Izhod za ZViS

Vsake toliko časa na plan prilezejo različna zakonska izhodišča, s katerimi se poskuša v vladni politiki uokviriti debato kasnejših zakonskih določil. Členi, ki so kasneje oblikovani in preformulirani v zakonske okvirje, so nekakšna tehnična stvar v institucionalizirani politiki. Tisto, kar obdaja posamezne člene, pa je boj za postavitev interpretacije.

No, prvega marca sta z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport prileteli dve zakonski izhodišči. Prvo se je dotaknilo ureditve Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, drugo pa Zakona o visokem šolstvu, krajše ZViS. Javna razprava za komentiranje obeh izhodišč se je končala šestnajstega marca in je torej že sedaj na približno enomesečni diskusijski pavzi, nato pa se bo vrnila med nas.  

Tokrat se bomo dotaknili drugega izhodišča, torej ZViS-a. Izhodiščnih točk je kar dosti, zato se ne bomo ukvarjali z zgodovino njegovih sprememb in presojami o njegovi ustavnosti. Naj omenimo samo toliko, da je bil zakon pred kratkim noveliran, o čemer smo že poročali.

Torej, potopimo se v vodovje novega zakonskega izhodišča ZViS-a. Na površju nas pričaka opomba, da se je ministrstvo pri oblikovanju zakonskih izhodišč poškropilo z resolucijo o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, ki pravi, da je njej cilj, citiram:

“postaviti kakovost in odličnost, raznovrstnost ter dostopnost s podpornimi instrumenti internacionalizacije, diverzifikacije, študijske strukture in financiranja visokega šolstva”.

Konec citata. Iz tega sledi štirinajst poglavitnih ciljev, s katerimi bo ministrstvo poskušalo urediti visokošolsko polje. Nov strukturni ZViS naj bi tako zaobjel in dosegel vse pore visokošolskega oceana.

V celotnem izhodišču lahko na nekaterih mestih neposredno, na drugih pa posredno zaznavamo, da gre za poskus postavitve nekega okvira v partnerskem razmerju med državo in visokošolskimi institucijami. Seveda je to na prvi pogled očitno, saj gre za nov sistemski zakon, a kakšno je sploh to razmerje?

Gre za sproten poskus spremembe delovanja javnih institucij in s tem posredno tudi visokošolskih zavodov. V prožnem kapitalizmu se odnos države do visokošolskih zavodov usmeri v spodbujanje samoodločitve, samoodgovornosti in individualno-institucionalne svobode, ki naj se vse pretopijo v delovanje javnih institucij. Pri tem se vzpostavi določena vloga države, ki pri upravljanju z izobraževalnimi institucijami zagotovi infrastrukturo in pravni okvir za mrežo visokošolskih zavodov, v katerem bodo spodbujane konkurenčne prednosti, državne investicije pa upravičene.

V tem oceanu upravičevanja državnih investicij pa sta še odličnost in kakovost, torej tista dva megleno idilična kriterija, ki se konstantno postavljata na tribunalu in po katerih se presoja uspešnost tako posameznega zavoda kakor tudi pedagoškega delavca v visokošolskem zavodu. Ta dva kriterija se razlivata tudi po celotnem zakonskem izhodišču. Najbolj pa se izkristalizirata v prvi in tretji točki izhodišča, ki se dotikata poslanstva in avtonomije visokošolskih zavodov.

Ob raznih dikcijah, ki navajajo, da si bodo morali visokošolski zavodi zagotoviti sredstva na trgu - ker bodo s tem tudi opredeljeni kot osebe v posebnem pravnem statusu -, je kriterij za presojanje kakovosti prenesen iz posredovanja temeljne vednosti in produciranja nove vednosti na zmožnost iskanja uporabne vednosti za zagotovitev financiranja pri svojem temeljnem delovanju. V tem primeru je vidno, da gre pri spodbujanju finančne avtonomije in poslanstva visokošolskih zavodov predvsem za socializacijo posameznih raziskovalnih stroškov, ki se prenašajo iz gospodarstva na visokošolske zavode, saj gospodarstvo nima vzpostavljene raziskovalne infrastrukture.

Pri spodbujanju avtonomije visokošolskih zavodov pa gre ta predvsem v smeri utrjevanja politične moči tistih vodstvenih funkcij znotraj zavodov, ki imajo v pravnem okvirju zagotovljeno institucionalno moč, ter v drugem primeru za utrjevanje simbolne moči tistega, ki to mesto začasno zaseda. V izhodiščih je tako navedeno, da se bodo določene plačne lestvice, nagrajevale z dodatki in kaznovanje z “malusi” in postavile kar znotraj samih zavodov. Ta dikcija pa bi lahko pomenila, da bo visokošolski sistem izvzet iz javnega plačnega sistema.

Prav tako pa to omogoča večje notranje managersko manevriranje in kaznovanje tistih pedagoških delavcev, ki bodo opozarjali na problematike visokošolskega zavoda. Omogoča se nekakšen dušilni sistem notranjega sankcioniranja. Kot zadnje naj omenimo še, da se v izhodišču pojavi namera o združitvi raziskovalnega in pedagoškega dela, ki ga opravljajo pedagoški delavci. S takšno namero se ob še eni nejasni dikciji, ki ni definirana kot “zaposlitev za nedoločen čas”, ampak “delo za nedoločen čas”, ustvarja brbotanje, ki poskuša povečati obseg dela pedagoškim delavcem, določeno s pogodbenim dogovorom o zaposlitvi in obsegu dela. No, da nejasnosti definiranja javne službe sploh ne omenjamo.

Izhodišča so problematična, tako kot je problematičen ta komentar sam, ker izpostavlja kritično distanco do dotičnih izhodišč o ZViS-u. V ta namen bomo v petek ob dvanajstih na radiu pripravili javno pismo o izhodiščih ZViS-a in pregledali celotno besedilo z različnimi deležniki, ki se jih dotikajo omenjene zakonske spremembe. V petek pokličite v eter in pomagajte preplavati ta visokošolski ocean. No, ostanite na vezi.