, če se ne bo uredilo temeljno financiranje - tako, da ne bo ogroženo osnovno delovanje hiše (o.p. primer Pedagoške fakultete), ki za to, da bi lahko funkcionirala, gotovo potrebuje okrog sto tisoč evrov letno. Da bi reden študij funkcioniral v polni zasedbi, bi potrebovali ta dodatna sredstva, ki jih ni, že leta smo podfinancirani. Peto leto je bilo uvedeno, ne da bi bilo financirano. Tako se fakultete znajdejo na različne načine. Odločijo se za izredni študij, kamor porinejo del študentk in študentov, ki bi jih seveda lahko vzeli v običajne letnike brez šolnin. To je bedno gledati in še bolj bedno izvajati. Mi smo polni študija ob petkih in sobotah.]

Leta 2012 je takratni minister Žiga Turk za Val202 izjavil, da varčevanje univerzam ne daje vzroka, da bi uvedli šolnine. Takrat druga Janševa vlada je v nacionalni reformni program 2012-2013 zapisala, da druga stopnja ne bo več nujno javno financirana.

Post-SDS trend se je, ne sicer po principu deljenja javnega denarja strankarskim kolegom, nadaljeval v času vlade Alenke Bratušek, ko je bil šolski minister Jernej Pikalo. Ta je leta 2014 hotel uveljaviti novi ZVIS, a mu je to preprečil razpad vlade. Odmevni 120. člen je govoril o omejitvah plačljivega študija za javne visokošolske zavode, začel pa se je tako:

(1)Javni visokošolski zavodi lahko na posameznem študijskem programu, ki je financiran iz javnih sredstev (v nadaljnjem besedilu: brezplačen študij), izvajajo tudi študij, za katerega zaračunavajo šolnino (v nadaljnjem besedilu: plačljiv študij).

Ministrstvo se je branilo z argumentom, da ZVIS ne uvaja šolnin, saj te že obstajajo na izrednem študiju. Nasprotniki takratnega ZVIS-a so opozarjali na uvajanje šolnin za redni študij. Študenti in ministrstvo so se strinjali, da je izredni študij anomalija, študentsko društvo Iskra pa je opozarjalo, da novi zakon anomalijo rešuje tako, da jo legitimira. Iskra je po protestih proti ZVIS-u 2014 dejala še, da zakon v takšni obliki ne more obstajati, ker da pomeni začetek konca javnega šolstva. Na ta argument bi se veljalo spomniti tudi danes.

Pretnje javnemu šolstvu komentira sociolog Rastko Močnik, dolgoletni profesor na ljubljanski filozofski fakulteti, ki univerzo spremlja vse od študentskih uporov leta 1968.

IZJAVA

[Imanentna logika kapitalizma je, da zavzema nova in nova področja. Privatizacija javnih storitev je del te logike. Imperializem ni samo širjenje čez planet, temveč tudi na področja družbe. Pod udarom so dejavnosti, ki so bile včasih izvzete, ne le iz kapitalistične, temveč tudi iz navadne tržne logike. Šolstvo je kompleksna in protislovna zadeva, ker po eni strani reproducira obstoječe stanje, torej kapitalizem, po drugi strani pa odpira možnost za premagovanje tega stanja. Ker izobraženi ljudje lahko razumejo svojo zgodovinsko situacijo in jo spreminjajo.

Osebno mislim, da bi moralo biti šolstvo javno in da zasebno šolstvo ne bi smelo obstajati. Zato ker zasebno šolstvo ne bo nikoli doseglo kakovosti, ki jo ima javno šolstvo. Strukturno je ne bo. Javno šolstvo propada. Ampak še tako slaba javna univerza je boljša kot zasebni zavodi. Ker jih je veliko ustanovljenih zaradi profita, ne zato, da bi širili znanje. Tudi če širijo znanje, ne morejo doseči nivoja, ki ga je doseglo javno šolstvo, ker je to veliko, traja dolgo časa in ima neko kakovost, kljub temu, da je ta ogrožena.]

SDS ima v uvodoma omenjenem programu iz letošnjega novembra sklop, ki med drugim pravi, citiramo: ’’Na področju izobraževanja in znanosti bomo zagotovili dostopnost, kakovost, fleksibilnost in učinkovitost ter povezali izobraževanje s trgom znanja. To bomo storili tako, da bomo: omogočili ustanavljanje in financiranje visokošolskih kakovostnih programov, ki jih država v strategiji sprejme kot strateško potrebne z analizo potreb v državi. Zagotovili bomo izbirnost visokošolskih programov in odpravili ovire za nastajanje novih programov na javnih fakultetah, pa tudi s podeljevanjem koncesij zasebnim fakultetam po jasnih in merljivih kriterijih.’’

Odprto ostaja vprašanje, kako bi bilo zasebno šolstvo za državo cenejše, če ne z uvedbo šolnin ali nižanjem standardov. Kam dejansko pelje vzpostavljanje razvejanega sistema zasebnega šolstva, razloži Rastko Močnik.

IZJAVA

[Zasebni zavodi bodo še naprej pobirali denar od študentk in študentov ter njihovih staršev, da bodo zato lahko nudili boljši standard - vsaj po javnem mnenju. In se bo začel propad javne univerze, ki dodatka ne bo smela zahtevati. Čeprav ga šole že zahtevajo, ker starši za nadstandard plačujejo. Na Filozofski fakulteti so se denimo že pojavile težnje, da nadstandardni študijski programi lahko uvedejo šolnine. Nadstandard ... pri čemer je standard zelo nejasna kategorija. 

Država bi ob prevladi zasebnih zavodov financirala samo prvo stopnjo ali prvo in drugo. Ne bo imela dovolj denarja, ker že zdaj trdi, da nima dovolj za financiranje javnega šolstva.]

Da se razpasenost zasebnih programov slej ko prej odrazi v upadanju kakovosti javnih, opozarja tudi Slavko Gaber.

IZJAVA

[Če gre to financiranje na račun že podfinanciranih javnih institucij in je jasno, da dodatne kapacitete niso potrebne, ker ni navala študentk in študentov ... Generacije so pač manjše, kot so bile pred petnajstimi leti, ko se je imelo smisel pogovarjati o tem – ali odpremo dodatna mesta izven javnih institucij, s koncesijo na primer.

Človek si ne more misliti drugega, kot da hoče določena politična opcija zagotoviti določenim ljudem relativno reden dotok javnega denarja. Ob tem želi načeti še normalno funkcioniranje javnega sistema. Saj ni velika skrivnost v tej državi, da nekateri mislijo, da je javne službe na različnih področjih treba spraviti s sveta. Ne zgolj razdrobiti zdravstvenega sistema, kar se nam je že zgodilo; temveč po možnosti še šolstvo, visoko šolstvo in in uvesti svoj tip družbe. Tu gre za resna vprašanja, ker javno zagotavljanje določenih dobrin povečuje dostopnost za vse, ne le za najbogatejše. Zasebno ima drugo logiko. Seveda ti prepleti niso dobri za to državo in za tiste, ki se gredo politiko da ne omenjam ustavnih sodnikov ali česa podobnega, bi bilo dobro, da se zavedajo lastne odgovornosti. S tem naj se ne bi igralo.]

SDS v programskih točkah med drugim želi, citiramo: ’’S programom na področju izobraževanja, znanosti in športa Slovencem zagotoviti: vrednostni sistem in domoljubje v šoli. Pogoje za zdrav razvoj, ustvarjalnost šolajočih in razvoj vrednot, tako da bomo v učne načrte in učbenike vnesli več domoljubja in znanja ter zavedanja o vrednosti nastanka slovenske države.’’ 

Pred tržno logiko svari Slavko Gaber.

IZJAVA

[Gre za strukturne značilnosti. V obdobju, ki ga je vendarle mogoče napovedati, ko se bomo premikali v polja hibridnih ekonomij, bosta pomembna izključno tržno in mezdno delo naravnana logika, zgolj profit. Ta kapitalska neoliberalna logika se še zadnjič poskuša obdržati na vse božje načine. To, da bi zdaj, ko se poslavlja, skočili na ta voz, je podobno, kot če bi se leta 1945 odločili iti med domobrance. Nihče, ki ima pet pik v glavi, tega ne počne. 

Zdaj sprivatizirati šolski sistem, mu dati čim manj sredstev?! Celo mednarodne raziskave kažejo, da naš šolski sistem deluje. Naštejte tri druge družbene sisteme v Sloveniji, ki desegajo podobno stopnjo primerljivosti s svetovnimi. Potem se lahko začnemo pogovarjati, ali bi veljalo vsaj tega ohraniti in še tri druge spraviti na približno tako raven, ali bomo še to, kar imamo, razsuli. Učiteljstvo je vzdržalo ob vsem privijanju in prizadevanjih, da bi jim zbili kakršno koli samospoštovanje. Poskrbelo je, da je populacija izobražena zelo spodobno. Če kdo tega noče videti, se zastavlja vprašanje - kakšen namen ima. Ljudi brez namenov je malo. Sploh pa politik brez namena - ta žival ne obstoji.]

Nekateri demagogi radi opravičujejo obstoj čim več regijskih fakultet, češ da si nekateri mladi študija v oddaljenem slovenskem mestu ne morejo privoščiti. Ali niso tovrstni argumenti malce za lase privlečeni, odgovarja Pavel Zgaga.

IZJAVA

[Tovrstne razprave se mi zdijo hudo smešne. Pred kakšnimi desetimi, petnajstimi leti sem sodeloval na okrogli mizi med bežigrajskimi fakultetami. Eden od takratnih študentov je dejal – še nikoli ni bilo težje študirati. Zlobno sem ga vprašal, kaj je tako težko. Odgovoril je - poglejte, kaj se zdaj za Bežigradom dogaja – povsod nastavljajo količke in parkirnino, ki jo je treba plačati. Sam sem študiral v začetku 70. let in živel v študentskem naselju v Rožni dolini. V tistem času je bilo tam okrog deset avtomobilov, ki so si jih lastili študenti iz neuvrščenih držav, Egipta, Indije in podobnih. Mislim, da nihče ni imel avtomobila. S tem želim povedati, da je bila mobilnost v tistih časih zelo težka. Danes se lahko do kraja, kjer sem živel v otroštvu, pripeljem v 45 minutah. V takratnih časih sem se s parno lokomotivo vozil tri do štiri ure. Mobilnost v Sloveniji je postala tako majhna, da tovrstna vprašanja niso več relevantna. Relevantna postajajo druga. Ne trdim, da je danes silno preprosto in zlahka študirati, nekih demagoških gesel pa ni treba vključevati. Geslo, da je univerzo treba spraviti v vsako slovensko vas, je bolna ideja, ki lahko razruši slovensko univerzo. Glede na našo velikost, če hočemo imeti spodobno kritično maso, ki bi nas postavila med tako imenovane vidne univerze, si verjetno več kot dveh ali treh ne moremo privoščiti. Toliko jih že imamo. Problem je, če si lahko privoščimo dovolj kvalitetne. Že zdaj niso dovolj kvalitetne. Univerzitetni študij je skozi zgodovino bil in je koncentriran, tudi jutri bo moral biti. Če hočemo, da se nekje izplača študirati, moramo imeti tam dovolj kritične mase. Drugače bom svojemu otroku, vnuku svetoval, da gre v drugo državo, na univerzo, kjer so ti pogoji izpolnjeni. Če bomo imeli vsakih 20 kilometrov po eno štacuno, ki bo prodajala indekse in diplome, rezultata ne bo nikakršnega.]

Zakaj na tem mestu toliko SDS-a? Stranka, ki trenutno vodi vlado, česa več kot besedičenja v javnosti očitno ne premore. Glede na pretekli teden izvedene javnomnenjske raziskave je SDS stranka z največjo podporo. V slovenski javnosti sicer tudi tokrat prevladujejo tisti, ki ne vedo, koga bi volili.

Nekaj o indiferentnosti ima za pripomniti Slavko Gaber.

IZJAVA

[Alternative vedno so, povezane z več elementi. Eden od teh je, kaj razmišljamo, ko gremo na volišča. Velja namreč staro reklo, ki pravi, da ima ljudstvo vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Težko slabšo, posebej, kadar gre za demokracijo. Mi jih izvolimo. Volimo iluzije - popolnost iščemo zadnje mandate - in to popolnost zdaj gledamo, gledali smo jo tudi prejšnji mandat. Ali pa ne hodimo, ker se nas ne tiče. Naivno mislimo, da ne glasujemo, če nas ni. Oh, seveda glasujemo, da se računsko dokazati, kako.]

Kaj so vzvodi za toliko zasebnih visokošolskih zavodov, kakšne so možnosti za njihovo ohranitev in prihodnost slovenskega visokega šolstva, pojasnjuje Pavel Zgaga.

IZJAVA

[Eden od možnih vzvodov v tem našem grozno različnem prostoru je tudi, da so zasebne ustanove pravzaprav poskus oblikovanja paralelnih elit - tisto, kar študira na FDV-ju, je vse po vrsti rdeče, če poslušamo nekatere demagoge v tej deželi, celo tiste, ki so tam diplomirali - in zaradi tega potrebujejo posebno ustanovo, ki bo dala nov tip kadra brez korenin iz preteklega sistema. Mislim, da nobena od teh opcij kakšnih posebno močnih tendenc znotraj visokega šolstva trenutno ne predstavlja, ker so preveč fragmentirane. Kako si predstavljam razvoj v naslednjih desetih letih? Pričakujem, da bo večina teh ustanov izginila. Poljska je na primer doživela ta mushrooming, množično ustanavljanje zasebnih ustanov pred Slovenijo, že v začetku devetdesetih, takoj po političnem preobratu. Situacija danes je tam precej drugačna. Nekatere so se ohranile in celo okrepile, vendar jih je večina izginila. Na drugi strani so stare, klasične, državne univerze - resnično znamenita krakowska ali varšavska na primer, ki so mogoče v začetku 90. let bile pod vprašajem. Morale so se prevaliti iz enega v drugi sistem, ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo. Te univerze so se temeljito okrepile in dobile pozicijo znotrajevropskega visokošolskega prostora.

Skratka, zgodba ni enostavna. Mislim, da sta izjemno nizka kritična masa slovenskih zasebnih ustanov in izjemna fragmentiranost, nepovezanost tisti, ki bosta te ustanove na daljši rok verjetno raztopila. Pri tem ne smemo prezreti, da je v Ljubljani in Mariboru, nenazadnje tudi na Primorskem - v Kopru in Novi Gorici - študijskih mest danes veliko. Razpisana mesta ostajajo. Pred desetimi, petnajstimi leti so ljudje ostajali na cesti, ker ni bilo dovolj prostora. Danes imamo poleg tega odprt prostor. Naš maturant, naša maturantka gre lahko pod istimi pogoji študirat v številne države Evropske unije. Vse to govori, da drobnjakarski način, ki je bil pri nas v modi zadnjih deset let, ne bo mogel vzdržati. Te ustanove se bodo morale začeti povezovati z močnejšimi ustanovami v Sloveniji - v zakonu obstaja načelna možnost, da bi zasebna ustanova lahko bila pridružena članica na primer Univerze v Ljubljani ali Univerze v Mariboru, lahko tudi kakšne tuje institucije. Takšnega zgleda sicer še nimamo, za preživetje in razvoj je to povsem drugačna zgodba. Kaj bi pomenil prihod tujih univerzitetnih ustanov v Slovenijo ali sodelovanje naših drobnih ustanov s tujimi, odpira povsem novo poglavje. Verjetno nanj danes nismo pripravljeni.]

Odločiti o smrti nekaterih delov prispevka je morala tudi vajenka Nina.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

»Beseda anarhija izhaja iz stare grščine. Beseda pomeni brezvladje, torej položaj, v katerem se družba znajde brez pooblaščene avtoritete. Preden je mnogo mislecev sprejelo anarhizem kot mogočo družbeno organiziranost, je bila beseda uporabljena za nered in zmedo, kot tako pa jo še danes uporabljajo neuki in nasprotniki ideje, ki predpostavljajo, da je oblast nujna za družbeno organizacijo.« (Malatesta)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness