Avtonomija univerze?

Avtonomija univerze?

Oddaja
21. 11. 2016 - 16.00

Univerzitetno polje je oziroma naj bi bilo avtonomno, kar pomeni, da si kot takšno postavlja lastna pravila delovanja. V resnici seveda ni čisto tako. Univerza se vse bolj podreja zahtevam kapitala, prisotni pa so še drugi interesi, logike delovanja in tipi racionalnosti, ki jih kot edine prave poskušajo od zunaj vsiliti v univerzitetno polje. V takšnih trenutkih se pogosto na noge dvignejo progresivni del študentk in študentov ter nekateri zaposleni na univerzi. Ali kot strnjeno pove Slavko Gaber:  “Kadar imamo opraviti s pritiski polj ‘industrije in trgovine’, pa tudi politike, neposredno na avtonomijo akademskega polja, je odpor ne le legitimen, ampak celo nujen - je dolžnost individuov, ki pripadajo polju.” Takšno avtonomijo je seveda potrebno braniti in jo zagovarjati.

 

A popolnoma druga zgodba pa je na vrhu vseh treh slovenskih Univerz. Rektorji si namreč očitno avtonomijo predstavljajo nekoliko drugače. Tu izhajam iz čiste empirije, sklepam na podlagi dejanskega delovanja rektorjev. Če kar preidemo na konkretne primere. V začetku prejšnjega leta se je rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik samovoljno lotil sprememb statuta. Nov, predelan statut bi po 288. členu obstoječega statuta moral najprej na senat in tam pridobiti soglasje, da se ga pošlje v javno razpravo. A rektor je to suvereno pohodil in v javnost poslal predlog novega statuta, ki je bil problematičen v več točkah ter je še bolj krepil moč in koncentriral oblast v rokah rektorja, študentske pravice je hotel še bolj okrniti, fakultete pa hotel še bolj podrediti zahtevam trga. V javni razpravi je predlog doživel uničujoče kritike, tako da je bil umaknjen in zdaj na boljše čase najbrž čaka v kakšnem predalu. Potem rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič, ki se mu očita samovoljno vodenje univerze in še kar nekaj nepravilnosti. Ponovno  izpostavimo samo eno. Očitajo mu nepravilnosti v postopku izvolitve na položaj rektorja, ki ga je zasedal že prejšnji mandat. Marušič je namreč zadnji trenutek pred rektorskimi volitvami zaposlil 27 novih ljudi, in sicer za kratek čas in z le nekajodstotno zaposlitvijo, toda dovolj, da so lahko oddali svoj glas. Tako pri ljubljanskem rektorju kot pri primorskem bi našli še kar nekaj problematičnih praks, ki kažejo na slo po ohranitvi in krepitvi najmočnejše funkcije na univerzi.

 

Popolnoma nove in absurdne razsežnosti pa zadobivajo dejanja mariborskega rektorja Igorja Tičarja. O tamkajšnih dogodkih smo poročali sproti, zato na tem mestu ne bomo obnavljali celotne zgodbe. Je pa v zadnjih dneh dobila nadaljevanje in s tem dosegla novo dno. Rektor je namreč vložil zasebno tožbo proti Mariji Javornik Krečič, profesorici in predsednici Visokošolskega sindikata na Univerzi v Mariboru. Rektorjeva razlaga je, da ga je užalila v nekem intervjuju, ker je njegovo ukrepanje oziroma neukrepanje glede spolnega nadlegovanja in mobinga nad zaposlenimi označila kot seksistično. Rektor pravi, da zaradi tega trpi duševne bolečine.

 

Na tem mestu pa moramo vseeno malo obnoviti dogajanje. Rektor je, namesto da bi sankcioniral storilca spornih dejanj Teodorja Lorenčiča, kar se je od njega pričakovalo in kar bi bilo v taki situaciji edino normalno dejanje, grozil z odpovedjo delovnega razmerja za 2 zaposlena na univerzi, ki sta bili žrtvi spolnega nadlegovanja ter mobinga in ki sta Lorenčiča prijavila. Po novem na univerzi sicer ostajata, vendar ju je degradiral na delovni mesti, ki sta za deset plačnih razredov nižje kot njuna prejšnja. Ko rektor ni sankcioniral Lorenčiča, je bil deležen pozivov, naj svojo odločitev še enkrat dobro premisli ter nemudoma sankcionira svojega pomočnika. Ko je naredil pravzaprav popolno nasprotno, torej zagrozil, da bo odpustil žrtvi nasilja, pa so se začeli pozivi k njegovem odstopu. Rektor pa zdaj še toži profesorico in sindikalistko, ki je javno opozarjala na hude kršitve v samem vrhu mariborske univerze, kar je kot članice sindikata njena naloga, predvsem pa dolžnost, ki jo ima vsak zaposleni na univerzi. Rektor pa trpi duševne bolečine, medtem ko ga duševne bolečine, ki sta jih čutila in jih še čutita zaposlena na univerzi, ki sta bila nadlegovana s strani rektorjeve desne roke, niso zanimale. Si lahko sploh stopnjo duševnih bolečin, ki so bile povzročene zaradi šoka, ko sta izvedela, da rektor razmišlja o prekinitvi njunega delovnega razmerja? Samo zato, ker sta prijavila Tičarjevega tovariša Lorenčiča za vedenje, ki ne zgolj, da ne spada na univerzo, temveč nima mesta v družbi. Iz tega lahko sklepamo, da so bili vsi trije kaznovani, ker so opozorili na nepravilnosti in hude kršitve v rektoratu. Ker niso bili tiho. Ker niso ubogali.

 

A na univerzi se takšne stvari dogajajo. Ker se pač lahko. Univerza kot institucija je že po bežnem pogledu hierarhična, rigidna in razdeljena na več “kast”. Na dnu so mladi raziskovalci in asistenti, ki pogosto delajo v prekernih razmerjih, delajo nadure, opravljajo delo starejših kolegov, njihove plače pa so pogosto groteskno nizke, poleg tega pa so še pod konstantnim pritiskom. Namreč, takoj ko pride do kakšnih rezov v šolstvu, kar pri nas ni redkost, prej pravilo oziroma neka kontinuirana praksa, so omenjeni prvi, ki se poslovijo od svojega težko prigaranega delovnega mesta. Na vrhu piramide pa s prestižnimi nazivi oziroma nazivi, ki proizvajajo prestiž, kraljujejo okiteni redni profesorji, dekani, člani rektoratov in seveda ter predvsem - rektorji. So nekakšna aristokracija v času in deželi brez aristokracije. Imajo močan simbolni, kulturni in finančni kapital, gosto spleteno mrežo odnosov ter s tem tudi moč in oblast. So kasta Nedotakljivih. Na njihovih funkcijah jim je lagodno in jih nočejo izgubiti za nobeno ceno.

 

Če se osredotočimo na rektorje. Delajo, kar hočejo, nihče jih ne nadzoruje in sankcionira. Pritrdilo dobijo v senatu, ali od svojih kolegov, ki hočejo ostati na lagodnih položajih, ali pa od potencialnih kritičnih zaposlenih, ki pa so tiho, saj se bojijo posledic. Še več, za utrjevanje svoje oblasti rektorji uporabljajo vsa sredstva, tudi razna sredstva nasilnih materialnih intervencij, ustrahovanja, grožnje in podobno. Na podlagi zadnjih dogodkov bi lahko sklenili, da vladajo s strahovlado. Zanašajo se na njihovo lastno moč, s katero si podrejajo ostale zaposlene na univerzi in dominirajo celotnemu akademskemu polju. Avtonomijo razumejo kot svojo lastno, osebno avtonomijo, da delajo kar hočejo. Brez posvetovanj s komerkoli, saj so vendarle rektorji in torej nad vsemi. Brez nadzora in brez sankcij. Če nisi z njimi, si proti njim. Univerza, to sem jaz - živela avtonomija univerze!

 

V časih, ko se ministri oziroma ministrice, sploh na ministrstvu za šolstvo, menjajo kot po tekočem traku, in tudi, ko se dokončno ustalijo, če smo iskreni, izpod njihovih rok pride bore malo, pa še tisto je kdaj dobesedno polpismena packarija, je funkcija rektorja zelo močna in vplivna. Nočemo moralizirati o “pokvarjenem rektorju in njegovem sprevrženem pomočniku”, ki sta izgubila moralni kompas in naredila nekaj absurdnih in zavržnih dejanj. Opozoriti hočemo na strukturni problem univerzitetnega polja, ki sploh omogoča takšne, dejansko nezamisljive in popolnoma nesprejemljive, patetične, sprevržene in nedoumljive prakse. Problem je hierarhična in močno rigidna struktura univerze kot institucije, ki šele proizvede strukturna mesta, v katerih se koncentrira akademska oblast. Spominja na suvereno oblast s kraljem kot “vrhovnim poglavarjem”. Kot da je spet vzpostavljena monarhična, avtoritarna in absolutna oblast. Teorija suverenosti je od 16. oziroma 17. stoletja naprej predvsem opravljala funkcijo utrjevanja kraljeve oblasti.

 

Kje so meje te suverene oblasti? Kdo jo omejuje, kontrolira in nadzoruje, kdo jo sankcionira in disciplinira? Z drugimi besedami: kaj je funkcija in vloga senata univerze oziroma zakaj sploh obstaja, če ne zmore omejiti tako škodljivih in samovoljnih praks rektorja, ki tako močno blatijo ime univerze? Pa pristojno ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport? Razen nekaj praznih moralnih obsodb niso naredili nič konkretnega. Sporočili so nam, da so poleg obsodbe dejanja še zadolžili njihovo članico v upravnem odboru, da na sejah terja pojasnila. Drugih pristojnosti pa da nimajo. Ko odpovejo vse uradne instance, rektor pa še kar lomasti in dela škodo univerzi in zaposlenim na njej, ne preostane drugega kot politični pritisk. Rektorjeva odločitev, da Lorenčiča obrdži med Nedotakljivimi, je sprožila burne odzive študentskih organizacij, sindikatov, profesoric, profesorjev in javnosti. Pozivali so ga k premisleku svoje odločitve. Namesto sankcij proti Lorenčiču je močno degradiral žrtvi, zdaj pa se s tožbo spravlja še na profesorico in sindikalistko, ki je javno in glasno spregovorila o hudih kršitvah znotraj univerze. Čas je za politični pritisk dejanske akademske skupnosti in zahtevo po takojšnem ter nepreklicnem odstopu rektorja. Če zaključimo: za univerze kot institucije bi lahko rekli, da združujejo dve obliki vladanja oziroma izvajanja oblasti, oziroma nekakšen preplet suverene oblasti in novega, modernega mehanizma oblasti. Foucault opiše slednjega kot mehanizem oblasti, ki se izvaja na telesih in na tem, kar delajo, omogoča, da se iz teles iztrga čas in delo; tip oblasti, ki se s pomočjo nadzorovanja vrši neprenehoma. Ta ne-suverena oblast je disciplinarna oblast. In če si od Foucaulta sposodimo še en stavek: “Oblast se uporablja in izvaja z organizacijo, podobno mreži.” Ta mreža je prepredena skozi celotno univerzo, čez vse fakultete in oddelke oziroma preči vsa telesa, ki delajo znotraj te institucije.

 

Vedno prisotna disciplinarna oblast, ki nevidno, a neprestano visi nad slehernim zaposlenim na univerzi. Ne pozabimo suverena - rektorja, ki hitro in radikalno sankcionira zaposlene, ki opozorijo na nepravilnosti s strani vodstva univerze. Oblast tako deluje “avtomatično”, kot neke vrste panoptikon je potencialno vedno prisotna, zato se tudi subjekt začne obnašati, kot da je neprestano opazovan. Foucault pri metodoloških napotkih za raziskovanje oblasti opozori, da moramo biti pozorni predvsem na številna obrobna telesa, ki jih učinki oblasti konstituirajo kot podrejene, vladane subjekte. To so seveda zaposleni na univerzi, nad katerimi visi konstantna grožnja z odpovedjo delovnega razmerja, nezmožnostjo napredovanja ter s tem manjše plače in tako dalje. To so vzvodi, preko katerih rektor utrjuje svojo moč in - vlada. To pa seveda ne velja za njegove tovariše, ki lahko delajo, kar hočejo in vedo, da bodo dobili podporo in zaščito od kralja - rektorja.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.