Znanstvena ustanova

Današnji Unikompleks bo bolj počitniško kratek. Pa ne zato, ker se nam ga ne bi dalo spisati, podaljševati, še bolj precizno razložiti. Ni nič od tega. Enostavno je bilo nekje treba končati. Kako se vse skupaj konča, izveste čez kakšnih 15 minut. A kako se vse skupaj začne, pa izveste v naslednjih sekundah.

Znanost kot ustanova v svojih različnih upodobitvah je dokaj nedaven pojav, v katerem si je na stotine tisočev ljudi našlo svojo specifično profesijo. Ne bi veliko zgrešili, če rečemo, da si je šele konec 19. stoletja in na začetku prejšnega stoletja znanstvena profesija pridobila renome, primerljiv z renomejem religijskih in pravnih institucij. Takrat je tudi postala znanstvena profesija nekaj, kar se je razlikovalo od, čeprav je z njima tvorilo zavezništva, medicine in inženiringa, ki sta se prav tako pričela oddaljevati od tradicije direktnega prenosa znanja, recimo od mojstra do vajenca, in sta se pričela vse bolj prežemati z znanstveno profesijo.

Dejanski praktiki različnih sprecifičnih znanstvenih profesij so se v toku časa premaknili v sfero, kjer so v „nujnosti“ postopne notranje koherentnosti oblikovali svoj specifičen jezik, s katerim so lahko izrazili nove stvari in razmerja, ki so jih odkrili, in se vsaj v začetnem toku niso obremenjevali s tem, da bi nekatera najzanimivejša odkritja prevedli v vsakdanji jezik. S tem se danes verjetno najbolj obremenjuje astrofizik Neil deGrasse Tyson, ki ti z „expanding mind vrabčki“ prileti iza ušesa, da ti zašepeta vesoljsko realnost znanstvenih občih mest. Znanost je že do druge svetovne vojne pridobila določene karakteristike ekskluzivne profesije, vključno z dolgim usposabljanjem in vajeništvom, da je bilo čisto vsakdanje enostavno prepoznati znanstvenika in njegove specifične geste in metafore.

Moderna znanost se je razvila predvsem iz družne mutacije naprednih oblik tehničnega dela na eni in oblik hibridne gentlemanske kulture na drugi strani, ki je svoj prosti čas namenila hekanju skrivnosti Božjega vesolja. Predtem so skozi srednji vek univerze v Evropi formirale centre za „visoko izobraževanje“ na ravni predznanstvene stopnje, v glavici teološke in filozofske narave, kjer je bila pomembna avtoriteta „razodetega znanja“. V renesansi so se humanistične skupine, ponovno povezane z avtoriteto grških in rimskih „starih“, vzpostavile na nekaterih evropskih univerzah. Te močne skupine učenih moških, ki so uokvirjale problematike na univerzah, so zamenjale kontrolo ustanov s strani Cerkve s kontrolo s strani sodišča in države.

Potem so sledila leta od 15. do 17. stoletja, ko so se naravoslovni učenjaki skupaj s filozofi znanosti in matematiki počasi posedli po univerzah in se tam tudi usidrali. Končno se je lahko pričelo usposabljanje znanstvene profesije, skoncentirane na univerzah, ki kasneje postane ena glavnih zastopnic znanstvenega dela, ki pa se notranje razdeli po oddelkih. Ti oddelki so se skozi 19. in 20. stoletje še intenzivneje delili v vedno bolj specializirane oblike. To je spremljala tudi vedno bolj specifična delitev inštitutov, akademij, društev, ki so bili od zunaj povezani z dinamiko sprememb same univerze.

Poleg tega pa so se v teh stoletjih porajala nacionalna rivalstva med posamezniki kakor tudi med akademskimi društvi in državami. Tekmovanje med Sovjeti in ZDA za vzpostavitev vesoljskega programa je eden najočitnejših primerov takšnega rivalstva. V primeru arheologije, so v 19. stoletju med seboj tekmovali Francozi in Britanci, in sicer v tem, kdo bo prej odkril ostanke asirske kulture. Tudi enciklopedije so zavzele svoj položaj na terenu spopadov. Od vsakega “civiliziranega” naroda se je pričakovalo, da bo sproduciral vsaj eno, da ga bodo lahko evropski centri moči in lastni sosedje sploh jemali resno. Boje glede enciklopedije kot primere medržavnega rivalstva bi se dalo ponazoriti z zgodbo o italijanski enciklopediji oziroma “Enciclopedia italiana”, ki so se je lotili dokaj pozno, in sicer leta 1929. Devet let pred tem, leta 1920, je eden od italijanskih bivših ministrov o potrebi po nacionalni enciklopediji napisal: “Francozi, Angleži, Nemci, celo Španci imajo svojo enciklopedijo, tudi Italija jo potrebuje, to ji še manjka”.

Vsak izmed oddelkov in inštitutov v znanstvenih ustanovah je sestavljen hierarhično z uradi, pisarnami, katedrami, ki jih vodijo ljudje z nazivi, kvalifikacijami, močjo, plačilom oziroma pogodbami za profesorje. On, ona ali oni, razporejeni po uradih, so tisti, ki tvorijo znanstveno ustanovo. Zraven potem spadajo še zaslužni profesorji veterani in pa spodnji del youngsterjev, ki se želi povzpeti po znanstveni lestvici.

Na prvi pogled se ta hierarhična postavitev ne zdi dosti različna od ekonomskih, vojaških, administrativnih ustanov, ki imajo trdno situirane hierarhične nivoje. Seveda med njimi in znanstvenimi ustanovami obstajajo podobnosti, ki jih ni za spregledati, a institucinalni okviri poučevanja in napredka znanosti so danes intenzivno zbirokratizirani. Birokratski nadzor daje večjo prednost nekaterim rutinskim praksam, vendar napredek v znanju se kot znanstvena inovacija ne more rutinizirati, če bi se, bi le-ta stagnirala, sledila nekaterim ponavljujočim mimetičnim vzorcem in tako dalje. To je ena do osnovnih razlik med ostalimi birokratiziranimi ustanovami in znanstveno ustanovo. Če želi biti institucionalno raziskovanje produktivno, mora biti v samo institucijo vgrajen širok spekter avtonomije za njegovo prakticiranje.

Avtonomija je potem povezana z financiranjem, to pa z odnosom do državnega aparata, industrijo oziroma različnimi financerji. Potem so pa tu še notranji spori. Mlajši raziskovalec lahko po boku prehiti višje pozicionirane „kolege“ in se tako izogne apropriaciji le-teh. Obstajajo tudi konkurenčni boji za status in razporeditev na lestvicah prestižnih univerz. Ti specifični problemi in konflikti imajo močno invidualiziran učinek, ki v nasprotni smeri poraja tudi potrebo po znanstvenem sodelovanju in interdisciplinarnosti.

Ta nasprotni uravnalni efekt interdisciplinarnosti, ki naj bi ublaževal konflikte, ima svoje posebnosti. Obstoj različnih znanstvenih oddelkov naj bi bil posledica delitve dela in naj bi bil nuja za to, da lahko znanost proučuje razprostranjeno vesolje in vse, kar spada vanj, ker je obenem preveč kompleksno in raznoliko področje, da bi ga lahko v celoti preučevala samo ena skupina znanstvenikov. Do določene mere to seveda drži. Kakor koli že, razmerje med različnimi akademskimi specializacijami nima takega značaja, kot bi ga lahko nekdo pričakoval, če bi se ta določal le z instrumentalno potrebo po delitvi dela.

Če bi bilo to res, bi lahko pričakovali, da bodo napori po interdisciplinarnem sodelovanju enostavni; delo in znanje iz različnih oddelkov bi enostavno sovpadalo skupaj kot lego kocke. V resničnosti je to primer, ki se redkokdaj uresniči. Lahko bi brez zajebancije rekli, da imajo znanstveni oddelki, kot so sestavljeni danes, nekatere značilnosti suverenih držav. Njihova medsebojna razmerja so podobna meddržavnim razmerjem. Kot suverene države tudi nekatere discipline rangirajo višje kot druge in njihove ustanove so v primerjavi z drugimi močnejše.

Kot državne ustanove so si tudi znanstvene discipline in njihovi oddelki različni v svoji tradicionalni ideologiji in shemi vrednot. Te vrednote zelo vplivajo na samo preobračanje znanja, ki ga sproducirajo. Zato prej omenjene lego kocke interdisciplinarnega povezovanja ne padejo tako lepo ena na drugo. Interdisciplinarsnot je odvisna od socialnega organiziranja, v katerega je bila postavljena.

Socialno organiziranje znanstvenega dela pa ima tudi svoje neplanirane dinamike. Dve najpogostejši potezi sta, prvič, neplaniran dolgoročen trend naproti vse večji specializaciji in, drugič, neplanirane igre moči in statusov med različnimi specializiranimi disciplinami. Potem je tu še tretja, ki je povezana s prejšnjima, in sicer trend, da znanstvene ustanove razvijejo določeno profesionalno folkloro, kot je na primer intradisciplinarno poveličevanje kakšnega „veterana“, posebna prepričanja o izbranih „velikih ljudeh“, ki spadajo k tej disciplini in nobeni drugi. Botanika ima na primer Linnaeusa, paleontologija Cuvierja, ekonomija Adama Smitha, zgodovina Rankeja, agrikultura Liebiga, sociologija Durkheima in Webra in tako dalje.

Ali pa prepričanja o unikatni vrednosti svojega področja dela v primerjavi z drugimi. Ta folklora sicer pridoda nekaj k samemu občutku pripadnosti, ponosu na svoje delo, ki ga ljudje verjetno potrebujejo. Kakor koli, vse prepogosto se ta profesionalna folklora znanstvenih ustanov preobleče v teorije. V takšnih primerih imajo lahko interdisciplinarna rivalstva in statusna merjenja moči korektiven učinek.

Kaj lahko še pridoda k temu rivalstvu in statusnemu merjenju moči? Evropske univerze so imele tradicionalno dve funkciji. Kot del srednjeveške zapuščine so bile obenem institucije poučevanja in povpraševanja. Njihovi člani so bili obenem vpeti v napredovanje znanja, v razširjanje zmožnosti človeške orientacije in v funkcijo posredovanja znanja, starega in novega, naslednjim generacijam. Ta dvojna funkcija univerz je pustila posledice na razvoju znanosti. Vloga „poučevalno-raziskovalnih“ orodij, kot so učbeniki, skripte, zborniki, iskalna orodja, so posledica ravno le-te. Po eni strani so npr. učbeniki orodja za poučevalno funkcijo na univerzah. A po drugi strani so ti prav tako voda na mlin bojev za konsenz med vodilnimi zastopniki določenega akademskega področja ali z drugimi besedami znanstvene ustanove. Učbeniki na primer nakazujejo, kaj si ustaljeno akademsko področje ali sekcija ob določenem času predstavlja kot tisto, kar naj bi bilo sprejeto na nekem področju.

Še ena značilnosti, po kateri razvoj znanosti dolguje veliko strukturi univerze, je konkurenca med znanstveniki kot posamezniki in med skupinami znanstvenikov. Ta vrsta konkurence se največkrat pripisuje podobnostim z ekonomskimi ustanovami, kjer je osrednja točka ekonomski pogled na konkurenčno razmerje med akademiki in njihovimi ustanovami. Seveda jih ni za spregledati. Ko znanstveniki v konkurenci z drugimi napredujejo v svoji karieri, bodo njihovi dohodki verjetno tudi zrasli. Vendar, v primeru ekonomskih ustanov, kot so podjetja ali tovarne, je njihovo razmerje določeno glede na količino njihovega prihodka, glede na ekonomski uspeh ali propad ustanove. Pri akademskih ustanovah pa je zgodba obratna, finančna sredstva so pri njih odvisna predvsem od statusa in moči, ki jim lahko poveljujejo znotraj celotnega akademskega polja. Znanstvene ustanove so skupine ljudi, ki lahko kolektivno izvajajo monopolistično kontrolo nad sredstvi, ki jih potrebujejo drugi. Nadzirajo in ukvarjajo se s produkcijo znanja specifičnega tipa.

Ob tem pa še skrbijo za to, da upravljajo tisto znanje, ki jim je bilo na njihovem področju zapuščeno do prejšnje generacije, da ga ob tem kontrolirajo in hkrati še dodajajo napredek, kakršnega koli so že dosegli sami. Skozi to monopolistično kontrolo obstoječega nabora znanja in veščin, potrebnih za razvoj le-tega, lahko zgolj ti nekoga izločijo ali drugim dovolijo dostop do teh virov. Kar to pomeni je, da so sami ustanova samo toliko, kolikor obstajajo skupine, ki so outsiderji, ki potrebujejo vire takšnega monopoliziranega znanja in so odvisni od njihovega dovoljenja za dostop do le-tega. Skrajšano, to so predvsem študentje.

Ta odvisnost ni samo enostranska, ampak pustimo drugo stran odvisnosti in ostanimo pri tej. Znanstvene ustanove dobijo svojo moč oziroma status z monopolizacijo neke specifične vednosti. One so, z drugimi besedami, skupina specialistov, katerih družbena funkcija je ta, da prevajajo, dajejo, producirajo specifičen nabor metafor, konceptov, simbolnih reprezentacij, ki lahko ljudjem služijo kot sredstva za orientacijo. Ta osnova je bila na njih prenesena s strani prejšnjih generacij in njihova funkcija je, da jih prenesejo naprej oziroma razvijajo dalje v različne smeri, z razširjanjem obsega znanja na svojem lastnem področju, z razvojem konceptov (simbolnih reprezentacij) za problematike, ki predhodno niso bile v dosegu opazovanega oziroma proučevanega. Prav tako lahko odkrivajo in koncipirajo povezave med dogodki, ki predtem niso mogli biti povezani, ali pa z razvojem konceptov, ki se opazovanemu oziroma proučevanemu bolje prilagodijo, ga bolje pojasnijo, in tako dalje.

Znanstveniki nikoli ne začnejo iz nič. Vsak znanstvenik se nauči svoje veščine, vključno z znanjem o tem, kako osvojiti novo znanje od prejšnjih generacij. Znanstveniki vedno začnejo v meglici, katere robovi predstavljajo zamejeno problematiko, ki pomeni, da morajo s prenesenim znanjem narediti kakšno luknjo v megli ter odpreti, zapreti ali predati problematiko, da ne propade celotna konstrukcija discipline. Ob tem morajo pa še tu pa tam koga napasti iz svojega področja in se nasloniti ob sosednjega.