Mladinske politike 2018

Pretekli torek, 16., in pretekli četrtek, 18. maja, smo se v prostorih Mladinske postaje Moste zbrali ljudje iz dveh skupin. Mladi in mladi po srcu. Dvoje najodličnejših skupin, kar jih svet premore. Mladi imamo elan, ideje, energijo in težave. Mladi po srcu imajo elan, izkušnje, zavedanja in rešitve.

Mladi smo v tej predstavi igrali publiko, mladi po srcu pa bodoče odločevalce o usodi slovenskega naroda, predvsem hitro kopneče klene slovenske mladine. Beseda torej teče o predvolilnem soočenju na temo mladinskih politik. Organizatorja je odziv gotovo razveselil, odzvali so se namreč predstavniki kar enajstih strank. V dveh polčasih so se soočenja udeležili vsi pomembni igralci, od Levice, ki jo je zastopala Nataša Sukič, prek Združene levice - Demokratične stranke dela - s Tatjano Tanjo Strah na čelu, Piratov z Juretom Trbičem, stranke Solidarnost, za pravično družbo z Urošem Lubejem, Stranko Modernega centra z Lucijo Šekinc, do Slovenske demokratske stranke z Mojco Škrinjar in Slovenske nacionalne stranke z Zoranom Stevanovićem z mehkim ć.

Organizatorji dogodka, Mladinska postaja Moste, so v sodelovanju z Mrežo mladinskih organizacij MaMa pripravili seznam pobud, vezanih na mladinsko politiko, ki so jih naslovili na prej omenjene “odločevalce”. Pobude se, bolj ali manj široko, navezujejo na mladinske politike, druge pa na popularna politična vprašanja s kratkim rokom trajanja.

Taki pobudi sta pobuda o znižanju starostne meje volivcev na šestnajst let ter pobuda o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka mladih v starosti med 0 in 26 let, kot nujnega ukrepa, ki bi zagotavljal dostojno življenje mladim in pomagal k odpravi prekarnega dela. O slednji so se bili kandidati več kot pripravljeni razgovoriti. Prvi med njimi se je razgovoril Zoran Stojković, mehki ć, iz Slovenske nacionalne stranke:

izjava: UTD - Stoković
Na isto vprašanje odgovarja Andreja Črnak Meglič iz Socialnih demokratov:

izjava:UTD -Črnak Meglič

In nazadnje še Jure Trbič iz Piratske stranke Slovenije:

izjava: UTD - Trbič

V nadaljevanju se udeleženci niso več ukvarjali z vprašanji, ki so jih zastavili organizatorji, ampak so se osredotočili na vprašanja, ki so jih postavili mladi iz Mladinske postaje Moste. Vprašanja so mladini pomagali postavljati mentorji.

Eno najpogosteje postavljenih vprašanj, ki je dobilo največ odzivov prisotnih, je bilo vprašanje stanovanjske problematike. Odgovori odločevalcev so … mixed bag of goods. Nekateri so za gradnjo novih stanovanj, drugi za obnovo, tretji za stanovanjske zadruge, regulacijo trga.Najprej, Nataša Sukič iz Levice.

izjava:Stanovanjska problematika, Sukič

Zoran Stojković iz Slovenske nacionalne stranke bi z reševanjem stanovanjskega vprašanja poskrbel še za eno pereče vprašanje.

izjava: Stanovanjska problematika - Stojković

Valentin in Pigac imata za te problematike druge rešitve:

izjava: Valentin in Pigac

Povsem drugače pa na stanovanjsko problematiko gleda Tatjana Tanja Strah iz Združene levice - Demokratične stranke dela.

izjava: Tanja Strah

Debata je kaj kmalu prešla na problematiko zdravja, med drugim na težavo duševnega zdravja. To bi Stojković reševal kar z zdravimi družinskimi odnosi:

izjava: Zdravje Stojković

Razprava je preskočila z duševnega zdravja na drugo pomembno temo, povezano z zdravstvom. Pravico do splava. Mnenja so ponovno močno različna. Najprej sta se do splava opredelila Andreja Črnak Meglič iz Socialnih demokratov in Igor Pigac, Nova Slovenija - krščanski demokrati.

izjava: Pravica do splava - Pigac Črnak

Drugačen in sistemski pogled pa ponudi Stojković iz Slovenske nacionalne stranke, ki se zgleduje po severnih narodih.

izjava: Splav -Stevanović

Nekaj zanimivih odgovorov so udeleženci ponudili tudi na vprašanje vloge vojske in meja. Daniel Valentine, Slovenska ljudska stranka, o tem, kako so meje samo ideje, predvsem o tem, kdo lahko služi vojaški rok in kdo ne.

izjava: Vojska- Daniel Valentine

Ob tem stihijskem pregledu dveh dolgih, vsaj štiriurnih soočenj, lahko v končni fazi izpostavimo, da je področje mladinskih politik deležnikom relativno slabo poznano. Med debato so govorci precej pogosto begali od tematik mladinske politike:

izjava: mladinske politike

To beganje je verjetno odneslo čas za obravnavo resnejših tem, ki se vežejo na mladinsko problematiko. Nekaterih tematik pa so se udeleženci lotili precej neresno, brez pravega pregleda nad dogajanjem na področju mladih.

Svoje videnje dogajanja na soočenju dodajajo dijaki, v komentarju, ki sledi.

DIJAKOBINCI VOLITVE 2018

Prejšnji teden smo Dijakobinci obiskali eno od predvolilnih soočenj pred parlamentarnimi volitvami, ki je potekalo v prostorih Mladinske postaje Moste. Povsem razumljivo je, da so vroče točke pogovorov večine soočenj pereče teme, kot so socialna država, begunci, na koncu pa je seveda pomembno, kateremu kandidatu jo uspe odnesti z najbolj subtilnimi žalitvami. A Mladinska postaja Moste je vendarle organizirala za odtenek drugačno soočenje, pravzaprav kar dve - obe sta bili namenjeni običajno spregledani družbeni skupini - mladim.

Pred vpogledom v samo soočenje je vredno izpostaviti vrednost soočenja - ne le, da so se tematike dotikale mladih, temveč so mladi tudi postavljali vprašanja. Nekatera bolj splošna kot druga - vsa so poslušalcu orisala, kako razmišljajo mladi. Glede na to, da se marsikatera politična struja sprašuje, kako dobiti glasove mladih volivcev - ki so seveda še kako pomembni -, bi bilo morda pametno, če bi stranke več pozornosti posvetile ravno takšnim soočenjem.

Na vprašanja je odgovarjalo pet kandidatov iz strank: Lista Marjana Šarca, Slovenska demokratska stranka, Solidarnost - za pravično družbo, Stranka modernega centra in še Združena levica skupaj s Slogo. Pri tri ure trajajočem soočenju je praktično nemogoče globlje analizirati, kaj točno je pomenil ta ali oni odgovor vsakega kandidata, zato bomo kot dijaški oddelek pogledali teme, ki so mladim najbolj pomembne: šolski sistem, zaposljivost, nižanje starosti za volilno pravico in podobno.

Na nek način pomirjujoče je dejstvo, da so se o marsikateri temi kandidati skoraj enoglasno strinjali. Na primer o tem, da je treba otrokom iz revnejših družin priskrbeti brezplačne šolske potrebščine. Na spet druge teme pa so sledili pričakovani divizivni odgovori.

Ob vprašanju ‘Je preizobraženost v Sloveniji problem?’, je kandidat stranke Solidarnost Uroš Lubej trdil nasprotno: da znanja nikoli ni preveč, zatorej potrebuje znanost več sredstev. Na to trditev, da se znanost ne sme prilagajati gospodarstvu, je ostro odgovorila kandidatka SDS-a Mojca Škrinjar, ki je v imenu stranke trdila, da je ravno zaposljivost posameznika tista, ki odraža kakovost faksov. Drugi se o tem niso opredelili, Tatjana Strah iz Združene Levice je le dodala, da je v srednjih šolah nasploh premalo prakse, kar se pozna pri zaposljivosti.

Zanimiva debata se je prav tako razvnela ob vprašanju, ali je slovenski šolski sistem prilagojen višjemu sloju. Kandidat Solidarnosti Lubej se je s tem močno strinjal in sistem obsodil. V odgovor se je, kot prej, nestrinjala kandidatka SDS-a, ki je zatrdila, da je šolski sistem za vse enak. Odgovori na to vprašanje so bili pravzaprav zanimivi, predvsem zato, ker sta zagovornika obeh strani že dlje časa zaposlena v šolskem sistemu. Lubej je profesor filozofije na Gimnaziji Novo mesto, Škrinjar pa je več let delala kot ravnateljica. Brez dvoma to vprašanje zahteva tehten premislek, a intrigantno je morda to, kako sta kandidata dveh različnih strank šolski sistem videla popolnoma drugače.

Ko je govora o mladih, je neizogibna tudi tema znižanja starosti volilne pravice. Kandidat Solidarnosti je imel pri vprašanju glavno besedo, ob razlagi pa je izhajal predvsem iz osebne izkušnje dela z dijaki. Ti naj bi bili pri sedemnajstih letih razmišljujoči in radovedni posamezniki, ki so sposobni odločati o svojem interesu, manjkalo pa naj bi jim razumevanje skupnega interesa. Dodal je še, da podpira obvezno volilno udeležbo, ki naj bi rešila mnogo problemov v današnjem političnem ozračju. A drugi kandidati se v to debato očitno niso želeli spuščati, zato je vprašanje obstalo na tej točki. Šenkic iz Stranke modernega centra je še dodala, da se strinja z znižanjem starostne meje za volilno pravico.

Vredno pa je omeniti tudi nekaj odgovorov, ki se morda ne tičejo neposredno mladih, a jih je kljub temu vredno zabeležiti. Postavljeno je bilo široko in malce abstraktno vprašanje ‘Kaj je za vas popolna država?’. Kandidat Solidarnosti je morda malce idealistično, a v duhu enakopravnosti in seveda njegove stranke, odgovoril, da je zanj to država, ki nima šibkih členov. Kandidatka SDS-a pa je šla z odgovorom v drugo smer - da je popolna država tista, ki omogoča delo in dobro gospodarstvo. Navsezadnje so tudi takšna malce abstraktna vprašanja pomembna, saj prikažejo vizijo in fokus posameznih strank.

Debata pa ni minila niti brez omembe pravic istospolnih posameznikov, a tu se poslušalcem ni razodelo nič novega o stališčih strank. Bolj zanimivi so bili morda odgovori kandidatov na vprašanje integracije beguncev. Strah iz Združene levice je zavzela stališče, da je mladoletne begunce treba integrirati, ampak saj veste - samo tiste iz vojnih območij, ekonomskih migrantov pa ne. Nasprotno stališče je zavzela SDS-ova kandidatka, ki je podprla integracijo ekonomskih migrantov. Vse za dobro gospodarstva.

Vse pa se ni vrtelo zgolj okoli mladih volivcev. Iz publike je bilo zastavljeno vprašanje, koliko je pravzaprav kandidatov v posameznih strankah, ki so mlajši od 30 let. Odgovori so seveda zgolj estimacije kandidatov. Vse stranke naj bi imele mladih zelo malo, izstopa pa SDS, ki jih ima nadpovprečno veliko - vsaj tistih, starih do 35 let. Presenetljivo pa ima mladih Stranka modernega centra izredno malo, če sploh kaj.

V političnem svetu pogosto pride do situacije, kjer se politika ne posveča mladim niti v času volitev niti kasneje med mandatom. Razlogov za to je več, a najpogostejša razlaga je, da mladi pač ne volijo in se jih za to ne splača prepričevati ali pa za njih truditi. A kaj, če je logika obratna? Morda pa je razlog, da mladih ni na volišča, ravno to, da so pogosto spregledani.

Mladih volivcev je izredno malo in za ta trend bi bilo morda nesmiselno kriviti njih. Odločitev odpraviti se na volišče je tesno povezana z definirano idejo odgovornosti do družbe, države in demokracije. Ideja aktivnega državljana, ki ne gre volit, ker bo iz tega kaj osebno pridobil, temveč zato, ker s tem izpolnjuje svojo demokratično dolžnost, bi se morala pri vsakem posamezniku izoblikovati že zelo zgodaj.

V procesu šolanja se o pomembnosti političnega udejstvovanja govori premalo - morda pri pouku etike v osnovnih šolah ali pa filozofije v srednjih, če sploh. Poudarka na tem ni, posledica česar je, da mladi ne čutijo odgovornosti do države, do tega, da se odpravijo na volišča in izpolnijo volilni listek. Če bi argument o pomembnosti političnega udejstvovanja v demokraciji mladim predstavili bolj zgodaj, bi eliminirali splošen argument o tem, kako en sam glas nič ne šteje in je zato voliti brezplodno.

Ko je govora o udeležbi na volitvah, se je treba posvetiti tudi problemu dostopnosti do voljenja in kako jo povečati. Estonija je na parlamentarnih volitvah leta 2007 kot prva država na svetu omogočila elektronsko glasovanje. O takšni modernizaciji bi lahko razmišljala tudi Slovenija. E-glasovanje dokazano poveča število volivcev, nedvomno pa bi se vsaj do neke mere politika s tem približala tudi mladim, stopila na njihov teren. Dodatna prednost e-glasovanja je prav tako povečana učinkovitost in hitrost štetja glasov, pa tudi cenejše volitve za državo.

Volitve se bližajo in predvolilne ankete kažejo na to, da se stvari ne bodo drastično razlikovale od prejšnjih let. A o čemer bo odločal novi državni zbor v svojem mandatu, se tiče vseh nas, mladih in starih. Zato je le smiselno, da smo 3. junija na voliščih vsi.