Tegobe sodobnega družboslovja

Če smo v prejšnjem unikompleksu načeli vprašanje proizvodnje vednosti v neoliberalizmu, se bomo danes osredotočili predvsem na družboslovje. Izpostavili smo, da je danes proizvodnja vednosti predvsem proizvodnja za trg. Univerza je pod močnim vplivom gospodarstva, saj je podrejenost zahtevam trga pogoj za njeno preživetje. Kako pa je z družboslovjem? Z znanostjo oziroma zbirko disciplin, za katero konstantno poslušamo, da je neproduktivna in zato nepotrebna, z njo se pa baje hranijo izključno že zdavnaj preživeti marksistični profesorji in radikalna mladež na FDV-ju in filofaksu. Najbolje, da kar začnemo z zgodovino in razvojem družboslovja.

Začetek oziroma formacijo družboslovja uvrščamo v zgodnje 19. stoletje. Družboslovje je bilo praktično nekakšen kompromis med naravoslovjem in humanistiko, zato moramo, da bi razumeli konstitucijo in vlogo družboslovja, stopiti še korak nazaj. Če lahko v grobem rečemo, da se je humanistika oziroma filozofija ukvarjala predvsem z iskanjem lepega in dobrega, torej z estetiko in etiko, se je naravoslovje od tega distanciralo kot znanost, ki se ukvarja izključno z resničnim. Kot znanost z veliko začetnico. Naravoslovje in humanistiko je ločevalo več stvari - od objekta proučevanja do metod. Prvo je z eksaktnimi metodami proučevalo naravne pojave, drugo je preučevalo človeka. Naravoslovje, kot so ga poznali, dojemali in oblikovali v 17. in 18. stoletju je izhajalo predvsem iz raziskovanja naravnih zakonov - natančneje iz proučevanja nebesnih teles. Meje med takšno naravoslovno znanostjo in filozofijo praktično ni bilo. Mnogi profesorji, med njimi najbrž najbolj znan Immanuel Kant, so hkrati predavali astronomijo, poezijo in filozofijo. Sčasoma pa je za vizijo znanosti, torej naravoslovja, postalo vse bolj pomembno eksperimentalno, empirično, s konkretnimi podatki preverljivo delo. Posledično se je znanosti zazdela filozofija predvsem neko megleno področje, nadomestek za teologijo, ki producira apriorne, nepreverljive resnice. Zato so naravoslovci bili zaverovani v naravoslovje kot edino resnično znanost, znanost, ki je zmožna producirati preverljive in univerzalne resnice. Znanosti so trdile, da filozofija oziroma humanistika ne zmore odkrivati resnice. Zato se je beseda znanost začela izenačevati z besedo naravoslovje, znanstveniki pa so se na vso moč trudili, da bi se čim bolj jasno distancirali od filozofije. Ta razlika se je še posebej utrjevala v poznem 18. stoletju. Naravoslovci so se zavzemali za empirično znanost, torej znanost, ki preko sklepanja na podlagi indukcije in empiričnega opazovanja edina lahko pripelje do resnice. To opazovanje pa mora potekati tako, da ga drugi lahko ponavljajo in preverjajo. S tem so zavrgli filozofsko tradicijo metafizične dedukcije in jo razglasili za spekulacijo, ki nima ‘resnične’ vrednosti. To distinkcijo je utrjevala tudi univerza tistega časa, ki je to delitev institucionalizirala. Tudi sama filozofska fakulteta se je v tistem času razdelila na tako imenovani “dve kulturi”. Na eni strani je bila znanost, na drugi strani pa humanistika, književnost, umetnosti, skratka, filozofija. Tako je univerza zagotovila pogoje za institucionalni boj med nasproti stoječima si disciplinama - med naravoslovjem in humanistiko. Na podlagi te delitve pa je, na ogrodju srednjeveške univerze, nastala moderna univerza. V nasprotju s srednjeveško univerzo je ta imela polno plačane profesorje, univerza sama pa se je začela povezovati v fakultete in znotraj njih v oddelke in katedre, ki so se ukvarjali vsak s svojo disciplino. A kot smo že povedali, sta bili glavni področji med seboj ločena naravoslovje in humanistika. Prvo je zagovarjalo empirično, eksperimentalno ter ponovljivo in preverljivo raziskovanje, druga pa empatični uvid, za kar so kasneje uporabljali besedo hermenevtika. Edini dokaz nekdanje enotnosti je doktorat oziroma naziv doktor znanosti (Ph. D) oziroma doktor filozofije, ki je še danes najvišje akademsko priznanje na kateremkoli akademskem področju.

V 19. stoletju so se znanstvene, torej naravoslovne fakultete razdelile na več ločenih področij, disciplin - od matematike in fizike do kemije in geologije, ki so dobile tudi svoje oddelke ali celo fakultete. Humanistične fakultete pa na filozofijo, filologijo, umetnostno zgodovino, muzikologijo, nacionalni jezik in literaturo ter literature drugih jezikovnih področij. Če je bila ločnica med humanistiko in naravoslovjem dokaj jasna, pa tega ne moremo trditi za področje družboslovnih znanosti, ki so šele dobro začenjale dobivati obliko in svoje mesto v akademskem in družbenem univerzumu. Študij družbene resničnosti je tik po francoski revoluciji postal praktično nujnost. Že pred njo je moderna država opazila potrebo po bolj eksaktni vednosti, na kateri bi lahko utemeljevala svoje odločitve in lažje nadzorovala ljudstvo. Govorilo se je o ‘družbeni fiziki’, evropski misleci so začeli dojemati pluralnost kultur po svetu, s francosko revolucijo in kulturnim pretresom pa je analiza delovanja družbe postala nujna stvar - še posebej za oblast, da bi lahko v prihodnosti sprevidela revolucije in jih bila sposobna zaustaviti. Francoska revolucija je namreč propagirala dve relativno revolucionarni ideji - prvič, politična sprememba je nekaj normalnega in konstantnega; in drugič, oblast ima suvereno ljudstvo, torej ne več monarhov ali zakonodajnih teles. Tako oblast kot tudi ljudstvo, ki je hotelo spodbuditi politične in družbene spremembe, sta zato hotela vedeti, kaj je tisto, kar povzroča te spremembe. Ker oblast svoje moči in legitimnosti ni mogla več obdržati z razglaševanjem raznih teorij o domnevnem naravnem redu družbenega življenja in naravnih, nespremenljivih zakonih, so morali ubrati drugačno, bolj sistematično, znanstveno pot. Ta pot naj bi bila organizacija in racionalizacija družbene spremembe, za kar pa je predpogoj, da to isto družbo najprej raziščeš, analiziraš in poskušaš zajeti in razumeti pravila, ki jo upravljajo. Nastanek več disciplin družboslovja je bil tako del poskusa, da na podlagi empiričnih izsledkov zagotovi in poveča objektivno vednost o družbeni realnosti. To je rojstna točka družboslovja.

Znanost je bila pripoznana kot odkrivanje objektivne realnosti z metodo, s katero je mogoče izstopiti iz področja uma in s tem subjektivnosti. Za filozofe pa je bilo rečeno, da pišejo ravno o svojih premišljevanjih, torej so nujno subjektivni, nezmožni predstaviti objektivno resnico, kar naj bi bilo poslanstvo prave znanosti, naravoslovne znanosti. Tak pogled na znanost in filozofijo sta imela tudi velika misleca 19. stoletja, Auguste Comte in John Stuart Mill, ki sta se lotila izdelovanja pravil, ki bodo uravnavala analize družbenega sveta. Ko sta razmišljala o odnosu družbe in filozofije oziroma znanosti, sta izklesala liberalno linijo oblasti - reševanje družbenih vprašanj bi prepustila peščici elitnih intelektualcev, kar bi omogočilo spravo reda in napredka. Z drugimi besedami - spravo konservativnih in progresivnih družbenih sil. Filozofi bi tako postali specialisti za splošna vprašanja, kar pomeni, da bi na družbo preslikali logiko mehanike nebesnih teles. Pozitivna znanost naj bi dokončno presekala s teologijo, metafiziko in ostalimi meglenimi pojasnjevanji realnosti.

Nastanek družboslovja je zavit v pozitivizem. Nastalo je kot poskus, da na podlagi empiričnih, torej preverljivih podatkov, v nasprotju s filozofsko spekulativno subjektivnostjo zagotovi in poveča objektivno vednost o družbeni realnosti. Kot metodo so zato poskušali preslikati metodološke prijeme naravoslovja na družbo. Problematična je bila tudi institucionalizacija družboslovja, ki se je uvrščalo nekam med znanostjo in književnostjo. Glavna institucionalizacija te vednosti se je seveda dogajala v tako imenovanem razvitem, civiliziranem svetu. Tega je v 19. stoletju predstavljala večinoma Evropa - Velika Britanija, Francija, dežele današnje Nemčije, pokrajine današnje Italije - in še Združene države Amerike. Za začetek so v teh državah govorili o petih družboslovnih disciplinah: zgodovinopisje, ekonomija, sociologija, politične vede in antropologija. Med temi petimi disciplinami so potegnili jasne ločnice, saj je šele tako lahko vsaka disciplina stala sama zase. Klasifikacija družboslovnih ved se je oblikovala okoli treh antinomij - okoli antinomije med preteklostjo in sedanjostjo, antinomije med idiografskimi in nomotetičnimi znanostmi ter antinomije med civiliziranim in barbarskim svetom.

Če je preteklost pripadala izključno eni disciplini, zgodovini, je bilo za proučevanje sedanjosti treba v skladu z razdeljeno realnostjo moderne družbe, razviti več disciplin. Omejitev zgodovinarjev izključno na preteklost ni zadovoljila oblasti, ki sta jo zanimali predvsem sedanjost in prihodnost. Moderna država naj bi bila razdeljena na med seboj neodvisne, relativno avtonomne sfere in tej razdelitvi primerno naj bi se konstituirale tudi same znanosti. Te sfere moderne države so trg, civilna družba in država. Vednosti so se razdelile na državne in nedržavne. Pod državne je padla veda o državnem aparatu - politologija, pod nedržavne sociologija, ki je proučevala civilno družbo, in ekonomija, ki je proučevala trg oziroma ekonomsko sfero. Proučevanje tako imenovanega barbarskega sveta pa je bilo zaupano antropologiji.

Tisti, ki so se ukvarjali s preučevanjem zgodovine, so uporabljali drugačne metode kot tisti, ki so proučevali sodobne družbene pojave. Zgodovinopisje je proučevalo enkratne dogodke, vsako dogajanje so analizirali v okviru posamičnega zgodovinskega konteksta. Idiografsko zgodovinopisje se je razlikovalo od nomotetične metode ostalih družbenih ved. V vsaki od naštetih disciplin, ki so se ukvarjale s tako imenovanim civiliziranim oziroma modernim svetom, je prevladovalo prepričanje, da trg, država in civilna družba delujejo na podlagi objektivnih zakonitosti, ki jih lahko odkrijemo z znanstveno metodologijo - z empirično analizo in induktivnim posploševanjem. Te tri discipline se zato uvrščajo v nomotetične discipline, se pravi discipline, ki iščejo znanstvene zakonitosti, v nasprotju z idiografskimi disciplinami, kot je zgodovina, ki proučujejo enkratnost družbenih pojavov.

Vzpostavitev treh družbenih znanosti, na katere se bomo v nadaljevanju osredotočili - sociologije, političnih ved in ekonomije, je bila možna prav zaradi zgodovinske kapitalistične strukture, v kateri se avtonomizirajo tri posebna in relativno avtonomna področja. To so civilna družba, država in ekonomska sfera. Rastko Močnik opredeli vzpostavitev avtonomije teh treh sfer: “Eksaktne nomotetične ambicije vseh znanosti so prav vpis zgodovinske vzpostavitve polja, v katerem so znanosti sploh šele možne: abstraktna homogenost in kvantifikabilnost teh ‘relativno avtonomnih’ polj političnega in družbenega je strukturni učinek kapitalistične ekonomske dominante, ki od ‘zunaj’ obvladuje ti sicer avtonomni polji. Strukturni instanci političnega in družbenega sta relativno avtonomni le za to ceno, da se notranje strukturirata po nareku ekonomske determinante.” Avtonomizacija polja civilne družbe je tako pogoj za možnost sociologije, avtonomizacija državnega aparata za politologijo in gospodarstva oziroma trga za ekonomijo.  

Na strukturo družboslovja, vzpostavljenega v preteklih sto letih, je močno vplivalo dogajanje neposredno po koncu druge svetovne vojne, torej od leta 1945 naprej. Takrat se je konkretno spremenila svetovna politična struktura - ZDA so postale nov svetovni hegemon, bile so v zelo veliki ekonomski prednosti pred preostalim svetom. Istočasno smo bili priča ekspanziji prebivalstva in proizvodnih kapacitet, posledično pa se je tudi univerzitetni sistem razširil po vsem svetu, a je, zaradi zgodovinske situacije, najmočnejša utrdba institucionaliziranega znanja postala ZDA. Svetovna ekspanzija univerzitetnega sistema je prinesla tudi povečano specializacijo, saj so znanstveniki iskali niše, ki bi potrdile njihovo izvirnost ali vsaj njihovo družbeno potrebnost. Meje med disciplinami so se ožile in brisale, saj so pogosto posegali na sosednja disciplinarna področja. Posledica svetovne ekonomske ekspanzije je bilo tudi večje financiranje državnega aparata, gospodarstva in nenazadnje tudi raziskovalnih organizacij. Znotraj družbenih ved so se vse bolj izpostavljale in poudarjale nomotetične težnje. Vse tri glavne družboslovne discipline so se širile na druga področja in mešala med seboj, dobili smo politično sociologijo, zgodovinsko geografijo, politologija se je začela ukvarjati predvsem z makroekonomskimi procesi, predmet analiz so postale politike vlad, medvladnih agencij, vzniknile so mednarodne študije in tako dalje. Vse tri nomotetične discipline so se začele vse bolj ujemati med seboj, tako v objektu proučevanja kot v metodologiji. Med njimi ni bilo več prepoznati ločnic, vsaka pa je postajala vse bolj heterogena. Ker so morale discipline legitimirati svoj ločen obstoj, so se zatekle v interdisciplinarnost oziroma transdisciplinarnost. Tako smo dobili celo morje novih, eklektičnih disciplin, od komunikoloških študij, upravnih ved do kulturologije in behaviorističnih ved. Prišlo je do relativne intelektualne zmede, saj je vzniknilo nešteto novih ved z močno eklektičnimi epistemologijami. Kako pa je z družboslovjem dandanes?

Družboslovje se producira in reproducira, tako kot večina drugih znanosti, v glavnem na univerzi, ki pa je, kot rečeno, postala dekla gospodarstvu in mora proizvajati specifično znanje tržne narave. Prakse in ureditve na univerzi delujejo pod hegemonijo “uporabne naravnanosti”, kjer uporabnost pomeni funkcionalnost v procesih reprodukcije obstoječih družbenih odnosov. Seveda ta uporabna naravnanost ni zapovedana le za znanosti oziroma področja, ki so v samem bistvu aplikativna, ampak tudi in vedno bolj za temeljna dela, bazične znanosti. Uporabnost določajo neposredni nosilci oblasti kot na primer ministri oziroma ministrice, njihovi uslužbenci in takšni in drugačni “strokovnjaki”. Z drugimi besedami - uporabnost zahteva tisti, ki je zainteresiran za reprodukcijo istega, za ohranjanje statusa quo, torej za reprodukcijo obstoječih produkcijskih razmerij, ki pa so razmerja izkoriščanja in podrejanja. Uporabnost zahteva torej tisti, ki ima korist od trenutne situacije, po navadi je to ta, ki je na oblasti. Ta isti pa tudi nadzoruje denarne vire in skrbi za financiranje vednosti, ki se disciplinirajo in proizvajajo aplikativne, uporabne znanosti, ki skrbijo za reprodukcijo obstoječe realnosti. Prek proizvodnje specifične vednosti deluje oblast na univerzi na dva načina - s proizvodnjo aplikativnih vednosti univerze neposredno pomagajo pri reprodukciji kapitalističnih produkcijskih odnosov; na drugi strani pa poskušajo onemogočiti ali vsaj minimalizirati potencialne subverzivne in prevratniške učinke določenih teoretskih in vednostnih praks. O tem več v nadaljevanju, saj učinke obojega povzročajo ravno družboslovne vede.

Ko govorimo o univerzi, govorimo o relativno avtonomni instituciji, ki ji družba priznava, da utemeljeno izvršuje objektivacijo vednosti, katere cilj sta objektivnost in univerzalnost. Akademski univerzum pa stoji kot prostor boja za resnico o družbenem in fizičnem svetu. Država univerzi pri tem daje relativno avtonomijo, zakaj relativno, bomo v nadaljevanju še opisali, a ravno akademskost in avtonomnost univerzo izključujeta iz aktivnega političnega življenja, kar z drugimi besedami pomeni, da se ne smeta vmešavati v monopol vladajočega političnega razreda. A še kako lahko pa se politika vmeša v univerzo. Ta politična blokada ima seveda učinke na samo produkcijo vednosti - to se kaže v podrejanju zahtevam vladajočega razreda glede epistemičnih izbir in razvoja teorij. Potem pa je tu še avtonomnost, kot jo razume prvi svetilnik ljubljanske univerze in vedno več vodilnih kadrov na njej - avtonomnost kot popolna svoboda v delovanju in predpisovanju raznih pravil.

Funkcija univerze v neoliberalizmu je očitna in smo jo dodobra obdelali že prejšnjič - produkcija višje rangirane delovne sile kot ‘veščinskih strojev’; produkcija novih organizacijskih in managerskih rešitev; produkcija statističnih raziskav, uporabnih za namene trženja in upravljanja s prebivalstvom; produkcija tehnoloških inovacij za industrijo, produkcija specifičnega znanja, produkcija kadrov, ki so navajeni hitrega prilagajanja in slabih pogojev dela, in tako dalje. Ker so univerze tako rekoč prostovoljno prevzele dominantno tržno ideologijo, so v svoja pravila inkorporirala vse šibkosti komercialnega delovanja. V kar med drugim spada podrejanje globalni ideološki dominaciji, kaže pa se kot homogenizacija ponudbe, sistematično zniževanje standardov in proizvodnja specifične vednosti. Kakšna je ta vednost, vemo že od zadnjič. Na univerzo se pritiska, naj izobraževalne in raziskovalne dejavnosti prilagaja zahtevam trga, naj razvija partnerstvo z industrijo in ozavesti odgovornost do družbe. Ko so univerze prevzele državno liberalno ideologijo, so, vede ali nevede, to niti ni pomembno, stopile v službo njene reprodukcije. S kapitalskimi investicijami v samo proizvodnjo vednosti je produkcija znanja postala vednostna produkcija - produkcija presežne vednosti in produkcija za trg, blagovna produkcija. Producirati mora znanost in odkritja, ki so uporabna za razširjeno reprodukcijo, ter usposabljati zaposljive kadre, ki so uporabni za trg delovne sile.

Če smo zadnjič izpostavili, da financiranje javnim univerzam raste, bomo danes dodali, da sam neoliberalizem dejansko spodbuja, in ne uničuje proizvodnje znanja, kot se to ponavadi hitro zaključi. Znanje se danes producira bolj intenzivno kot kadarkoli, veliko denarja se nameni raznim think-tankom, inkubatorjem znanja, raziskovanju, ustanavljanju novih univerz za razna uporabna znanja in tako dalje, neoliberalna ideologija pa konstantno spodbuja k vseživljenjskemu učenju in neskončni investiciji v človeški kapital. A kot smo izpostavili že zadnjič - pomembno je vedeti, za kakšno znanje gre. Seveda gre za specifično znanje, ki je koristno in nujno za kapital. Naravoslovje je v svojem bistvu aplikativno in a priori neavtonomno, saj producira odkritja, ki so neposredno uporabna in nujna za industrijo; družboslovje je s preoblikovanjem v tehnoznanosti postalo uporabno za kapitalizem, kar se kaže kot preusmeritev od obče sociologije, psihologije itd. h konkretnim, aplikabilnim raziskavam, poveča se vloga statističnih metod, epistemologija in metodologija se približata naravoslovju. A o tem več v nadaljevanju. Humanistika pa predstavlja polje dejanske avtonomije, saj proizvaja neuporabne stvari za kapitalizem in je zato, v neoliberalnem svetu, popolnoma odvečna, nepotrebna - nikjer ni in ne more biti koristna za reprodukcijo kapitalističnega sistema.

A danes govorimo o družboslovju. Kot smo videli, je le-to nastalo, da bi lažje predvidevali dogajanja v družbi. V zadnjem delu se bomo ukvarjali s proizvodnjo družboslovja danes. Vrteli se bomo okrog ključnega vprašanja: kako se je družboslovje modificiralo in kako s tem pripomore k reprodukciji kapitalističnega sistema.

Da bomo lažje razumeli sodobno družboslovje, moramo misliti celotno situacijo poznega kapitalizma v neoliberalni fazi. Javno univerzo lahko prepoznamo v službi mednarodnega kapitala. Neoliberalna agenda je imela načrt znižati ceno delovne sile, univerza pa je pri tem pomagala. To se kaže v množični in sistematični opustitvi teorije in regresiji v ideologijo. Kot opomnik - ko govorimo o teoriji, govorimo o teoriji kot nasprotju ideologije; na primer o marksistični teoriji. Opustitev teorije in regresija v ideologijo se na univerzi kaže v razmahu studies - študij, ki svoje spoznavne predmete prevzemajo že izdelane iz ideoloških procesov. To so razne študije spola, seksualnosti, identitet, življenjskih slogov, to so kulturne študije in tako dalje. Družboslovne vednosti so od preučevanja makro struktur in procesov prešle, v skladu z vladajočo ideologijo, k preučevanju mikro procesov in mikro praks, k intimističnim študijam. Teorija, ki je uporabna za sindikalna bojevanja, študentske boje, z eno besedo, za razredni boj proletarskega razreda, počasi, a zagotovo izginja. Na eni strani gre za vsesplošno kulturalizacijo spoznavnih predmetov, po drugi strani pa se je družboslovje reorganiziralo kot študije organizacij, managementa, javne uprave in tako dalje. Cilj je seveda izboljšati učinkovitost dela in s tem doseči večjo produktivnost. Družboslovje mora prispevati k inovacijam, izboljšati učinkovitost dela in prispevati k povečevanju prodaje. Prispevati mora k prodaji izdelkov, inovacij - proizvaja vednosti, uporabne v ‘marketingu’, promociji, oglaševanju. Skratka, tako ali drugače mora prispevati k reprodukciji kapitalističnega produkcijskega načina. Družboslovje je v kapitalizmu avtonomno toliko, kolikor zadovolji zahteve kapitala - avtonomno je v primeru, da ni dejansko avtonomno. Kdo pa je porabnik sodobnega družboslovja?

Kupci družboslovnih uslug so predvsem država, velika podjetja in mednarodne organizacije. Pri državnih naročilih gre za neposredno - kot vlada ali država - reprodukcijo obstoječih razmerij ali pa za tehnično-izvedbeno pomoč pri spremembah, o katerih so odločili strankarsko politični aparati države. Pri komercialnih naročnikih pa je interes v izkoriščanju obstoječe ideološke konjunkture ali pa v posredni ali neposredni reprodukciji ekonomske vladavine in ideoloških hegemonij. Oblast zanimajo rejtingi, javno mnenje, potrditev vladajočih praks in trenutne politične linije, priprava poligona za prihodnje politične kampanje in podobno.

Omenili smo, da univerza pomaga reproducirati kapitalistični sistem na dva načina. Na eni strani s produkcijo aplikativnih znanosti, kar smo opisali že zgoraj, na drugi strani pa z onemogočanjem kakršnihkoli potencialnih subverzivnih in prevratniških učinkov, ki bi lahko bili posledice teorije. Temu se bomo sedaj na hitro posvetili. Univerze sistematično izganjajo teorijo in jo nadomeščajo z raznimi študijami, ki smo jih že opisali. Gre za boj okoli priznavanja vrednosti družbenih ved kot nepristranskih interpretacij človeškega sveta. Ali so družboslovne vede sploh lahko objektivne? Odvisno od pozicije izrekanja neke vednosti. Tu gre predvsem za obsodbe institucionaliziranih družboslovnih disciplin kot evrocentričnih, maskuliničnih in buržoaznih prizadevanj. To vsekakor ni nič novega, osrednja figura pri situaciji, ki zanima nas, pa je Karl Marx, ki je obtožil celoten projekt politične ekonomije klasičnih ekonomistov za buržoazni projekt. Marx je v Nemški ideologiji in še posebej v Kapitalu z epistemološkim rezom pokazal, da kapitalizem kot sistem stoji izključno zaradi podrejenih in izkoriščanih množic. Politična ekonomija pa je bila v funkciji legitimiranja obstoječega reda. Na grobo lahko potegnemo črto in rečemo, da je Marx produciral teorijo, ki je bila emancipatorna, medtem ko sta ekonomija in politologija producirali ideološko, buržoazno znanost, ki je skrbela izključno za reprodukcijo kapitalističnih produkcijskih razmerij. Gre za proletarsko teorijo proti buržoazni znanosti. Ta znanost pa ima prostor na univerzi. Rastko Močnik nekje zapiše, da buržoazna družba in kapitalistično izkoriščanje temeljita na znanju - emancipacija od njiju pa ni mogoča brez teorije. Znanje je tu prav to znanje, ki smo ga orisali zgoraj. Znanje, ki pomaga pri reprodukciji obstoječe realnosti. Medtem pa naj bi teorija skrbela za emancipacijo delavskega razreda in s tem za napredek celotne družbe. Z razvojem znanosti naj bi padale ideološke maske, ljudstvo naj bi se emancipiralo in skupaj bi gradili zgodovino. A gre nekako v obratni smeri, sistem ravno znanost izkorišča za maskiranje, za vse nasilnejšo akumulacijo kapitala in diskreditacijo delavskega razreda. Neoliberalna univerza skrbno čisti hodnike in še posebej predavalnice univerz in se tako preventivno zavaruje pred potencialnimi subverzivnimi in prevratniškimi učinki teorije. Teorijo nadomesti z raznimi kulturnimi študiji, kjer pride do nevarnosti izgube tradicije za humanistiko in družboslovje, ki se kaže kot izgon teorije in menjavanje teoretskih paradigem oziroma teoretskih problemskih polj. Težava je, da s spremembo problemskega polja prejšnje problematike nikakor ne zastarajo ali izginejo. V praksi se to kaže v koncu teorije, v koncu preučevanja makro procesov in globalnih struktur. Velike nevarnosti in inherentna ter nerazrešljiva protislovja kapitalističnega sistema zamenjajo kulturne in spolne razlike, ki navidezno predstavljajo glavno mesto razrednega boja. Ideološka iluzija, ki ne more biti bolj daleč od resnice.

Seveda pa se je spremenila tudi družba - hkrati z znanostmi o njej. Tehnološka in tehnokratska doba je sodobno stanje človeka in njegovega reflektiranega prilagajanja okolju. Družba proizvaja tehnične probleme oziroma tehnična vprašanja, družboslovne znanosti pa proizvajajo tehnične rešitve. Ne gre več za znanje o tem, kaj je, in presojanje o tem, kaj mora biti, niti ne za zadovoljevanje upravičenih potreb, pač pa za zagotavljanje sredstev, s katerimi lahko napovemo in izmerimo učinke vseh tehnično mogočih posegov v družbeno in naravno okolje. Za ta prehod od znanosti k tehnologizmu je značilna predvsem opustitev namere sintetično razumeti objektivni svet in iskanja kritične ali apriorne utemeljitve uporabnosti. To z drugimi besedami pomeni odstop od namere človeške prisvojitve narave in zgodovine, odstop od grajenja neke boljše prihodnje družbe. Prevladuje brezbarvna instrumentalna logika ekonomije in izračunov. Raziskovanje ni več iskanje vednosti, znanja, modrosti, niti ni več povezano z izgradnjo nekega človeškega ideala. V večini raziskav se ne išče več ničesar, kar bi imelo vrednost znanja. Raziskujemo tehnične probleme in vsota vseh stvari, ki jih produciramo, tvori našo realnost. Realnost je zato brez smisla, brez barve in oblike, brez stabilnosti in brez ravnovesja. Izdelujemo svet v praznini, ki pa je tudi sam prazen in ki se bo razblinil v nič takoj, ko se bomo nehali ukvarjati z njim. Ustvarjamo umetno realnost, umeten družbeni svet. Zdaj bi, bolj kot kadarkoli prej, potrebovali teorijo, ki bi posegla v ta spontan razvoj, ki pelje v socialno kohezijo in splošno devastacijo.

Zaradi vseh naštetih stvari lahko zaključimo, da je sodobno družboslovje postalo popolnoma nekritično, nezmožno proizvajati teorijo, nesposobno misliti velike družbene probleme in iskati rešitve za njih. Še več - sodobno družboslovje, kakršno se proizvaja in reproducira na javnih in še posebej privatnih univerzah po Sloveniji, konstruktivno prispeva k reprodukciji kapitalističnega sistema.

V današnjem času, ko je fašizem ponovno v zagonu in ko je vladajoča sredina, karkoli to že pomeni, tako zelo sredinska,  da ne more ali noče zavzeti radikalno kritične drže do fašistoidnih praks skrajne desnice, bi potrebovali ravno javni angažma družbenih ved. Pri rasističnem diskurzu, ki smo mu priča vsak dan, gre za javne obsodbe, dejanja označevanja, poimenovanja, ki želijo biti univerzalna, hočejo imeti avtoriteto nad in v družbenem svetu. Akademska skupnost bi morala izkoristiti privilegij, ki ga ima, torej da so njene razsodbe med najmočnejšimi družbenimi razsodbami, in poseči v družbeno politično stvarnost. Družboslovje je, poleg humanistike, edina institucionalizirana vednost o družbi, torej o politično družbenih procesih, s katerimi se prav zdaj najbolj ukvarjamo. Problematičen je molk univerzitetnih intelektualcev, ki imajo družbeni kapital in določeno družbeno moč. Moč vplivanja na javno mnenje in s tem do oblikovanja skupne bodočnosti. Družbene znanosti morajo biti reflektirajoča zavest postmodernega človeštva, morajo biti humanizem, vednost o nas, kakršni realno smo in kakršni hočemo biti. Michel Freitag nekje predlaga, da naj družbene znanosti znova najdejo teoretski, torej ideološko-normativni smisel in znova postanejo “klasična humanistika” našega in prihodnjega stoletja - premišljena antropologija, etika in politika.

Kot že rečeno - univerza in s tem tudi družboslovje imata obveznost, odgovornost do družbe. Odgovornost univerze, da proizvaja uporabno in nujno znanje. Za koga? Zahteve trga jo finančno izsiljujejo, da proizvaja aplikativne znanosti, ki bodo producirale visokotehnološke inovacije, jih znale tržiti ter organizirati produkcijski proces, ki bo konstantno maksimiziral profit. Na drugi strani pa imamo velike, sistemske, strukturne, kakorkoli pač že označimo te probleme, ki so problemi, ki se tičejo položaja človeka v svetu in njegovega preživetja. Družboslovje in humanistika imata odgovornost, da proizvajata aplikativno znanje, teorijo. Teorijo za emancipacijo delavskega razreda. Odgovornost do družbe, da analizira družbenozgodovinske pogoje in pomaga graditi revolucionarni razred. Odgovornost do družbe, da pomaga tlakovati pot v boljšo prihodnost; razmisliti o novih pogojih produkcije in distribucije dobrin, ko bosta profesionalno delo in tehnologija dokončno prevladala in izničila ročno delo. Kar pomeni, da morajo družbene znanosti začeti proizvajati teorijo, se vrniti k proučevanju makro struktur in družboslovje vzpostaviti kot prostor kritične refleksije dogajanj v družbi, ki bo sposobna aktivno poseči v družbeno politično realnost in ki bo sposobna sodelovati pri progresivnih političnih projektih. Vprašanje pa seveda ostaja, če ni sodobno tehnokratsko družboslovje preveč pomembno za obstoječi sistem in ga nikakor ne bomo mogli tako idealistično preobraziti znotraj univerze? Bi morda zato to poskušali na področju humanistike, ki je kapitalizem iskreno ne mara, ker humanistika pa res za nič ni koristna? Oziroma - se je sploh še vredno ukvarjati z univerzo? Ne bi raje začeli truda vlagati v alternativne izobraževalne in raziskovalne prakse? Univerza pač ni sposobna proizvajati zares uporabnih in še kako potrebnih vednosti o družbi. Bo čez nekaj let ali desetletij skrušena gledala nazaj, v čase, ko bi še lahko spremenila tok prihodnosti? Morda. Do takrat pa naj velja, da je utopično pričakovati proizvodnjo kakršnekoli emancipacijske teorije znotraj buržoaznih institucij. Namesto tega je skrajni čas, da razmislimo o alternativnih strukturah proizvodnje teorije, avtonomne od vsakršnih zahtev ekonomije in kapitala.

Po družboslovju se je sprehajal Tine