Oris stanja izobraževalnega sistema v Braziliji

Komentar prihaja s strani Federacije revolucionarnih sindikalnih združenj Brazilije in orisuje trenutno stanje izobraževalnega sistema v Braziliji.

Brazilski izobraževalni sistem doživlja krizo kakovosti, ki ni rezultat zgolj zadnjih nekaj let. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila izobrazba dostopna zgolj majhnemu številu prebivalcev. Šele takrat je prišlo do poenotenja izobraževanja za otroke do petnajstega leta starosti. Javne šole so ponavadi povezane s prefekturami, ki skrbijo za šolanje otrok od sedmega do štirinajstega leta starosti, in provincami, ki skrbijo za šolanje otrok od petnajstega do osemnajstega leta starosti. Kvaliteta šolanja na teh šolah je v splošnem slaba. Na drugi strani je osnovno javno šolstvo, ki je povezano s federativno vlado, na zelo visoki ravni, a sta vanj vključena zgolj dva odstotka vseh učencev v sistemu javnega izobraževanja. Skoraj 80 odstotkov vseh šolajočih se v starostni skupini od 7 do 18 let je vključenih v en ali drug sistem. Povsem obratna situacija vlada na univerzah - skoraj 90 odstotkov vseh vpisanih na univerze se šola na zasebnih univerzah. Pri tem gre večinoma za univerze nizke kvalitete, ki v svojih programih ponujajo predavanja iz prava in uprave, raziskovanje pa ni prisotno. Ko je vlado vodila brazilska delavska stranka, so se te univerze zelo razširile, saj je študij s financiranjem šolnin podpirala država.

Pogoji za delo učiteljev so slabi, njihove plače pa nizke. Trenutno dela v sistemu brazilskega osnovnošolskega izobraževanja približno dva milijona učiteljev, pri čemer je 80 odstotkov vseh ženskega spola. Najvišja plača usposobljenega učitelja z doktoratom, ki opravi 40 učnih ur tedensko, je znotraj federativnega sistema šolstva 1500 evrov mesečno. Učitelj sociologije, filozofije ali zgodovine bo imel na primer v enem šolskem letu v povprečju devet razredov s po 30 učenci. To nanese okoli 270 učencev v enem šolskem letu, ki je dolgo dvesto dni. V sistemu javnega šolstva, ki ga podpirajo prefekture in province, je položaj učiteljev veliko slabši. V provinci Rio de Janeiro učitelj opravi 40 ur tedensko, od tega 24 v učilnici, in prejme 495 evrov mesečno. Učitelj sociologije ali filozofije ima v enem šolskem letu dvanajst razredov s po 35 učenci. Posebno težavo predstavlja pomanjkanje učiteljev za določene predmete, kot so recimo fizika, matematika in kemija.

Na področju srednjih šol za mladostnike med petnajstim in osemnajstim letom prihaja do velikega vpada v vpisu. Splošno gledano je temu tako, ker morajo mnogi mladi takrat že pričeti z delom in nimajo realnih možnosti obiskovanja visokošolskega izobraževanja. Med temnopoltim prebivalstvom v tej starostni skupini je srednjo šolo končalo 52,6 odstotka vseh. Do leta 2014 se je delež belskega prebivalstva z dokončano srednjo šolo v tej starostni skupini dvignil na 71,7 odstotka. Za povrh se je v zadnjih petih letih zaprlo na stotine srednjih šol na podeželju.

Javne univerze obiskuje deset odstotkov vseh vpisanih na univerze in to so tudi kraji, kjer je najbolj prisotna tudi raziskovalna dejavnost. S kvotami za temnopolte prebivalce, avtohtone prebivalce, tiste, ki so prej obiskovali javne šole, in s kvotami glede na dohodek se je profil študentov spremenil, saj je dostop do šolanja dobilo več različnih prebivalcev. Vseeno neenakost ostaja, saj je prisotna že pred vstopom na javne univerze zaradi neobveznega državnega izpita ENEM. Posledično so na programih, kot je na primer medicina, večinoma premožni in beli študenti. V Braziliji ima samo 17 odstotkov ljudi v starostni skupini od 24 do 35 let visokošolsko diplomo. Odstotek žensk z visokošolsko diplomo je višji od moškega: 20 odstotkov proti 14 odstotkom v starostni skupini od 24 do 35 let. Hkrati pa je samo 12,8 odstotka temnopoltih študentov, torej črnih in rjavih, v starostni skupini od 18 do 24 let vključenih v sistem brazilskega visokošolskega izobraževanja.

Neenakost je prisotna tudi na drugih ravneh. 36,4 odstotka vseh študentov na javnih univerzah, ki niso plačljive, prejema mesečni dohodek v povprečni višini 2900 brazilskih realov oziroma 660 evrov, s čimer se po podatkih Brazilskega inštituta za geografijo in statistiko IBGE iz leta 2015 uvrščajo v dvajset odstotkov najbogatejšega brazilskega prebivalstva. Delež študentov na javnih univerzah, ki spadajo v najnižjo, torej najrevnejšo petino brazilskega prebivalstva, ki povprečno zasluži 192 brazilskih realov oziroma 43 evrov mesečno, je leta 2014 znašal 7,6 odstotka. 

V letu 2004 je 45,5 odstotka temnopoltih v starosti od 18 do 24 let obiskovalo univerzo. Za belske študente je ta delež znašal 71,4 odstotka. Pomembno je poudariti, da temnopolto prebivalstvo predstavlja 55 odstotkov celotnega brazilskega prebivalstva. Hkrati pa je v tej starostni skupini delež žensk, ki so obiskovale univerzo, znašal 63 odstotkov. Pri moških je delež v tej starostni skupini dosegel 53,2 odstotka.

Trenutno prihaja do pritiskov v smeri liberalizacije sistema javnega izobraževanja. Brazilija je kot država ena izmed največjih kupcev učbenikov. V sektorju izobraževanja je v zadnjem desetletju prišlo do centralizacije in koncentracije kapitala. Obstaja namreč organizacija “All for Education”, ki jo financira več podjetij in organizacij, v zadnjem času tudi Lemannova fundacija, povezana z delničarjem Jorgejem Paulom Lemannom , ki je v preteklosti podprl lobi za privatizacijo šolstva prek sistema čarterskih šol in šolskih vavčerjev. Lemannova fundacija je prav tako pomagala pri uveljavljanju določenih političnih figur, ki so sedaj že del brazilskega parlamenta.

V času vlade Dilme Rousseff je prišlo tudi do reforme brazilskega sistema visokošolskega izobraževanja, ki slabi tako osebni razvoj kot tudi splošno izobrazbo učenca. Predmeti, kot so zgodovina, geografija, sociologija, filozofija, pa tudi fizika, kemija in biologija, zaradi te reforme izgubljajo svoj obvezni značaj, snuje pa se ideja o poklicni poti, ki bi jo učenec izbral v starosti 14 oziroma 15 let. Hkrati pa je federativna vlada osnovala skupno državno osnovo predmetnika, kar pravzaprav pomeni standardizacijo pedagoškega procesa, ki bo dejansko služila interesom založnikov.

V zadnjem desetletju je prišlo do več stavk in zasedb šol, ki so opozarjale na nujnost izboljšanja javnega in brezplačnega izobraževanja. Gibanje Black Movement je doseglo vzpostavitev kvot za temnopolte študente, avtohtone študente, študente z nizkimi prihodki in študente iz javnih šol. Da bi zadostila potrebam poslovnega sektorja, je federativna vlada na ravni federacije vzpostavila sistem kvalitetnih tehničnih šol. Vseeno pa je raven študija in dela na večini šol zelo nizka, saj ima na primer samo 45 odstotkov šol svoje knjižnice. Sedaj se pojavljajo tudi poskusi večjega nadzora nad usposabljanjem učiteljev, prav tako je vse več eksperimentov z militarizacijo šol in povečevanjem prisotnosti policije v šolah.

Komentar je iz angleščine prevedla Anja Zidar.