Izzivi izobraževanja v Kiberi
V tokratni oddaji Unikompleks bomo govorili o razmerah in izzivih izobraževanja v enem izmed največjih slumov na afriški celini, Kiberi. Kibera je najgosteje poseljena četrt Nairobija, glavnega mesta Kenije. Nastala je na začetku dvajsetega stoletja kot posledica segregacijske in rasistične kolonialne politike Velike Britanije. Populacija v Kiberi je do današnjega dne strmo rasla in naj bi trenutno znašala nekje med petsto tisoč in enim milijonom prebivalcev. Nekateri viri navajajo tudi precej višje številke. Za lažjo predstavo - Kibera zavzema približno 6 odstotkov površine Nairobija, ki ima nekaj več kot tri milijone prebivalcev. Ljudje v omenjeni četrti večinoma živijo v prenatrpanih hiškah iz pločevine. Poleg pomanjkanja elektrike, pitne vode, sanitarij, zdravstvene oskrbe in ostalih življenjsko pomembnih stvari, se Kibera sooča tudi s pomanjkanjem možnosti za ustrezno šolanje.
Prebivalstvo Kibere, ki je v kar 75 odstotkih mlajše od 18 let, ima na voljo samo štiri brezplačne javne osnovne šole. Upoštevajoč, da je brezposelnost več kot 50-odstotna, plače pa znašajo manj kot 1 evro na dan, je jasno, da omenjenih javnih šol zastrašujoče primanjkuje. Znotraj teh 50 odstotkov zaposlenih so vštete tudi neuradne oblike pridobivanja zaslužka. Vse javne šole so postavljene na obrobju Kibere, njih razredi pa so prepolni učencev in kadrovsko podhranjeni. Edino alternativo tem šolam zato predstavljajo privatne šole. Mnoge izmed njih so tako imenovane neformalne šole. To pomeni, da njihovo delovanje ni podprto s strani vlade. Gre za samoorganizirane ustanove, katerih kurikulum ni uraden, vsi zaposleni niso pedagoško izobraženi, šolske prostore pa predstavljajo različne stavbe, ki prvotno služijo tudi drugim namenom.
Vseh neformalnih šol zaradi omenjenih lastnosti ni mogoče enačiti. Vse so nastale zaradi potrebe po kakršnikoli izobrazbi otrok, njihovi programi in prostori pa so zelo različni. Znotraj pestrega nabora mnoge neformalne šole na nacionalnih preverjanjih znanja dosegajo primerljive ali celo boljše rezultate od javnih državnih šol. To za svojo šolo trdi tudi naš sogovornik Charles Ochieng. Pogovor z njim je bil posnet v Kiberi ravno v času deževnega obdobja. Vsi zvočni posnetki bodo zato vsebovali ambientalno zvočno spremljavo ob pločevino udarjajočih dežnih kapljic in nekaj dodatkov vsakdanjega vrveža omenjene gosto poseljene četrti.
Ochieng je začutil potrebo po ustanovitvi izobraževalne ustanove potem, ko je na ulici opažal vedno večje število otrok, ki se niso šolali. Dodatno motivacijo mu je dala izkušnja spremljanja lastnega otroka, ki je obiskoval eno izmed prepolnih javnih šol. Kot mnoge druge neformalne šole v Kiberi, kjer je religija zelo močno prisotna, je prvotno prostore našel v eni izmed cerkva, šele kasneje pa so šolo preselili v lastne prostore. Tako je opisal začetke.
Kljub temu da je težko podati realno oceno števila prebivalcev Kibere in je moč zaslediti mnogo različnih podatkov, Ochieng pove, kakšna je njegova ocena. Poudari tudi, da je glavna težava javnih šol preveč vpisanih učencev in premalo število učiteljev.
Ker je delež otrok v že tako gosto poseljenem območju zares velik, Charlesa vprašamo, koliko je šol, podobnih njegovi, koliko otrok jih obiskuje in zakaj je po njegovem mnenju bolje otroka vpisati v neformalno šolo. V odgovoru za kontrast opiše tudi razmere v eni izmed javnih šol, ki jih podpira vlada. Ochieng.
Poslušalcu je gotovo kmalu postalo jasno, da so kriteriji, ki jih sogovornik opisuje kot pomembne, zares nizko na hierarhiji potreb posameznika. V gosto naseljenem barakarskem naselju, kjer je več deset tisoč otrok sirot, je samó nudenje kakršnekoli oblike šolanja že dovolj velik izziv. Nivo znanja, ki ga otroci dobijo, je za večino sekundarnega pomena. Izzive, s katerimi se spopadajo, in razmere, v katerih živijo otroci, ki obiskujejo njegovo osnovno šolo, opisuje Ochieng.
Uradna brezposelnost v Kiberi je po nekaterih podatkih celo okrog 80-odstotna. Z različnimi priložnostnimi deli, ki jih opravljajo tamkajšnji prebivalci, zaslužijo okrog enega evra dnevno. Večina torej svoje otroke lahko vpiše le v javne šole, ki pa so, kot smo že izpostavili, prepolne. Mnogi si s težavo privoščijo že en obrok dnevno. Ker so na voljo samo plačljive zasebne ali neformalne šole, sogovornika vprašamo, kakšne so šolnine. Pove, da eden izmed treh trimestrov stane nekaj več kot 25 evrov, česar si večina ne more privoščiti. Boljše zasebne šole lahko stanejo tudi še enkrat toliko. Večina neformalnih šol si tako brez zunanje finančne pomoči le s težavo privošči izobražene učitelje, zagotovo pa otrokom priskrbijo vsaj hrano. Več pove Ochieng.
Ker šolnine večinoma niso plačane, so neformalne šole neposredno odvisne od donacij in zunanje pomoči. Pomagajo jim mnoge fundacije iz tujine in prostovoljci, ki sponzorirajo šolanje posameznih otrok. Šole, ki ne uspejo pridobiti dovolj sredstev, si ne morejo privoščiti ustreznega kadra, ki bi otrokom zagotavljal minimalne standarde znanja. Tudi prostori mnogih neformalnih šol so v zelo slabem stanju in v glavnem na državni zemlji zgrajeni na nedovoljen način. Zaradi omenjenih razlogov je odnos vlade in ministrstva za izobraževanje do neformalnih šol zelo negativen. Ochieng poudari, da je negativna percepcija vlade, vsaj za nekatere neformalne šole, neupravičena.
Ochieng je omenjeno potrdil z opisom nedavnih primerov uspešnih učencev, ki so preko njegove šole prišli do univerzitetnega izobraževanja.
Kot omenjeno, je vsa infrastruktura v Kiberi, vključno s šolami, zgrajena na uradno nedovoljenem območju. Hiše, v katerih živi tamkajšnje prebivalstvo, so v lasti peščice ljudi, ki pobirajo najemnine. Mnogi živijo v pločevinastih barakah, ki po večini ne zadostujejo osnovnim bivanjskim pogojem. Kenijska vlada je pred leti za gradnjo stanovanjskih kompleksov prejela ogromno mednarodne pomoči. Zaradi evidentne korupcije je bilo v Kiberi zgrajenih le par večstanovanjskih hiš, ostala sredstva pa so izpuhtela. Podobno se zelo verjetno dogaja tudi z denarjem, ki bi lahko bil namenjen gradnji javnih šol, a tovrstno vlaganje ni na vidiku, čeprav okrog 20 odstotkov otrok iz Kibere še zmeraj ni deležnih šolanja. V družinah, kjer si stežka privoščijo šolnino že za enega, je večinoma več otrok.
Zaradi še vedno zelo prisotne spolne neenakosti brez šolanja praviloma ostanejo dekleta. Zanimivo, Kenijska vlada ima že od volitev leta 2002 naprej v svojem programu izpostavljen program brezplačnega primarnega izobraževanja, ki pa se do danes še ni realiziral. Predstavniki vlade kljub temu še zmeraj kar preko palca določene šole ocenjujejo kot negativne in jih iz danes na jutri zaprejo ali porušijo. Ochieng.
Zanima nas tudi, kaj se zgodi z otroki, katerih šola je bila zaprta ali porušena. Ochieng se čudi, da vlada ni pripravljena na dialog in sodelovanje, kar na koncu najbolj škoduje otrokom.
V letu 2014 so doktorski študentje univerze Kenyatta objavili obširno raziskavo, ki je analizirala vpliv socialno-ekonomskih faktorjev na dostop do izobrazbe otrok v Kiberi. V zaključku objavljenih rezultatov so ponudili tudi navodila za vlado. Zaključili so, da bi morala vlada ponovno financirati leta 2002 vzpostavljeni program brezplačnega primarnega šolanja, ki mora zamenjati vse pilotne izobraževalne programe, ki so trenutno v teku. Raziskava je pokazala, da je uspešnost šolanja otrok - poleg možnosti priložnostnega zaslužka - najbolj odvisna od dejavnika pismenosti oziroma stopnje izobraženosti staršev. Avtorji zato pozivajo vlado, da vzpostavi programe opismenjevanja in ostalih izobraževanj za odrasle, saj je velik delež staršev do šolanja otrok še zmeraj ignorantski. Problem neenake dostopnosti do kvalitetnega šolanja je prisoten po celotni Keniji. Do izboljšanja stanja v tako imenovanih slumih pa je še dolga pot.
Srečno, Kibera!
Pisal je Klemen, brala je Nika, tehniciral je Jura.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj