Slike Študentske organizacije Slovenije

Slike Študentske organizacije Slovenije

Oddaja
1. 3. 2018 - 12.00

Pred kratkim smo že poročali in tudi razpravljali o noveli Zakona o skupnosti študentov - ZSKUS. Če povzamemo, Študentsko društvo Iskra se že dve leti bori za spremembo omenjenega zakona, ki praktično ustanavlja in opredeljuje Študentsko organizacijo Slovenije, krajše ŠOS, in s tem njeno delovanje. Spremembe vključujejo eksplicitno podvržbo ŠOS določenim ključnim zakonom: Zakonu o javnem naročanju, Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije in tako naprej.

Poleg naštetega - s predlogi podvržbe omenjenim zakonom se ŠOS namreč že vseskozi strinja - si Iskra prizadeva tudi, da bi se eksplicitno v zakon zapisala pravna subjektiviteta ŠOS - torej, ali so osebe javnega ali zasebnega prava, kar nosi za seboj kar nekaj pravnih posledic, predvsem pa je povezano z zakoni, ki naj bi se jih držal ŠOS, in z organi, ki naj bi ŠOS preiskovali. Pri problemu subjektivitete se ŠOS z Iskro ne strinja - pravijo namreč, da so oseba zasebnega prava in da bi sprememba pravne subjektivitete za seboj prinesla kup nenadejanih posledic, predvsem opozarjajo na potencialno izgubo avtonomije delovanja in s tem konec študentskega organiziranja, kot ga poznamo.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport se od problema distancira, končna odločitev o pravni subjektiviteti ŠOS-a bo najverjetneje padla šele, ko svoji mnenji poleg ŠOS-a in Iskre podata še Ministrstvo za finance in Ministrstvo za javno upravo. Ta torek pa je poslanec Levice Miha Kordiš vložil predlog zakona novele ZSKUS, ki med drugim vključuje definicijo ŠOS-a kot osebe javnega prava. Iskra je danes zjutraj v izjavi za javnost zapisala, da podpirajo akcijo in iniciativo Levice.

Danes zjutraj so v izjavi za javnost v Iskri zapisali naslednje, citiramo: “V Študentskem društvu Iskra pozdravljamo in podpiramo novelo Zakona o skupnosti študentov, ki jo je v torek, 27. februarja, vložila poslanska skupina Levica. Predlog prinaša ključna določila, kot je eksplicitna opredelitev Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) kot osebe javnega prava, za kar smo se v Iskri zavzemali zadnji dve leti. Pravni status je v študentskem organiziranju po več kot dvajsetih letih še vedno nedorečen, kar otežuje upravne in sodne postopke ter v študentsko organiziranje po nepotrebnem vnaša zmedo. Zakonski predlog vsebuje tudi nekatere ključne rešitve, ki so bile pred časom že usklajene s Študentsko organizacijo Slovenije, denimo opredelitev volilnih postopkov, zavezanost zakonskim določilom javnega naročanja ter prepoved opravljanja vodstvenih funkcij pravnomočno obsojenim študentskim funkcionarjem."

Sama materija debate, spletene okoli novele ZSKUS, je tehnična in dolgočasna - toliko je jasno. Kolikšna pa je njena relevanca? Jasno je, da je vprašanje vsaj na nek način pomembno: sprejetje novele bi zagotovo vsaj deloma spremenilo delovanje ŠOS-a in drastično povečalo transparentnost njegovih operacij. Po drugi strani pa je hkrati jasno, da vseh problemov, ki pestijo status quo, s to novelo ne bomo rešili - sploh pa obstajajo težave, ki bi jih šele morali artikulirati, oblikovati; kritike, ki bi jih šele morali utemeljiti in izreči, tega pa novela ZSKUS s spremljajočo razpravo ne dosega. Pomembno je, da se pogovarjamo ne samo o problematiki novele ZSKUS, temveč tudi o ostalih težavah, ki so morda celo relevantnejše v boju za boljše študentsko zastopništvo.  

Prvi problem, ki ga novela ZSKUS ne nagovori, je volilna udeležba. Že res, da novela ZSKUS po originalnem Iskrinem predlogu vsebuje tudi spremembe volitev, vendar te volitve v resnici bolj skrbijo za legitimno in transparentno izvedbo kot pa za povečanje same volilne udeležbe študentov. Pomnimo, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je na zadnjih volitvah beležila približno 12-odstotno volilno udeležbo, Študentski organizaciji Univerz v Mariboru in na Primorskem pa večinoma še nižjo udeležbo.

Problemov pri nizki volilni udeležbi je več. Prvi, morda največji, je problem pasivne študentarije - študentje pogosto slabo poznajo ŠOS in njegove organizacijske oblike, še manj pa poznajo razne specifike delovanja: ŠOS-ove dolžnosti, aktivnosti, proračun in tako dalje. Novela ZSKUS sicer predvideva bolj javno izpostavljene in transparentne volitve, kar pa samo po sebi najverjetneje ne bo dovolj za množično aktivacijo študentske raje. Drugo vprašanje je, koliko za aktivacijo študentov stori ŠOS.

Gotovo je, da bi se ŠOS lahko potrudil in več študentom zagotovil vsaj volilno pravico, če že ne interesa in informacij. Po lanskih podatkih Ministrstva za izobraževanje, šolstvo in šport je kar okoli 15 odstotkov študentov - predvsem govorimo o študentih na zasebnih višješolskih ustanovah - brez predstavnika v ŠOS, saj njihova ustanova denimo nima svoje Študentske organizacije, kar je nedvomno problematično, če ne drugega že zato, ker gre 10 odstotkov denarja od študentskega dela takih študentov k ŠOS-u, tudi ko od ŠOS-a dobesedno nimajo nič.

Na tem mestu bi bila poleg novele ZSKUS smiselna razprava o volilni udeležbi, ki je zelo pomembna iz preprostih razlogov. Nižje število volivcev ima veliko manjšo možnost drastične spremembe situacije - ravno obratno, z nizko volilno udeležbo, se na vrhu ŠOS-a in hkrati njegovih organizacijskih oblik ohranjajo zelo podobni kadri, ki mnogokrat pridejo naravnost iz DOS-a, Dijaške organizacije Slovenije.

Takšna - nizka - volilna udeležba in stopnja zanimanja kasneje povzroči drugo veliko težavo ali vsaj razpravo o ŠOS-u. Kako smotrna je poraba skoraj več milijonov letnih sredstev? Spet lahko govorimo o odločanju določenega zamejenega števila ljudi. Treba bi bilo omogočiti, da bi o porabi finančnih sredstev odločalo neposredno kar največje možno število ljudi. Gre zopet za vprašanja čim večje demokratizacije organizacije, rezanje pogače je samo en, sicer najbrž najbolj pomemben primer nujnosti dostopa možnosti odločanja čim več študentkam in študentom. Karkoli se že izcimi iz novele ZSKUS, v najboljšem primeru ne bo odgovorila niti na problematiko smotrnosti razporejanja sredstev niti na volilno udeležbo.

Pustimo izvedbene težave ŠOS in njegovih organizacijskih oblik malo na strani in nagovorimo mali paradoks - nerešeno vprašanje - glede vloge, ki jo ŠOS sploh igra. Če smo v razpravi glede novele ZSKUS govorili o tem, kaj je ŠOS v pravnem smislu, govorimo tu o dejanski vlogi, ki jo zaigra v diskurzu študentskega zastopništva. Predvsem govorimo o dveh možnih vlogah, ki bi ju lahko zasedal, kajti problem, kot bomo videli, je morda ravno v ekstimnosti in stalni histeriji: ŠOS včasih nastopa kot eno, včasih kot drugo.

Prva možna vloga, ki jo v študentskem zastopništvu lahko igra ŠOS, je vloga države v malem, vloga študentskega telesa, ki ima na voljo določena sredstva, s katerimi razpolaga - v tem primeru pomeni ŠOS pač oder, na katerem se odvije diskurz, znotraj katerega multipliciteta interesov bije boj za različne načine porabe teh sredstev - torej, če smo malo vulgarni in preprosti, podobno, kot pač deluje parlament.

ŠOS bi kot študentska organizacija lahko igral tudi drugačno vlogo: lahko bi deloval podobno, kot delujejo sindikati - torej tako, da je primarni namen homogeno združevanje študentov v boju za skupne interese. Na tak način imajo študentsko zastopništvo urejeno Britanci. Pred dobrim mesecem dni smo poročali o Škotih, ki imajo svoje sindikate, na ravni celotne Velike Britanije pa deluje tako imenovani National Union of Students, ki predstavlja skoraj 600 posameznih študentskih sindikatov ali več kot 95 odstotkov vseh študentov v državi.

Na prvi pogled se zdi, da bi ŠOS lahko igral obe vlogi hkrati - da bi bil lahko tako sindikat na zunaj in mali parlament interno, po drugi strani pa se zdi očitno, da ta mala ekstimnost zaradi strukturnih razlogov ne more delovati najbolje. Priznati je treba, da se ŠOS v veliko momentih dejansko bori za študentske pravice: recimo letošnji Zakon o urejanju položaja študentov ali pa protesti glede subvencioniranih mesečnih vozovnic, toda te pridobitve so v veliki meri le popravki raznih anomalij in so v bistvu ločeni boji za te ali druge pravice. Vse dobro, kar take akcije naredijo, znajo razne študentske organizacije zelo hitro pokvariti, kar hkrati v ustih pusti slab priokus: recimo ŠOU v Ljubljani, ki za letošnji dan žena osmega marca za dekleta organizira nakupovalni izlet v Gradec - problematičnosti slednje akcije najbrž ni treba posebej izpostavljati.

Hkrati je očitno, da ŠOS in njegove organizacijske oblike dejansko delujejo kot mala država. Od študentskega dela dobijo, recimo temu davek, deset odstotkov od izplačil plus še nekaj dodatnih sredstev, s katerimi potem izvoljeni funkcionarji prosto razpolagajo. Kaj je torej v današnjem kontekstu študentskega zastopništva ŠOS? Je to parlament, sindikat ali slučajno oboje, oziroma še hujše, nič od tega?

ŠOS, ki bi deloval kot študentski sindikat, bi na področju študentskih pravic počel več, kot le skrbel za razne kozmetične popravke v zakonodaji, kar je bil v zadnjih letih njihov pretežni modus operandi. Trenutni ŠOS in vse njegove organizacijske oblike, hkrati DOS in konec koncev tudi osnovnošolski otroški parlament pogosto potrdijo, da so apolitični - da pa se hkrati zavzemajo za pravice mladih. Apolitičnost v tem primeru pomeni odsotnost stalne konsistentne politične linije in opredeljevanja. Posamezne primere, v katerih do tega vseeno pride, bomo omenili kasneje.

Do apolitičnosti lahko pride zaradi več razlogov, morda lahko kot poglavitno vzamemo institucionalizirano pozicijo ŠOS znotraj državnega aparata Republike Slovenije, morda si študentski funkcionarji ne želijo tvegati kakšne zamere ali pa se nikomur ne da - ni pomembno, pomembne so posledice manka politične linije, ki jo delimo predvsem na dvoje. Kot prvo navajamo očitno obsojenost na majhne korekcijske popravke v zakonodaji. Če si ŠOS za svojo misijo zada izboljšanje študentskih pravic, a hkrati nima politične linije in vizije, to pomeni, da v diskurzu ne bo nastopal kot akter z novo interpretacijo, novimi zahtevami, novimi sanjami, pač pa kot akter, ki pristane na že obstoječa pravila igre in nato znotraj tega spreminja zakone.

Do ŠOS in predvsem ŠOU v Ljubljani moramo biti dovolj pošteni, da jim priznamo, da so pred leti sodelovali tudi v širši politiki, predvsem kar zadeva referendume o malem delu in o družinskem zakoniku - pri kampanjah za ta dva referenduma sta bila vključena tudi ŠOU v Ljubljani in ŠOS. Prav tako je ŠOU v Ljubljani sodeloval pri letošnjem zbiranju podpisov v boju za ohranitev študentskega zdravstvenega doma, dobili smo tudi podaljšane bone do 21.ure.

Drugi problem apolitičnosti je, da je ravno apolitičnost najmočnejša politična linija - linija čiste sredine. ŠOS in njegove organizacijske oblike se pogosto obnašajo, kot da so v prvi vrsti tehnokratska institucija, ki svoj denar porabljajo kalkulirano skozi odsotnost kakršnegakoli političnega interesa - da imajo en namen, to so študentske pravice, zdaj pa je treba samo izračunati, kam znotraj slednjega najraje vložiti denar. Problem tega je, da to pomeni zgolj obrambo interesov, ki so sprejemljivi v danem kontekstu. Recimo, ŠOU se aktivira in bori za spremembo zakonodaje v prid LGBT skupnosti - kar seveda podpiramo - vendar je to v pretežno liberalnem diskurzu študentarije zelo a priori pozicija. Vprašanje je, če se bi ali bo apolitični ŠOS upal orati ledino in se boriti za bolj kontroverzne stvari. Zato je odgovor na vprašanje, kaj ŠOS je, ne samo pravno, pač pa tudi dejansko, zelo pomembno in zelo zanimivo vprašanje.

Danes smo nanizali štiri probleme, ki se jih novela ZSKUS ne dotika. Na ta štiri vprašanja danes nismo odgovarjali, saj bomo v ta namen v mesecu marcu organizirali okroglo mizo, kjer se bodo predstavniki vseh omenjenih organizacij in še kakšne pogovarjali o omenjenih problemih, torej o problemih študentskega zastopništva in možnostih, ki jih študentke in študenti imamo. Še naprej se vam toplo priporočamo!

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

pomembno tema, del našega slovenskega rumenega tiska je tudi to: da je sin Pahorja, podmladek SD-ja, fotkan v Parizu s cigareto v roki. Na instagramu je baje objavil fotografijo: Mladi Foucalt s pod-napisom.
človek res pomisli na dvoje, ali gre po stopinjah očeta - (nedvomno) - ali pa bi morda bilo bolje za njegovo zdravje, ko bi doma čepel v knjižnici in prdel zraven. zihr bi to bilo bolje za njegovo zdravje in kmečko pamet, če jo še kej premore.
bolj smrdeti pa itak ne more več - saj nosi priimek - Pahor.
lahko bi vsaj ga skrbelo za svojo čast, madoniš.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.