Zamišljene institucije

Zamišljene institucije

Oddaja
24. 12. 2018 - 16.00

 

Besedilo je zapis niza šestih predavanj, ki jih je imela Mary Douglas na Univerzi Syracuse. Namen besedila je povzela z besedami: »Potrebujemo teorijo institucij, ki bo popravila trenutni nesociološki pogled na človekovo spoznavanje, hkrati pa potrebujemo tudi spoznavno teorijo, ki bo dopolnila slabosti institucionalne analize ... Poskušam razumeti teoretično in logično sidrišče, ki bi ga potrebovala za predstavitev koherentne utemeljitve o družbenem nadzoru spoznavanja.«

V prvih poglavjih, kjer postavlja temelje za spekulativno mišljenje, se opira predvsem na dva avtorja: na Durkheima in na Flecka, ki je leta 1935 napisal delo The Genesis and Development of a Scientific Fact. Prvega ima za osnovno delo, iz katerega izhaja njeno razumevanje družbenega izvora individualnega mišljenja.  Mišljenje posameznika, njegovi načini razvrščanja, kategoriziranja, izključevanja, logične operacije, ki jih uporablja, predvsem pa občutek samoumevnosti določenih idej in mnenj ter nesmiselnost drugih so preneseni kot del družbenega okolja. Ta temeljna durkheimovska modrost je pravzaprav sidrišče za vse njene nadaljnje razmisleke. Institucije in družbene skupine torej mislijo in usmerjajo mišljenje – a s čim in kako?

Fleck, ki ga avtorica postavi ob bok Bernsteinu, pa svojo idejo miselnega kolektiva, ki je analogen Durkheimovi družbeni skupini, gradi na osnovi svojega raziskovalnega dela s sifilisom. Njegova tema je znanstveno odkritje, pri čemer poudarja nujnost znanstvenega okvirja, ki podpre določeno laboratorijsko prakso, pomembnost javne podpore in obstoja občinstva za določena odkritja. Pravilnost in odmevnost znanstvenega odkritja nista odvisni le od objektivne dejanskosti, temveč predvsem od skladnosti v znanstvenem in javnem svetu. Kategorija spoznanja je pravilna le v odnosu do že vzpostavljenega koherentnega spoznavnega okvirja, ki to »odkritje« zmore asimilirati v določeno spoznavno strujo.

V določenem miselnem kolektivu se po Flecku poraja določen miselni slog, pri Durkheimu pa družbena skupina ustvarja kolektivne predstave. Oba s svojimi teoremi postavljata kontekst in meje za kakršnokoli presojo objektivne realnosti – ta je namreč vtkana v družbeno tkivo, ne prostolebdeča, odtrgana od mesta svojega porajanja. Spoznanje se torej institucionalno ureja, vprašanje, ki se predoči, pa je: kako se institucionalno ustvarja spoznanje in kako se spoznava institucije? Torej, če banaliziramo: kaj je bilo prej - spoznanje ali institucija. Oziroma kaj od obojega je derivat drugega?

Douglas poskuša pri tem tuhtanju preiti Durkheimovo in Fleckovo napako. Prvi je o umu razmišljal kot o pomanjšani družbi, drugi pa o družbi kot o povečanem umu. Avtorica poudarja, da med oba koncepta ne kaže samo potisniti povečevalnega stekla, temveč je razmerje kompleksnejše. Proces ukoreninjenja teorije je družben in spoznaven, proces ukoreninjenja institucije pa je intelektualen, pa tudi ekonomski in političen. A še vedno ne najdemo poti iz te povratne zanke: spoznavni proces je odvisen od družbenih institucij, družbeni red in institucije pa temeljijo na omenjenem spoznavnem procesu. In predvsem, kaj je stabilizirajoči princip med obema krajcema te družbeno spoznavne gugalnice? Mary Douglas najde odgovor v naturalizaciji družbenih razvrščanj. Za to, da je institucija zmožna urejati spoznanje in vzdrževati družbeni red, mora vzpostaviti analogijo, s katero lahko formalno strukturo ključnih družbenih razmerij najdemo v fizičnem svetu, nadnaravnem svetu, v večnosti – kjerkoli že, samo da je ureditev utemeljena “naddružbeno”. Spoznavna metoda torej institucijo hkrati ukorenini v naravi in razumu.

Institucija torej opravlja nalogo stojala za te analogije in s tem razvoja koherentne sheme, znotraj katere so urejene vse informacije, spoznanja, odkritja: znotraj sheme so urejene očitnost, samoumevnost, enakost in različnost, skladnost in neskladnost. Shema ureja tudi javni in individualni spomin ter pozabo.

Institucije urejajo in odrejajo mišljenje, ali kot to formulira Douglas: breme mišljenja je premeščeno na institucije. Tukaj lahko vsadimo prvi dvom o krhko vzpostavljeni koherenci. Čeprav Douglas kot začetno načelo svoje sociološke metode postavi Durkheimov imperativ: “Družbena dejstva morajo biti razložena z družbenimi dejstvi,” s čimer naj bi bila ustavljena poljubna psihologizacija družbenih pojavov, kadar teorija zaide v slepo cesto, se avtorica proti koncu oklene prepovedanih prijemov: izkaže se, da se ljudje opirajo na institucije predvsem zato, ker je samostojno mišljenje utrujajoče in v breme. Skratka, zapis nakazuje, da gre za posameznikovo špekulacijo, za zavestno skladiščenje psiho-socialno-kognitivne energije, ki bi jo sicer posameznik uporabil za delo avtonomnega razvrščanja. A vendar – ta psiha, ki naj bi bila instituciji zunanja in naj bi se do nje opredeljevala, je glede na prej postavljeno teoretsko ogrodje sama sestavljena iz prav te družbene razvrstitve. Naš um je torej sestavljen iz kategorij, ki jih uporablja in mu ne morejo biti zunanje. Tudi kritika ali poskus avtonomije sta v tem loku le drugačna, »porednješa« uporaba istih kategorij – ampak porednost je, kot kaže, vedno jalova.

Avtorica sicer jasno izpostavi, da ljudje niso pasivni agenti, in se s tem oddaljuje od napak funkcionalizma. In obenem, da niso povsem avtonomni agenti, kot predpostavlja teorija racionalne izbire. A nominalna postavitev na ravnotežno točko med obojimi ji teoretsko nekako ne uspe. Mogoče je problem v tem, da so njene institucije koncipirane kot prazni, migajoči označevalec in se jih torej ne da trdno zagrabiti in postaviti na neko mesto, kjer najdejo agenta kot institucionalno oblikovanega in obenem institucijam zunanjega, od njih avtonomnega. V besedilu je tako institucija koncipirana na nešteto načinov: kot sredstvo, skozi katerega razmišljajo ljudje. Na drugi točki je institucija tista, ki opravlja razmišljanje namesto ljudi. Na tretji ljudje razumejo institucije, ki opravljajo večino mišljenja. Na četrtem mestu piše, da odločitve sprejemajo legitimirane institucije. Na petem, da so podaljšek spoznavnih funkcij. Na šestem mestu imajo ljudje v institucijah določeno članstvo. Na sedmem ljudje sprejemajo odločitve znotraj institucij, ki pa jih gradijo sami.

V primerjavi s Fleckom, če se vrnemo, predstavljeno besedilo konvergentno vstopa v okvir svoje stroke, čeprav do konca nekako ne razrešimo naslovne uganke: kako mislijo institucije? Mogoče je ukana v tem, da institucije mislijo tako, da mislimo mi, a ne moremo misliti svojega mišljenja, ker je institucionalizirano. V bistvu je lepo, ker je teoretsko bolj hrabro kot mnoga sodobnejša sociološka dela, čeprav mogoče včasih na račun notranje koherentnosti. Ampak, kot smo spoznali: notranja skladnost določenih dejstev je malenkostna proti nujni skladnosti glede na okvirje znanosti same. In Dogulas se vsekakor brez abruptnosti pogreza v teoretsko dediščino sociologije.  

 

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.