Za izkušnje ali za streho nad glavo?

Oddaja
25. 11. 2021 - 12.00

O študentkah govorimo in pišemo kot o homogenem družbenem telesu, kar je pogosto priročno za projekcijo neizživetih idealov uporništva in kljubovalnosti ustaljenemu družbenemu redu. V nasprotju s to popularno predstavo lahko ugotovimo, da se situacijo študentk težko razume, v kolikor se jih skuša opredeliti kot homogeno skupino s podobnimi potrebami, možnostmi in interesi. Zdi se, da študentke zanesljivo druži zgolj vpis na enega izmed študijskih programov in iz tega izhajajoč poseben status z nekaj ugodnostmi - subvencionirano bivanje v študentskem domu, subvencionirana prehrana, plačani prispevki za zdravstveno zavarovanje, možnost dela preko študentskega servisa. Že tu pa se zaplete.

Možnost za uveljavljanje pravic - začenši kar s pravico do študija -, ki formalno sicer pripadajo vsem s prehodnim študentskim statusom, je namreč močno pogojena z družinskim poreklom posamezne študentke. V prvi vrsti gre tu seveda za finančno preskrbljenost, ki nikakor ni edina, ki določa tvojo zmožnost »biti študentka za polni delovni čas«, pa vendar trdimo, da je najbolj temeljna. Hkrati je tudi najlažje naslovljena s strukturnimi ukrepi, če zanje seveda obstaja politična volja. Zato se v današnjem Unikompleksu posvečamo tezi, da so razlike v finančni preskrbljenosti tiste, ki prvič določajo izkušnjo študentskih let posamezne študentke, drugič pa ustvarjajo temeljne razlike v odnosu do študija in nezmožnost skupne organizacije, ki bi lahko pomembneje vplivala na udeležbo v akademskem prostoru.

Na kratko se najprej posvetimo razliki med študentkami, ki se imajo možnost študiju posvečati kot edini oziroma najpomembnejši aktivnosti, in tistimi, ki morajo poleg študija ali predvsem zato, da si tega lahko privoščijo, delati. Formalno sicer brezplačen študij v Sloveniji kot predpogoj  predvideva, da te starši zmorejo finančno preskrbovati do mere, da ti v namen zagotavljanja lastnega preživetja v času študija ni treba delati. To je v Družinskem zakoniku sicer opredeljeno kot obveznost skrbnikov redno šolajočih, starih do 26 let, a če se iz formalne, zakonske ravni spustimo v konkretne situacije družin, ugotovimo, da vsi skrbniki svojim otrokom ne morejo zagotavljati zneska, ki bi pokril mesečno najemnino za nekaj kvadratov veliko sobo v prestolnici ter druge nujne stroške.

Možnosti za študij naj bi pomagalo izenačevati subvencionirano bivanje v študentskih domovih in državne štipendije. Medtem ko je zaradi naraščajočih življenjskih stroškov tako od cenejše postelje v študentskem domu kot tudi od nekaj dodatnih evrov na računu odvisnih vse več študentk, število postelj v študentskih domovih stagnira, višina državnih štipendij pa je daleč pod višino osnovnih življenjskih stroškov. Za študentke največje slovenske univerze - Univerze v Ljubljani, na katero je bilo v letu 2020 vpisanih več kot 40.000 študentk - je na voljo le 7500 ležišč. Povprečni življenjski stroški teh študentk znašajo približno 500 evrov mesečno, povprečna višina državne štipendije pa znaša približno 125 evrov.

Jasno postaja, da sta dostop do polne, osredotočene in participatorne udeležbe na predavanjih in seminarjih ter možnost za poglobljen samostojen študij snovi ali za dodatno, neobvezno udejstvovanje na področju študija ali zanimanja tako pogojena z zmožnostjo družine, da študentki nudi finančno preskrbo.

Nič od naštetega pa ni dosegljivo študentkam, ki morajo tekom svojih študentskih let predvsem delati, zaradi česar si opisane oblike študija, čeprav jim je formalno zagotovljena, ne morejo privoščiti. Odlični profesorji in zanimiva literatura pač pomenijo bolj malo, če se večino časa ukvarjaš z vprašanjem, kako preživeti; kako plačati najemnino, kaj, kdaj in kje jesti, da nekako priguraš čez mesec, s čim kupiti študijsko literaturo. Poleg tega nekateri programi ali posamezni profesorji zahtevajo tolikšno predanost, da je študentka, ki mora ob študiju delati, skoraj neizbežno a priori slabša, saj ne izpolnjuje pogoja celodnevne predanosti študiju.

Delo ob študiju postaja eksistencialna nujnost vse večjega števila študentk. Pri tem študentsko delo ni več postranska dejavnost, vir nekakšnega dodatnega zaslužka, pač pa je prej študij postal dodatek in dopolnilo delu. Znano je, čeprav se s to problematiko strukturno še vedno ne ukvarjamo, da študentke niso več predvsem študentke, pač pa poceni in fleksibilna delovna sila, ki jo vpokličejo takoj, ko se za to pokaže potreba, in enostavno odpustijo, ko potreba usahne.

Tako so delavke študentke na začetku epidemije tudi prve ostale brez dela, medtem ko so tekom četrtega vala priročne za vpoklic na delo v zdravstvu, nadomeščanje bolniških odsotnosti v osnovnih in srednjih šolah ter preverjanje pogoja PCT. Študentka je na trgu delovne sile pač še ena delavka, ki se jo sme zaposliti preko študentske napotnice in ji zato ne pripadajo pravice iz Zakona o delovnih razmerjih. Hkrati je navadno še zelo prilagodljiva in fleksibilna, saj je pomemben delež študentk pripravljen ali primoran v namene izpolnjevanja delovnih obveznosti, ki se vse pogosteje raztezajo kar čez cel dan, izpuščati predavanja. 

Ob tem v praksi vse manj velja, da študij zahteva celega človeka. Saj ga ne more. Večina je dopoldan študentka, popoldan ali ponoči pa delavka. Tekom balansiranja med tema dvema vlogama zmanjkuje časa za poglobljen študij. Najsi to pomeni zbrano branje obsežne literature, celodnevno projektiranje ali vaja računskih nalog. Poglobljen študij praviloma pomeni tudi časovno potratnost in miselno zahtevnost, ki si je delavke študentke ne morejo privoščiti, četudi bi si tega želele.

Za razumevanje kompleksnosti problematike je na tem mestu potrebna kratka opomba o spremembah slovenskega visokošolskega prostora. Od reforme Zakona o visokem šolstvu in uvedbe glavarinskega financiranja od 90. let študira vse več mladih. Z naraščanjem števila študentk pa se ni povečalo tudi financiranje fakultet in akademij. Tako spodbujanje množičnega študija - brez zagotovljenih zadostnih sredstev - pomeni povečanje števila študentk na profesorico, primanjkovanje čitalniških mest in študentskih postelj. Pod takimi pogoji upadata tako kvaliteta študija kot življenjski standard študentk.   

Vzporedno s popularizacijo študentskega dela in strukturnimi spremembami študija vse več študijskih programov postaja podobnih treningu, na katerem od profesorice-trenerke pridobiš specifične uporabne spretnosti. Kako uporabljati program za obdelavo podatkov, kako izmeriti skupinsko dinamiko, kako argumentirati in nastopati, kako producirati seminarske naloge, ki dajejo videz strokovnosti. Razmislek, zakaj so nekatere spretnosti za določeno strokovno področje tako pomembne, in razumevanje njihovega izvora ali pomena ob tem marsikje postajata odvečna.

Zahtevano šablonsko produciranje seminarskih nalog ali razvijanje mehkih veščin se marsikateri študentki zdi nestimulativno, a za večino tudi oziranje po nekdanjem teoretično usmerjenem študiju, ki je formiral univerzalne intelektualke, ni smiselno ali funkcionalno. Če delaš, da lahko študiraš, in študiraš, da boš od svojega dela nekoč bolje živela, je poglabljanje v teoretične temelje lastne stroke racionalno toliko, kot je unovčljivo na trgu delovne sile.

Delodajalke pa ne potrebujejo razmišljujočih intelektualk, ki bodo težile o moralnosti delovanja firme, pač pa delavke, ki bodo zmožne brez pretiranega resentimenta z uporabo znanstvenih inštrumentov zanesljivo legitimirati odločitve svoje delodajalke. Da si pri tem kar najbolj prepričljiva, je najbolje verjeti, da je do službenega položaja najlažje prilesti z vestnim sledenjem navodilom, asertivno komunikacijo, privlačnim CV-jem in kopico mehkih veščin.

Funkcija študija kot socialnega azila je torej popolna. Vanj se zatečejo množice mladih, ki z individualno odločitvijo za študij rešujejo nezmožnost trga dela, da bi jim omogočil varne in stabilne zaposlitve. V obdobju prehodnega študentskega statusa pa so le navidezno izključeni iz trga dela, saj nanj fragmentirano in neredno, v raznih oblikah podzaposlenosti tekom študija nenehno vstopajo ter ravno tako hitro tudi izstopajo. Hkrati intelektualno stagnirajo, saj vsebinsko poglabljanje v izbrano področje študija ni ne nekaj, kar bi oblika študija omogočala, ne nekaj, kar bi zahtevala, in niti ne nekaj, kar bi spodbujala. Študentke pridobijo predvsem nabor specifičnih spretnosti in se priučijo protokolov za opravljanje delovnih nalog, s katerimi smatramo - tako študentke kot univerza -, da bomo na trgu delovne sile konkurenčnejše.

Fakultete vlagajo veliko napora v to, da bi te ozke spretnosti, ki jih priučijo svojim študentom, kar se da jasno in natančno identificirale, atomizirale, zamejile ter kvantificirale v obliki kompetenc. Da bo študentka na koncu študija pridobila točno to, po kar je nanj sploh prišla. Namreč vsaj formalno vstopnico - to je potrdilo o zaključenem študiju z naštetimi kompetencami - na razgovore za delovna mesta, ki so uglednejša, varnejša in bolje plačana od tistih, ki so ji bila dostopna pred pričetkom študija. Nič nenavadnega ni, da si želi večina študentk to dolgočasno in hkrati stresno obdobje neposrednega reproduciranja factov ter pisanja šablonskih seminarskih nalog čim prej in brez vlaganja posebnih naporov tudi zapustiti. 

Nostalgično oziranje za idealom nekega danes preživetega študija, ko branje za študentke še ni bilo prezahtevno, v raziskovanje in polemiziranje s profesorji pa se je vlagalo ure in ure časa, za prenekatere študentke danes tako nima nobenega smisla. Čeprav se taka oblika študija danes zahteva le še na redkih študijskih programih, ostaja prisoten ideal nadarjenih študentk, ki jih študij zanima zavoljo same znanosti in kultiviranja znanstvenega duha. Seveda tudi osmišljanje študija kot razširjanja polja vednosti in ne kot povečevanja možnosti za zaposlitev ni brezinteresno.

Ker kultivirana splošna vednost na trgu ni vredna kaj dosti, se mora mlada intelektualka zanesti na možnost zaposlitve v javnem sektorju. Te pa so vse redkejše in težje dostopne. Čim višje so študentkine ambicije po uglednem in stabilnem položaju znotraj javnega sektorja, temu primerne večje količine socialnega in kulturnega kapitala mora akumulirati že tekom študija. 

In hop, kot bi trenil, smo ponovno pri vprašanju materialne oziroma finančne preskrbljenosti. Ne trdimo, da so vse študentke, ki niso obremenjene s skrbjo za zagotavljanje lastnega preživetja, prepoznane kot vzorne in zainteresirane študentke. Trdimo pa, da sta taka stabilnost in odsotnost strahu pred izgubo varnosti predpogoja, ki sploh omogočata iskreno zanimanje ter ustvarjalno delovanje, ki se ju v izobraženskih krogih visoko vrednoti. 

VMESNI KOMAD: Nina Bulatovix - Prekerni

Po kratkem glasbenem predahu se vračamo k naši razpravi o protislovjih študija. Ugotovili smo, da je nemalo študentk hkrati tudi delavk, kar je že razmeroma znano dejstvo. V tokratnem Unikompleksu to povezujemo z možnostmi, ki jih študentka, ki mora delati, da lahko preživi, sploh ima za poglobljen in resen študij. Nadalje je za naše razmišljanje pomembna tudi odsotnost tržne potrebe po delovni sili s splošnim znanjem, zato se temu prilagaja in odreka tudi študij. Kljub temu se v intelektualnih krogih ohranja ideal študentke, ki je za študij zainteresirana zaradi študijske snovi same. Obveznim in neobveznim študijskim aktivnostim pa lahko, če ima za to možnost in interes, posveti večino svojega časa.

V zadnjem delu oddaje Unikompleks na Radiu Študent bomo razmišljanje o razredni delitvi študentstva in iz tega izhajajočih protislovij študija sklenili z vprašanjem, kdo sploh ima možnost tekom študija pridobivati pomembna dodatna znanja, reference in poznanstva v akademskem, raziskovalnem ali nevladnem sektorju.

Trdimo, da morajo tako študentke, ki so primorane same zagotavljati sredstva za svoje preživetje, kot tiste, ki v to niso prisiljene, tekom študija delati. Prve, ker lahko le tako sploh preživijo. Druge, ker je dobro plačanih in varnih delovnih mest malo, visoko izobražene delovne sile - predvsem, a ne samo na področju družboslovja, umetnosti in humanistike - pa tako veliko, da bolj kot zaključen študij šteje število in prestiž referenc na življenjepisu. Kot študentka za preživetje opravljaš bedna in izčrpavajoča dela, za kopičenje referenc pa malo manj bedna, a pogosto izrazito podplačana ali celo popolnoma neplačana opravila. Slednja kljub pogosto očitnim kršitvam delovne zakonodaje še vedno predstavljajo privilegirano obliko prodaje svoje »študentske« delovne sile.

Medtem ko je del študentstva polovico dneva prisiljen delati za šankom, je izmed peščice preostalih nekaj takih, ki smejo zaradi svoje izstopajoče akademske odličnosti namesto za šankom opravljati delo na fakulteti ali kateri drugi izobraževalno-raziskovalni instituciji. To delo praviloma ni pretirano zahtevno in je sestavljeno iz monotonih opravil. Analiziranja surovih podatkov, sortiranja birokratskih obrazcev, fotokopiranja učnih listov, nemalo kdaj tudi preverjanja prisotnosti na obveznih seminarjih ali celo popravljanja kolokvijev.

Fakultete na ta način rešujejo težave podfinanciranosti in kadrovske podhranjenosti, zaposleni se odkrižajo najbolj monotonih in presežnih opravil, študentke pa pridobijo priporočilno pismo in preboj v notranjost akademskih socialnih krogov. Taka dela so praviloma tako podplačana - če sploh so plačana -, da z njimi nikakor ne moreš preživeti. Rekli bi lahko, da je najosnovnejši pogoj za njihovo opravljanje finančna preskrbljenost. Le tiste študentke, ki jih ne težijo finančna bremena, si namreč lahko privoščijo sprejeti plačilo za svoje delo v obliki izkušenj, priporočil in možnosti za sklepanje akademskih poznanstev.

Kdor ima med študijem torej možnost delati na svojem socialnem in kulturnem kapitalu ter ne zavoljo golega preživetja, lahko kasneje pričakuje prednost pri zaposlitvi na redkih cenjenih, dobro plačanih in varnih zaposlitvah. Kar še posebej velja za izobrazbene profile, ki delo težko najdejo zunaj javnega ali nevladnega sektorja. Znano je, da zgolj zaključen študij in magistrska naloga v roki ne zadoščata. Najučinkovitejše strategije za obštudijsko akumuliranje socialnega in kulturnega kapitala pa so najbolj dostopne finančno bolje preskrbljenim študentkam ter tistim, ki so z ljubljanskim urbanim okoljem in akademsko kulturo seznanjene že od malega. S tem se utrjuje začetne ekonomske razlike med študentkami in ohranja elitizem pri odločanju o nasledstvu na uglednih in varnih zaposlitvah v javnem sektorju. Ta elitizem pa je zavit v plašč izbire najbolj vestne in uspešne kandidatke.

 

Za konec se obregnimo še ob nikoli zadostno količino znanja, izkušenj, referenc in priporočil ter ob način, kako neprestana prisila po kopičenju takšnih priznanj študentke oblikuje v subjekte, ki briljirajo v samoizkoriščanju. V panogah, v katerih izobražene delovne sile na trgu ne primanjkuje, je konkurenca velika, služb pa malo. Za zaposlitev na področju svojega študija imaš tako zelo majhne možnosti in praviloma to uspeva predvsem tistim, ki so med študijem ali pa že pred pričetkom le-tega v akademski prostor dobro vpete.

Opravljanju neformalnega študentskega dela na fakulteti, v enem izmed raziskovalnih inštitutov ali kulturni instituciji lahko sledi opravljanje dela na mestu mlade raziskovalke. Kljub temu da takšna delovna mesta v okoljih s strmo hierarhijo in konstantnim pomanjkanjem kadra ter denarja pomenijo predvsem opravljanje gore monotonega dela, ki se nate sesuje nekje z vrha akademske prehranjevalne verige, pa to delo predvsem zaradi ugleda, ki ti ga v prihodnosti lahko prinese, še vedno predstavlja posebno potrditev tvoje intelektualne odličnosti. S tem pa se opravičuje dolge delovnike, slabe pogoje dela in nestalnost zaposlitve, ki ti varnost zagotavlja le za štiri leta oziroma do izteka pogodbe. 

Ambiciozni mladi se zaradi nenehnega poudarjanja njihove izjemnosti, nadarjenosti in nadpovprečnosti ne morejo identificirati z nikomer razen z idejo, da so do tega iskanega delovnega mesta upravičeni, ker so se izkazali kot zanj najprimernejši kandidati. "Pa sem res?" Če si želimo na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, moramo od sebe zahtevati nenehno potrjevanje lastne zaslužnosti in odstopanja od povprečja.

V okolju, v katerem je uglednih delovnih mest dovolj le za enega ali dva, te ogroža in ne opolnomoči odličnost drugega. Tekmovalnost in ne skupno organiziranje postane edina preživetvena strategija. Taka odličnost pa je izmuzljiva in je nikoli - ne glede na to, koliko pohval in priznanj si zaslužiš - ne moreš zares doseči. Nasprotno vedno obstaja strah, da te nekdo razkrinka kot ne-dovolj-dobrega. Tako je edina strategija nenehno dokazovanje svoje zadostnosti z delovanjem na mejah svojih zmožnosti. V vsakem trenutku se namreč lahko izkaže, da so tvojo nadpovprečnost napačno ocenili. 

Izsledki poročila društva Mlada akademija
 / 29. 4. 2021

Pri tako veliki konkurenci in hkrati ogromnih obremenitvah je upravičenost do peščice uglednih delovnih mest enostavno utemeljiti kot zasluženo priznanje za požrtvovalnost in izstopajočo študijsko odličnost. S tem se študentke vzgaja v vrlini samoizkoriščanja. Prikriva pa se dejstvo, da je pot do akademskega uspeha tlakovana za tiste, ki jim lastno delo preko študentske napotnice ne predstavlja najpomembnejšega vira preživetja. Delo v akademskem, raziskovalnem ali kulturnem sektorju morda res prinaša raznovrstne delovne izkušnje, žal pa se najemnine z njimi ne da plačati.   

 

Kompetence je bogatila Marja, mentorirala je Hana. Lektorirala je Lana. Tehniciral je Arne, brala sva Rasto in Biga.   

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness