Ljubitelji Družboslovnih Strok

Danes v oddaji Pod Katedrom objavljamo komentar gibanja Ljubitelji Družboslovnih Strok, FDV-jevske opozicije uveljavljeni študentski politiki.

V zgodovini samostojnega študentskega organiziranja v Sloveniji v zadnjih 30 letih še ni bilo okoliščin, ki bi se lahko primerjale z epidemijo koronavirusa. Prekinitev šolanja, zaprtje čitalnic, knjižnic in ostalih prostorov združevanja študentov je ustvarilo pogoje, v katerih je imelo študentsko organiziranje malo možnosti za delovanje. Sledi vprašanje: kako je študentsko organiziranje delovalo v takšnih pogojih? Storili niso nič novega, marveč so le potrdili že znano. 

Zapuščina francoskih študentov, ki so leta 1966 izdali pamflet z naslovom »O bedi študentskega življenja«, še kako dobro razloži tudi današnje aktualno študentsko organiziranje. V tekstu, ki so ga izdali v zborniku Situationist Anthology, pišejo, citiramo: »v naši družbi obilja je študent še vedno berač. Kljub temu da več kot 80 odstotkov študentov izhaja iz razredov nad delavskim, jih ima 90 odstotkov manj denarja kot najslabše plačani delavec. Študentska revščina pa je še kar anahronizem družbe spektakla.« 

Študij je sicer danes veliko bolj dostopen, a hkrati ima velika večina študentov veliko manj denarja kot študentski funkcionarji, ki so pogosto plačani za malodane fiktivno delo. Kot mnogo drugih srečnežev, ki jih virus ni nesramno pahnil v delo na čakanju ali celo izgubo dela, so tudi študentski funkcionarji v času epidemije svoje delo enostavno zamenjali z delom od doma. Nekaj sestankov in Zoom konferenc z mediji. Toda, kaj so sploh naredili za svoje študente? Žurov in ekskurzij namreč niso smeli organizirati.

Tako rekoč se je pokazalo, da je študentsko organiziranje še vedno talec razbrzdane elite študentskih funkcionarjev, ki so si zagotovili položaj preko povezovanja v že vzpostavljene sisteme hegemonskega aparata, t. i. študentskih strank. Le-te tvorijo zgrešeno bistvo samoupravnega sistema, ki se počasi razkraja. Prav ta omogoča, da oportunistični študentski kolegi obogatijo z javnim študentskim denarjem, vedno bolj privatizirajo stvari, ki so bile prej v domeni študentskega samoorganiziranja, in nižajo količino sredstev, ki bi lahko bila namenjena izboljšanju socialnega položaja študentov. Oportunizem posameznikov v študentski politiki se odvija tako na makro kot tudi na mikro ravni študentskega organiziranja. Dober primer na makro ravni krovnih organizacij so seveda ne dolgo tega prodani prostori Kersnikove 4. Da o nepravilnostih pri nakupu zemljišča, na katerem danes stoji Kampus, niti ne govorimo. Tudi na ravni lokalnega študentskega organiziranja ne prihaja do večjih odstopanj. Lokalno študentsko organiziranje je namreč pogosto ukleščeno v zasebne interese lokalnih ali regionalnih novopečenih podjetnikov. Ti so seveda zgolj »slučajno« nekoč v svojih študentskih letih bili del ali celo vodili študentske klube in društva.

Morda je kriva univerza, ki iz generacije v generacijo ne prenaša štafete študentskih načel, temveč čedalje bolj podlega interesom trga, ki univerzo izkorišča – znanje postaja namreč vse bolj privatizirano. Obenem pa ugaša njen revolucionarni naboj predrugačenja družbenih pogojev. Seveda celotne krivde ne moremo zvaliti zgolj na univerzo in študentske oportuniste, ki vidijo v študentski politiki velik vir dobička. Krivi smo tudi študenti, ki proizvajamo kolektivno pasivnost ob študentskih volitvah na matičnih univerzah. Številke volilne udeležbe so tako zanemarljivo majhne, da prekašajo celo podobno bedo udeležbe parlamentarnih volitev; na zadnjih volitvah v Ljubljani je udeležba le stežka presegla šest odstotkov. 

Razlika se kaže zgolj v tem, da si študentski funkcionarji zares ne želijo visoke volilne udeležbe, ker študentske organizacije preverjeno delujejo brez težav tudi ob nekajodstotni udeležbi na študentskih volitvah. Na prvi pogled se zdi, da poskušajo volitve speljati čim manj očitno. Volitve so napovedane zgolj na neobiskanih spletnih straneh, roki za prijavo pa so postavljeni na konec septembra – ko večina študentov z mislimi verjetno še ni pri fakulteti, kaj šele, da bi spremljala volilne roke za študentske volitve in se povezala z ljudmi iz fakultete ter zbrala dovolj oseb za listo za kandidaturo. Tako večinoma kandidirajo samo že ustaljene študentske stranke. Na zadnjih volitvah so imeli študenti na vseh fakultetah z izjemo Fakultete za družbene vede le eno opcijo – uveljavljene stranke so si med seboj pač razdelile rajone. 

V zadnjih treh mesecih, ko nas je prav vse presenetila epidemija COVID-19, je pasivno delovanje Študentske organizacije Slovenije, krajše ŠOS, še enkrat potrdilo, da populacija študentov nima svojega glasu, ki bi nas primerno in korektno zastopal. Zelo žalostno je, da je ta segment populacije preprosto prepuščen sam sebi. Podobno se je zgodilo tudi dijakom oziroma bodočim študentom, ki bi jih morala zastopati Dijaška organizacije Slovenije. Toda, ko so se pričele velike težave in nejasnosti z maturo, kaj več kot odprtega pisma ministrici Kustec niso znali sproducirati. Tudi dijakom, predvsem pa maturantom, manjka zastopništvo.

Nujno je spoznanje, da so v preteklosti posamezni študenti prostovoljno dopustili razvrednotenje univerze in študija. Dober dokaz so preoblikovanja programov na posameznih fakultetah, ki so sledila bolonjski reformi. Prišli bodo časi, ko bo diplomsko delo le še bled spomin. Morda bi bilo treba kreniti po isti poti kot denimo srbska kolegica Ena Nedić, ki je pred parlamentom v začetku maja zažgala svojo diplomo in spričevala kot znak upora proti koruptivnosti srbske vlade. Srbski zunanji minister namreč ne zna niti enega tujega jezika, kar je za nekoga, ki ima pomembno vlogo v zunanji politiki, skorajda nesprejemljivo. 

Človek bi si mislil »samo v Srbiji«, a so paralele s Slovenijo več kot očitne. Poglejmo zgolj na slovensko Ministrstvo za okolje in prostor, kjer električar upravlja s prihodnostjo naše narave. Zato ni nenavadno, da tudi v študentski politiki obstajajo posamezniki, ki jim ni mar za splošno blaginjo študentov v času epidemije. To se je izkazalo prav takrat, ko se je ŠOS skliceval na to, da njihova primarna skrb ni socialni položaj študentov, temveč da je to v domeni države. Je potem smiselno, da smo jim študenti ob vsakem prejetem plačilu za naše opravljeno delo, ne glede na to, ali smo morali poravnati najemnino ali življenjske stroške, dali provizijo? Ta provizija pa je končala v žepih predsedstva ŠOS in vseh njenih organov, zato da so bili ti plačani za svojo nedelovanje. 

Si res želimo, da nas predstavlja nekdo, ki se je podredil državi in v imenu vseh nas sprejel dejstvo, da bomo kot kompenzacijo za nastalo škodo ob pandemiji sprejeli borih 150 evrov in bili zadovoljni – 150 evrov, ki jih bomo odplačevali sami. Državi in politikom tovrstne ignorance ne moremo odpustiti, študentske funkcionarje, ki so očitno pristali na ta konsenz, pa je lahko kratko malo sram. Zdaj ko je zavesa padla in razkrila zaodrje študentskega spektakla, so naše zahteve jasne: 

• zahtevamo demokratičnost odločevalskih procesov v študentskem organiziranju, kar s šestodstotno volilno udeležbo pač niso,

• zahtevamo transparentnost delovanja študentskih organizacij; gre za naš denar – in njihove žepe,

• zahtevamo odgovornost študentskih funkcionarjev. Kakor si dobro delo zasluži hvale, mora za napake, ali še huje, zla dejanja nekdo odgovarjati.

To je bil komentar gibanja Ljubitelji Družboslovnih Strok.