Kompetentni za kompetence

Kompetentni za kompetence

Oddaja
16. 8. 2018 - 12.00

Če smo doslej v oddajah Univerzitetne redakcije predstavili nekaj posameznih projektov, ki jih delno financira Evropska unija prek skladov in programov, upravljanih s strani Evropske komisije, se bomo tokrat poskusili najprej osredotočiti na Evropske strukturne in investicijske sklade same, da bi napredovali pri spoznavanju evropske socialne politike na področju mladih in naše zaposljivosti.

Najširši dokument, ki ureja porabo sredstev iz evropskih skladov na ravni države, je partnerski sporazum, ki ga vsaka država članica sklene z Evropsko komisijo. Za nas sta relevantna predvsem dva tematska sklopa sporazuma, ki ga je Slovenija sklenila za obdobje med letoma 2014 in 2020. Prvi se ukvarja z uskladitvijo izobraževalnega sistema in sistema usposabljanja s trgom delovne sile, drugi pa neposredno z zaposlovanjem, in sicer tistim trajnostnim in kakovostnim. Na področju zaposlovanja mladih ga na primer spodbuja z natečajem za najizvirnejšo fotografijo poklica, na katerem bo deset osnovnošolcev nagrajenih s skirojem.

Pri ponazoritvi razlogov za brezposelnost mladih in kako jih odpraviti si Evropska komisija pomaga z likom - trikotnikom znanja. Njen trikotnik znanja ima kot navaden trikotnik tri stranice, na vsaki izmed njih pa se nahaja ena beseda: izobraževanje, raziskave, inovacije. V kolikor so med stranicami tesne in učinkovite povezave, naj bi bilo visoko šolstvo uspešno pri ustvarjanju in zapolnjevanju delovnih mest. Povečalo se bo tudi zanimanje mednarodnih študentov za države s takšnim trikotnikom. Stališče služb Evropske komisije je, žal, da je slovenski trikotnik znanja neučinkovit, disfunkcionalna se jim zdi predvsem stranica izobraževanja. Posledično je partnerski sporazum usmerjen pretežno v povezovanje tako imenovanih institucij znanja z ostalimi družbenimi področji, torej zlasti z gospodarstvom. Na ta način naj bi se študente že med študijem predvsem prek treningov in izobraževanj opremilo z dodatnimi kompetencami, s katerimi se bomo hitreje vključili v trg delovne sile.

Vprašanje, katere so te kompetence, ki jih bodo delodajalci iskali pri mladih iskalcih zaposlitve, je Evropska komisija rešila s financiranjem izvedbe obsežne ankete, ki je potekala v okviru mednarodnega projekta »Visokošolsko izobraževanje kot generator ključnih kompetenc«. Vprašanja so bila postavljena osebam, ki so diplomirale približno deset let pred potekom raziskave, nanašala pa so se tako na zaposlitveno situacijo anketiranca od zaključka študija, kot tudi na njegovo dojemanje, katere kompetence je pridobil tekom izobraževanja in katere se pričakujejo na njegovem delovnem mestu. Ta študija je nekako prišla do uporabnega sklepa, da delodajalci poleg, seveda, delovnih izkušenj pogrešajo predvsem tako imenovane splošne zmožnosti – recimo komunikacijske sposobnosti, inovativnost in podjetništvo.

Na tej točki se zdi, da se že nekoliko vrtimo v krogu oziroma v trikotniku, ki v bistvu niti ni sklenjen, saj opredelitev ukrepov za povečanje učinkovitosti izobraževalnega sistema ne pride dlje od nedokončanega seznama splošnih veščin oziroma kompetenc, ki jih je treba pridobiti. Evropska komisija pa je to nedokončano materijo vseeno zaokrožila v »Evropski kvalifikaciji spretnosti oziroma kompetenc, kvalifikacij in poklicev«. V njej je obljubljen sistematičen prikaz 13.485 spretnosti v 27 različnih jezikih, žal pa jih je v najnovejši različici urejenih šele 10.583. Za vzorec poglejmo spretnost »polniti police«. Njena raven uporabnosti je označena kot posebna spretnost oziroma kot kompetenca za posamezne sektorje. Sledi seznam poklicev, kjer se ta spretnost uporablja, na primer pri poklicu prodajalca oziroma prodajalke rib, rakov in mehkužcev, pa tudi pri poklicu polnilca oziroma polnilke polic. Zanimiva je tudi spretnost »spodbujati človekove pravice«, ki je poleg spretnosti »pripravljati sendviče«, predvidena za poklic au pair.

Če poskusimo te splošne veščine natančneje opredeliti še prek pregleda časovnega nastajanja evropske socialne politike, ugotovimo, da novejše uredbe o Evropskem socialnem skladu ne konkretizirajo starejših, ampak jim dodajajo vse več novih besednih zvez, ki naj bi označevale ukrepe za povezovanje izobraževanja s trgom delovne sile. Oziroma v skladu s terminologijo Evropske komisije – novejše uredbe zgolj podaljšujejo premico splošnih veščin.

Že v začetku svoje ustanovitve leta 1957 je bil Evropski socialni sklad namenjen zlasti vrnitvi dela stroškov in dodatkov delavcem, ki so se morali zaradi sprememb v gospodarstvu dodatno poklicno usposabljati oziroma premestiti v drug kraj. Trenutne določbe so to preimenovale v spodbujanje mobilnosti, vseživljenjskega izobraževanja in podjetništva. Razlika je sicer predvsem v tem, da se je način uporabe sredstev spremenil iz izplačevanja nadomestil stroškov delavcem v financiranje ukrepov in programov držav članic.

Razlago splošnih veščin in dezorientiranosti tako države kot tudi Evropske komisije pri tem ponudi nemški sociolog Claus Offe. Po njegovem država, v kolikor ne organizira produkcije sama, ne more vedeti, katere so kompetence, ki jih bodo zahtevali zasebni povpraševalci po delovni sili. Posledično državna socialna politika opremljanja s čim splošnejšimi znanji temelji na spodbujanju prilagodljivosti in maksimiranju priložnosti za vstop v delovna razmerja. Ali drugače: ker naj bi v primeru nezaposljivosti iskalec zaposlitve ali znižal svojo ceno ali ponudil alternativno dobrino, so ukrepi socialne politike usmerjeni predvsem v dodatne treninge in izobraževanja ter spodbujanje netržnih sektorjev, da se prekvalificirajo.

Eden izmed tovrstnih ukrepov, ki je delno financiran iz Evropskega socialnega sklada, so univerzitetni karierni centri. Operativni program, ki podrobneje razčlenjuje partnerski sporazum, jim je namenil nalogo podpore študentom pri vključevanju v trg delovne sile prek »celovite in kakovostne karierne oziroma poklicne orientacije«. O razlogih za delovanje Kariernih centrov Univerze v Ljubljani smo se pogovarjali s kariernima svetovalcema Klemnom Marinčičem in Sabino Žnidaršič Žagar.

IZJAVA

Predpostavka delovanja kariernih centrov je trg dela, ki ne nudi rednih zaposlitev, ampak osebnostno rast, kar pa študentov po mnenju Žnidaršič Žagar ne moti, ravno nasprotno.

IZJAVA

Karierni centri skrbijo za našo pretočnost prek treh temeljnih dejavnosti - osebnih svetovanj, izvajanja delavnic in različnih oblik povezovanja z delodajalci. Na kakšen način so opredeljena področja, ki jih bodo pokrivale te dejavnosti, Žnidaršič Žagar.

IZJAVA

Kaj je na primer pomembno pri predstavitvi osebnostnih lastnosti?

IZJAVA

Svoje mesto imajo celo humanisti.

IZJAVA

Na prvi pogled se zdi, da se karierni centri popolnoma skladajo z novimi trendi, ki vidijo v izobraževanju pot do zaposlitve, ne pa smisla v izobraževanju samem. A tudi stališče, da je treba študirati nekaj zaposljivega, smo po mnenju kariernih centrov danes že transcendirali: predmet našega študija je pomemben samo v trenutku študija, saj po njem sploh ne bo več obstajal.

IZJAVA

Tako tudi karierna orientacija pomeni predvsem opremljanje s čim več kompetencami, znanji, spretnostmi in veščinami, tudi takšnimi, ki jih ne nudi izbrani program, med opravljanjem katerega izginja študentov poklic. Na tej točki oddaje bomo končno odgovorili na vprašanje “Kaj je to kompetenca?”.

IZJAVA

Dodatno pa se zadeve zakomplicirajo, ko je pri vprašanju kompetenc, kot na primer v oddaji Naj se da testirat, izpostavljena sama sposobnost usposobljivosti oziroma kompetenca kompetenčnosti, ki se odziva na spremembe na trgu delovne sile. Temu sledi dolžnost osebe, da to sposobnost razvije in s tem ohranja svojo ekonomsko aktivnost. Primer, ko se to lastnost od osebe pričakuje in zahteva, je prijava v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu za zaposlovanje. Z zaposlitvenim načrtom vsaka prijavljena oseba sklene dogovor o zaposlitvenih ciljih in aktivnostih. Če oseba odkloni podpis takšnega dogovora, ki je že šel skozi pritožbeni postopek, se jo izbriše iz evidence brezposelnih oseb, s čimer izgubi pravico do denarnega nadomestila. Iskalec zaposlitve mora v rokih, določenih z zaposlitvenim načrtom, posredovati dokazila o aktivnem iskanju zaposlitve. V ta namen je dolžan tudi voditi zaposlitveni dnevnik, v katerega vpisuje, katerih razgovorov in delavnic se je udeležil, in vse to beleženje akumuliranja sebe kot kapitala pospremiti z dokazili, kot je recimo podpis delodajalca oziroma izvajalca delavnice.

Kot poantira Srečo Dragoš, sociolog s Fakultete za socialno delo, so primeri »aktivacijske politike«, kot je prej opisani eden izmed očitnejših odrazov nove forme socialne države, ki se s težnjo po čim hitrejši integraciji čim širšega kroga ljudi v trg dela prilagaja mehanizmom kapitalistične produkcije. Hkrati se premika v smer »dolžnostnega socialnega značaja javne podpore«, za katerega je značilen prenos socialnega tveganja z družbene ravni na “odgovornega posameznika”. Tako je preobražena socialna politika z vsemi vektorji usmerjena v financiranje programov, ki posamezniku nudijo ustrezno okolje za rast kompetentnosti in kompetenc. Ob nastanku socialnega primera pa bo imela podlago, da na kompetentnega posameznika naslovi moralno zahtevo, naj za zaposlitev nekaj naredi tudi sam.

 

Uvajala sem se Živa, lektorirala je Ina, brala sta Biga in Lovro, tehniciral je Linč.

 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness