Ribiči, okoljevarstveniki in krapi

Nedavno smo v znanstvenem britoffu poročali o raziskavi, ki je pokazala, da so domači psi sposobni posnemati čustva in obrazne izraze drugih psov. Še en vpogled v sposobnost pasjega prepoznavanja čustev pa je prinesla raziskava znanstvenikov iz Lincolnske univerze v Angliji.

Avtorje raziskave je zanimalo, če so psi sposobni različne znake čustvovanja povezati v skupno predstavo nekega čustva. Psom so kazali slike psov in ljudi z različnimi izrazi na obrazu. Slike so raziskovalci kombinirali z zvoki, ki jih sproščajo ljudje in psi ob različnem razpoloženju. Vendar so slike in zvok kombinirali tako, da se čustvo zvoka ni vedno ujemalo s čustvom slike.

Psi so se tako mnogo dlje zadrževali pred slikami s katerimi se je skladal zvok čustvovanja, kot pred neprimernimi kombinacijami. Avtorji raziskave sklepajo, da pri presoji čustev psi primerjajo vizualne, slušne ter druge signale iz okolja z umskimi predstavami čustev. Primerjanje več signalov jim omogoča tudi lažje ločiti pristne od zaigranih čustev.

V boju zoper ekološko katastrofo reke Murray v Avstraliji, so skupaj stopili avstralski ribiči ter okoljevarstveniki. Reki namreč grozi vrsta krapa, ki se je v zadnjih letih namnožila do te točke, da ogroža obstoj vseh preostalih vrst rib ter rastlin.

Da bi omejili število krapov v reki, so okoljevarstveniki in ribiči skupaj podprli predlog znanstvenikov, da bi se znebili rib s pomočjo virusa. Gre za podvrsto herpes virusa, za katerega je značilno, da napada zgolj krapa in se ne širi na druge vrste.

Po trditvah znanstvenikov, ki projekt predlagajo, naj uporaba virusa ne bi ogrožala drugih živalskih vrst v ekosistemu ter ni nevarna za človeka. Krapi umrejo približno en teden po okužbi z virusom, zato bi lahko zaradi počasnega toka reke z barkami poginule ribe sproti odstranjevali iz vode.

A kaj potem narediti z vsemi mrtvimi ribami? Avtorji projekta so pomislili tudi na to ter predlagajo ekonomično rešitev uporabe mrtvih krapov kot gnojilo.