Javno na papirju

Oddaja
19. 3. 2018 - 16.00

Pozdravljeni v oddaji Pod katedrom, v kateri vsak teden dobimo priložnost, da se malo bolj začinjeno razburjamo glede stvari, o katerih čez teden pridno poročamo. Na kateri žulj so nam pa tokrat stopili? Bolj primerno bi bilo vprašanje: na katerem žulju nam stojijo že toliko časa, da smo se tega že preveč navadili? Uganili ste, danes bomo govorili o vzroku za splošno dezinformiranost študentk in študentov ter posledično njihovo porazno, podrejeno vlogo v organih visokega šolstva. Govorili bomo o pojavih, ki sproducirajo kar največ materiala, ki nas nato frustrira in napaja naše pisanje o univerzitetnem svetu. Kaj bi torej bil vzrok za hkratni pojav vse večje samovolje rektorjev ter vse večje podrejenosti birokratskim in tehnicističnim instancam? V odločevalnih telesih, kot so senati in študentski sveti na univerzah in njihovih članicah, je na papirju velikemu številu profesorjev in študentov omogočena strokovna in politična participacija. Ne le na papirju, tudi fizično sedijo na sejah, razpravljajo in glasujejo. Zakaj, se sprašujemo, je potem v teh organih tako redko čutiti resnično pluralnost v mnenju, zakaj so tako redka odstopanja od ustaljenega reda stvari? Nekaj, nek pojav, nek proces mora obstajati, ki nas vse povezuje in omogoča takšen paradoks.

Če želimo priti do odgovora na zastavljena vprašanja, se moramo najprej obrniti na temelje sistema, kot je trenutno vzpostavljen. Nadaljujmo s fokusom na najvišje instance na univerzah in članicah: senati in študentski sveti. Ti temeljijo na predstavništvu širših zaposlenih in študirajočih množic. Uspešno predstavništvo pa je sestavljeno iz dveh elementov, ki ju je treba konstantno preizkušati med seboj: na eni strani so to neposredna mnenja, želje in potrebe, ki jih izražajo zaposleni in študenti, ki jih nekdo predstavlja. Na drugi pa je informirano in po sreči tudi strokovno utemeljeno mnenje predstavnika samega. Oboje je potrebno med seboj soočati, saj so mnenja in želje velikega števila ljudi lahko pluralna in brez smiselnih temeljev, kar lahko predstavnik razreši le, če je sam zmožen presojati na podlagi svojih izkušenj in izobrazbe. Hkrati se mora v predstavniku sprožiti alarm, kadar je njegovo mnenje popolnoma odtujeno od ljudi, ki jih zastopa. V tem trenutku pa se soočamo z umanjkanjem na obeh frontah: želje in mnenja študentov redko pridejo do izraza, redko se sploh tvorijo, predstavniki pa se pri presoji podrejajo birokratskim instancam ali pa svoje mnenje ustvarijo, ne da bi ga poskusili strokovno utemeljiti. V tem primeru, ko se sprejemajo odločitve, ki študentom in zaposlenim v visokem šolstvu niso pogodu ali pa za njih sploh ne vedo, se vprašamo po možnostih nadzora predstavnikov in odločevalnih teles. Komu bi nadzor sploh zaupali, če pa se isti problemi pri presoji in neupoštevanju javnosti pojavljajo na vseh ravneh vse do vrha države? Hkrati moramo paziti na avtonomijo univerze, ki obstaja ravno zato, ker naj bi sama bila dovolj sposobna in ustrezna za vodenje same sebe.

Do zdaj smo našteli tri pojave, ki kličejo po spremembi, in sicer: neutemeljena ali neprimerno utemeljena presoja predstavnikov, dezinformiranost in neslišanost predvsem študentskih množic ter pomanjkanje nadzora odločevalnih teles. Edini način, ki bi te pojave razrešil na dolgi rok ter hkrati ohranil avtonomijo univerze, se začne z dvigom informiranosti množic študentov in zaposlenih na univerzi o delu senatov ter študentskih svetov. S tem bi se organsko spodbudila participacija v procesih odločanja, kar bi pomenilo večji nadzor nad delovanjem javnih organov in javnih funkcionarjev. Senati in študentski sveti kot najvišji organi na univerzah in njihovih članicah se posebej s strani študentov soočajo z nizko participacijo. Le stežka se študentska mesta sploh zapolnijo - ko pa se, so marsikdaj posledica absurdnih situacij. Recimo da kandidat za svetnika ni imel protikandidata, zato je na položaj svetnika prišel z glasom svojega prijatelja in njegove punce. Kandidiral pa je zato, ker ga je prosila prijateljica, ki je že svetnica - ne pa zato, ker bi vedel, v kaj se spušča ali bi ga predstavništvo kot tako sploh zanimalo. Resen problem je tudi dejstvo, da ni skrivnost, kako slabo se širijo informacije od senatov in študentskih svetov do študentk in študentov, ki naj bi imeli v teh telesih predstavnike. Ogromno število študentov namreč sploh ne ve za obstoj senata ali študentskega sveta, kaj šele da bi vedeli, kaj počneta. Kaj šele, da bi študenti v večjem številu ta telesa jemali resno in se zanimali za strokovno delovanje v njih.

Glede na to, da naj bi senati in študentski sveti bili javni organi, je bizarno to, da v praksi delujejo za štirimi stenami. Četudi je na primer seja študentskega sveta javna, do nje v praksi pogosto nima dostopa skoraj nihče razen študentskih predstavnikov. To je posledica tega, da kot že povedano, mnogi ne poznajo tega organa ali njegovega delovanja. Večina študentov nima osebnega stika s študentskimi predstavniki in zato lahko do informacij o organu dostopa preko spleta. Toda če se vabila na seje sveta ter zapisniki sej ne objavljajo na spletni strani, večina študentov ne more vedeti, kaj se na sejah dogaja, in na sejah ne more prisostvovati. To pomeni, da seje dejansko niso javne, četudi na papirju piše drugače. Podobno je z marsikaterim senatom, katerega delo je enako kot za študentski svet opredeljeno kot javno, toda to se v praksi ne odraža. Posledično celotna skupnost, ki je v senatu predstavljana, za organ komajda ve, iz tega pa je jasno, da želje in mnenja skupnosti ne morejo biti zastopana in upoštevana. Če bi organ res bil v praksi javen, bi skupnost lahko vsaj posredno sodelovala v njegovem delovanju. Toda to ni realnost.

Iz radovednosti smo si ogledali, kateri senati in študentski sveti vabila na seje in zapisnike s sej sploh objavljajo, in to vzeli za merilo efektivne javnosti teh organov. V vzorcu sta dve univerzi in dve članici z vsake od njih, podatki pa so zbrani za senate in študentske svete na vsaki od ustanov. Podatki in sklepi analize bodo priloženi ob besedilu te oddaje na spletni strani Radia Študent. Zanimiva ugotovitev je naslednja: glede na postavljena merila objavljanja vabil in zapisnikov na spletu je edini dejansko javni organ senat Univerze v Ljubljani. Vsi ostali senati in študentski sveti padejo pod kategorije: efektivno ni javen, efektivno deloma javen in efektivno večinoma javen. Izsledki te preproste, a povedne analize kažejo na to, da se ti organi sami ne posvečajo dovolj temu, da bi svojo vlogo predstavnikov utemeljevali na konstantnem dialogu z ljudmi, ki jih predstavljajo. Javnost je tista, ki naj bi javnim organom sploh dala moč odločanja, iz tega ter iz strokovnih utemeljitev pa naj bi izhajal njihov status verodostojnih organov. Vsaj takšen je demokratični temelj zasnove javnih organov. Če s strani javnih organov niti osnovnemu pogoju informiranju ljudi o svojem delovanju ni zadoščeno, javnosti ni zares dana priložnost, da organe priznava, ker jih sploh ne pozna. Verodostojnost in upravičenost do moči odločanja takšnih organov pa je zato pod velikim vprašajem.

Žulj si bo vnovič z obližem zalepila Hana.

Analiza dejanske javnosti organov

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.